Jedro

Obtožencem, ki so dejanje storili v sostorilstvu ali z drugo obliko udeležbe, ni mogoče naložiti v plačilo dosežene protipravne premoženjske koristi solidarno, tako da ni določeno, za koliko je bil vsak od obtožencev obogaten. V takšnem primeru je mogoče vsakemu od sostorilcev naložiti posebej, da naj plača denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, ki jo je sam pridobil.

Izrek

Ob delnih ugoditvah pritožbam zagovornikov obtoženih V. M., D. B., Z. K., M. D. in B. B. ter po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji, odvzemu mamil, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka tako spremeni, da se:

1.Obtoženemu M. D. kazen, določena za nadaljevano kaznivo dejanje po členu 196/I KZ, zniža na tri (3) leta zapora, nakar se obtožencu ob upoštevanju kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko VII po členu 47/II tč. 2 KZ izreče enotna kazen 3 (tri) leta in 4 (štiri) mesece zapora, v katero se mu po členu 49/I KZ všteje čas prebit v priporu od

16.5.2004 dalje.

2.Vsem obtožencem se odvzem mamil po členu 196/IV KZ ne izreče. 3.Obtoženim D. M., V. M. in D. B. v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I ter obtoženim D. M., V. M. in M. D. v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko III se ne izreče odvzem premoženjske koristi.

4.Obtoženi D. M., V. M., Z. K. in B. B. se oprostijo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

5.V ostalem se pritožbe zagovornikov obtoženih V. M., M. D., Z. K., D. B. in B. B. in v celoti pritožba zagovornika obtoženega D. M. in pritožba Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

6.Potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obtoženih D. B. in Z. K. v zvezi s pritožbenim postopkom se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožene D. M., V. M., D. B., Z. K., M. D. in B. B. spoznalo za krive, da so storili - D. M. z dejanji opisanimi pod točkami I, II in III nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s členom 16/II KZ in v zvezi s členom 25 KZ, - V. M. z dejanji opisanimi pod točkami I, II in III nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s členom 25 KZ, - D. B. z dejanji opisanimi pod točko I in V nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s členom 25 KZ, z dejanjem opisanim pod točko VI pa kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po členu 310/I KZ, - Z. K. z dejanjem opisanim pod točko II kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s členom 25 KZ,

- M. D. z dejanji opisanimi pod točkami III, IV/1 in 2 nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s členom 25 KZ, z dejanjem opisanim pod točko VII pa kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po členu 310/I KZ v zvezi s členom 25 KZ, - B. B. z dejanjem opisanim pod točko IV/2 kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s členom 25 KZ.

Obtoženemu D. M. je po členu 196/I KZ izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora. Obtoženemu V. M. je določilo za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ kazen dve leti in šest mesecev zapora, ob upoštevanju kazni dveh mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe pa mu je izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Obtoženemu D. B. je določilo za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ kazen eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po členu 310/I KZ pa ob upoštevanju omilitvenih določil kazen pet mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Obtoženemu Z. K. pa je za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ izreklo kazen eno leto zapora. Obtoženemu M. D. je za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje po členu 310/I KZ pa kazen šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Obtoženi B. B. pa je v okviru pogojne obsodbe določilo ob uporabi omilitvenih določil kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Posameznim obtožencem je v izrečene kazni vštelo čas pridržanja in čas trajanja pripora. Po členu 196/IV KZ je obtožencem odvzelo zasežena mamila, po členu 69/II KZ pa obtoženemu M. D. zaseženo pištolo z naboji, obtoženemu D. B. pa zaseženo bombo. Po členu 95 in 96 KZ je odločilo tudi o odvzemu pridobljene premoženjske koristi.

Odločilo je še o stroških kazenskega postopka, ki so jih dolžni plačati obtoženci. Oproščeni so bili le plačila potrebnih izdatkov in nagrad zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil zagovornik obtožene B. B. iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je ugoditev pritožbi in izrek oprostilne sodbe ali pa podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Enak predlog ima tudi zagovornik obtoženega D. M., ki se je tudi pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

Iz vseh pritožbenih razlogov se je pritožil tudi zagovornik obtoženega Z. K., ki je tudi predlagal predvsem izrek oprostilne sodbe temu obtožencu, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Zagovornik obtoženega V. M. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter o stroških kazenskega postopka in odvzemu premoženjske koristi. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe glede višine zaporne kazni, glede dosojene povprečnine in v zvezi z vračilom pridobljene premoženjske koristi. Podrejeno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe.

Zagovornik obtoženega D. B. se je pritožil prav tako zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji in o plačilu premoženjske koristi. Predlagal je predvsem izrek oprostilne sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I. Kazen naj se izreče obtožencu le zaradi kaznivega dejanja po členu 310/I KZ. Podrejeno pa je tudi on predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe.

Zagovornik obtoženega M. D. se je pritožil iz pritožbenih razlogov po

1., 3. in 4. točki 370. člena ZKP in je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa prav tako ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe.

Višja državna tožilka iz Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve pa se je pritožila zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v izreku o kazenskih sankcijah tako, da naj se obtoženemu D. M. v zvezi s kaznivim dejanjem po členu 196/I KZ izreče daljšo zaporno kazen, obtoženemu D. B. pa naj se določi za kaznivo dejanje po členu 310/I KZ kazen brez uporabe omilitvenih določil in se mu nato ob uporabi določb o steku izreče daljšo zaporno kazen, obtoženemu M. D. naj se zaradi istega kaznivega dejanja tudi določi daljšo zaporno kazen in se mu nato izreče po določbah o steku daljšo enotno zaporno kazen, obtoženi B. B. pa naj se v okviru izrečene pogojne obsodbe določi zaporno kazen brez uporabe omilitvenih določil in ji tudi določi daljšo preizkusno dobo. V odločbi o odvzemu premoženjske koristi pa naj se spremeni izpodbijana sodba tako, da naj se premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem pod točko II izpodbijane sodbe v znesku 4.000,00 evrov, odvzame obtoženim D. M., V. M. in Z. K. V izreku o stroških pa naj se obtoženemu M. D. naloži v plačilo višjo povprečnino.

Na pritožbo višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega Z. K. in je predlagal, da naj pritožbeno sodišče sledi navedbam obrambe, ne pa pritožbi tožilstva.

Na isto pritožbo je odgovoril tudi zagovornik obtoženega M. D. s predlogom, da naj pritožbeno sodišče pritožbi tožilstva ne ugodi.

Višja državna tožilka M. K. je že v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi državne tožilke in zavrnitev pritožb zagovornikov.

Odgovore na predlog so poslali zagovorniki obtoženih Z. K., D. B. in M. D. Zagovornik obtoženega Z. K. M. S. je predlagal, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata. Tudi zagovornik obtoženega D. B. je predlagal, naj se obvesti njega in obtoženca. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo Vrhovno državno tožilstvo RS in obtoženega Z. K. ter njegovega zagovornika odvetnika M. S. in obtoženega D. B. ter njegovega zagovornika odvetnika M. K. Seje senata so se udeležili višja državna tožilka M. K., odvetnik M. S., obtoženi D. B. in odvetnik M. K. Pritožbe zagovornikov obtoženih V. M., Z. K., M. D., D. B. in B. B. so deloma utemeljene, pritožbi zagovornika obtoženega D. M. in Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve pa sta neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo dokaze, prav tako pa tudi zagovore vseh obtožencev. Dokazne zaključke je obširno in ustrezno utemeljilo. Stališča do številnih obrambnih pomislekov med kazenskim postopkom so prav tako utemeljena.

Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so bila očitana v obtožnici in za katera so bili obtoženci spoznani za krive.

Prvostopenjsko sodišče med postopkom ali v izpodbijani sodbi ni kršilo določb kazenskega postopka, vsa kazniva dejanja pa je pravilno pravno opredelilo.

Pritožbene navedbe zagovornikov posameznih obtožencev sodišče druge stopnje ocenjuje po vrstnem redu tako, kot so vpisane v obravnavanem spisu, nato pa je obrazložena še odločitev drugostopenjskega sodišča v zvezi s pritožbo državnih tožilcev.

O pritožbi zagovornika obtožene B. B. Obtožena B. B. in M. D. sta se ves čas zagovarjala, da obtoženka ni imela nobene zveze z ravnanjem soobtoženega M. D. Tak zagovor obtoženke je ponovljen v pritožbi, vendar pa ne more vplivati na prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je obtožena B. B. hranila škatlo s kokainom v hotelu, medtem ko je bil obtoženi M. D. v hotelski sobi s tajnima policijskima delavcema in tajnim policijskim sodelavcem, nato pa mu je omenjeno škatlo s kokainom izročila v moških toaletnih prostorih, da ga je obtoženec lahko izročil kupcem v sobi za kupnino 6.000,00 evrov. V sodbi je prepričljivo obrazloženo, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo obtoženemu D. in ne obtoženi B. B. Navedeni so dokazi, na katere se je oprlo (str. 54 do 58 sodbe) ob zaključku, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno tako, kot je navedeno v izreku sodbe. Zlasti video posnetek dogajanja v hotelski sobi z vsem komentiranjem obtoženega M. D. ob povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (na str. 54 sodbe) potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec ni imel takrat pri sebi škatle z mamilom kokain, ampak da ga je šel iskat v prostore stranišča, kjer se je sestal le z obtoženo B. B., čeprav ne priznata, da je šlo za predajo kokaina, pač pa sta šele na glavni obravnavi neprepričljivo trdila, da sta le posnifala kokain. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj jima ne verjame in pritožbeno sodišče oceno vseh izvedenih dokazov glede obtoženkinega delovanja sprejema. Zaključek, da je lahko le obtožena B. B. hranila kokain in ga nato izročila v sanitarijah obtožencu, je zato utemeljen. Tudi posnetki telefonskih pogovorov med obtožencema ob povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi dokaj očitno potrjujejo zaključek, da je obtožena B. B. dobro vedela, zakaj sta šla v Grosuplje v Hotel Kongo. Več kot očitno je šlo za prikrite pogovore v šifrah, kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče, ki je torej tudi obrazložilo, zakaj je iz vseh dokazov, to je tudi iz posnetih telefonskih pogovorov, ocenilo, da obtoženka ni šla v Hotel Kongo res le zaradi kave, kot trdita oba, pač pa zato, da je imela nekaj časa shranjeno škatlo s kokainom, zlasti ker je tudi vedela, s čim se obtoženi M. D. ukvarja, torej s preprodajo mamil. Zato pritožbene navedbe zagovornika, da bi bilo treba verjeti zagovoroma obeh obtožencev, ne morejo vplivati na zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je zavzelo stališče do zagovorov in je oceno primerno obrazložilo. Drugačno razlaganje posnetih telefonskih razgovorov, to je v smislu prikritega ljubezenskega razmerja, da bi se dobila in "ljubčkala", oba pa sta sicer uživala kokain, ne more omajati prepričanja prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za razgovore v takšnem smislu, kot je ponovljeno v pritožbi, pač pa za prikrite razgovore zaradi nevarnosti ob predaji kokaina obtožencu. Pri predaji s strani obtožene B. B. obtoženemu M. D. res ni bila navzoča nobena tretja oseba, vendar pa je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec, ki ob testiranju v hotelski sobi ni imel škatle s kokainom, kokain dobil v stranišču, kjer se je, v kar ni dvoma, sestal z obtoženko. Skratka, vsi ocenjeni dokazi potrjujejo obtoženkino sodelovanju pri kaznivem dejanju. Pritožbena navedba, da obtožena B. torej ni vedela, kaj je M. D. počel v Kongu, je zato neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje zavzelo prepričljivo stališče do takega zagovora.

Glede obtoženkinega sodelovanja pri storitvi kaznivega dejanja torej ni nobenega dvoma, tako da so zagovornikove pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, ker je bil na glavni obravnavi dne 2.11.2004 med posvetom senata o dokaznem predlogu navzoč tudi tajni policijski delavec (TPD) Bojan. To je bilo res med 9.10 uro in 9.20 uro (list. št. 978), vendar pa ta kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe ter zato ni šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Je pa zagovornikova pritožba utemeljena glede odločbe o stroških kazenskega postopka glede na to, da je obtoženka brez sredstev za preživljanje in brez premoženja. Plačilo stroškov kazenskega postopka bi res nedvomno ogrozilo njeno preživljanje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo zagovornikovi pritožbi in je obtoženko oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Obtoženki je bila izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna teži kaznivega dejanja in stopnji obtoženkine krivde.

O pritožbi zagovornika obtoženega D. M. Glede zagovora obtoženega D. M., da ni bil on tisti, ki je ponujal drogo, pač pa da ga je TPD Bojan opozoril nase in z njim navezal stike, je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da takemu zagovoru ne verjame (str. 39 in 40 sodbe). V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje prepričljivo obrazlaga, da iz poročil TPD Bojana in iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi nedvomno izhaja, da je bil prav obtoženi D. M. tisti, ki ga je vprašal, če kaj potrebuje. Obtoženec mu je povedal, da se tako on kot njegov sin V. ukvarjata z dobavami kokaina in heroina, napisal pa mu je tudi številki njegovega in sinovega mobilnega telefona ter domačega stacionarnega telefona.

Dokazna ocena, da sodišče prve stopnje verjame o tej okoliščini priči TPD Bojanu, ne pa obtoženemu D. M., je prepričljiva in je ne morejo omajati pritožbene navedbe zagovornika, da je TPD začel obtoženega prefinjeno provocirati in izzivati glede drog, kar naj glede na obtoženčevo nemoč, da bi se mogel upreti ponujeni nenadni priložnosti in skušnjavi ob nepričakovanem zaključku, ne bi bilo težko.

Tudi pritožbena navedba, da je bil pri vseh treh kaznivih dejanjih obtoženec izzvan s strani organov pregona, obtoženčeva duševna motnja pa naj bi bila grobo in nezakonito izrabljena, niso utemeljene. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je dovolj obrazloženo (str. 27 in 28), da ni šlo za izzvano kriminalno dejavnost, ne pri obtoženemu D. M., ne pri drugih obtožencih. Obtoženi D. M. sploh ni imel pasivne vloge, kot navaja pritožnik. Deloval je že v obstoječi in utečeni kriminalni dejavnosti, v katero so se TPD-ja in tajni policijski sodelavec (TPS) le vključili, kar potrjujejo njihova poročila, predvsem pa posnetki telefonskih pogovorov in njihove izpovedbe.

Obtoženci so ponudili v prodajo prepovedane droge, zaradi česar je očitek, da so TPD in TPS delovali aktivno in izzvali kriminalno dejavnost, neutemeljen. Aktivnost TPD-jev je bila dovoljena, obtoženi D. M. pa se je, tako kot tudi njegov sin V., pa tudi obtoženi D. B., Z. K. in M. D., prostovoljno in po lastni volji odločil za storitev kaznivih dejanj. Ni bil izzvan, njegovo telesno in duševno zdravstveno stanje pa ni bilo izkoriščeno v njegovo škodo. Obtoženec sploh ni bil tako pasiven, kot ga ves čas želi prikazati obramba, tako da ni bila težka vključitev TPD-ja v njegovo kriminalno dejavnost. Obtoženec je torej sam posredoval več telefonskih številk, omenil je kot akterja pri prodaji tudi svojega sina, s katerim sta predlagala komuniciranje dogovorjene vsebine preko SMS sporočil. Obtoženec se je torej, kot iz izvedenih dokazov zaključuje sodišče prve stopnje, prostovoljno in po svoji volji odločil za prodajo mamil, ne da bi bil izzvan ali celo prisiljen, njegovo zdravstveno stanje pa ni bilo zlorabljeno. Je pa zasledoval premoženjsko korist, čeprav je vedel, da se ukvarja s prepovedanimi posli, saj to izhaja tudi iz njegovega zagovora. Sodišče druge stopnje sprejema tudi način presoje, ali naj bi v obravnavani zadevi šlo za izzvano kriminalno dejavnost (str. 28 sodbe), tako da je torej zaključek, da kriminalna dejavnost ni bila izzvana, ustrezno obrazložen. Zato niso bile kršene obtoženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine, kršeno pa tudi ni bilo načelo enakosti pred zakonom, kot neutemeljeno očita pritožnik.

Po členu 386 pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je bila obtožencu izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega Z. K. Pritožnik neutemeljeno navaja, da dovoljenja, čeprav izdana po veljavni zakonodaji, niso imela podlage v dejstvih, ki bi opravičevala take odredbe. Podlaga morajo biti dejstva, ne pa le navedbe in trditve policijskih predlogov, kot še navaja zagovornik.

Vsi posebni ukrepi so bili dovoljeni in zakoniti, kar je prvostopenjsko sodišče obširno obrazložilo (str. 21 do 25).

Obrazloženo je, kako je policija dobila prve informacije glede obtoženega D. M. že avgusta ali septembra 2003. Ker je bil utemeljen sum, da gre za zaprto kriminalno združbo, ki je homogena in težko dostopna, s klasičnimi metodami pa kriminalne združbe niso mogli razkriti, so bili odobreni različni posebni ukrepi, najprej za obtoženega D. M., decembra 2003 pa tudi zoper V. M., za katerega je njegov oče D. povedal TPD-ju Bojanu, da se tudi ukvarja s preprodajo drog. Skratka vsa dovoljenja so imela podlago v dejstvih, ki so opravičevala tako ukrepanje, s katerim je bila odkrita tudi identiteta obtoženega Z. K. Ni šlo torej za ukrepanje le potrditvah policijskih predlogov, ki ne bi imele podlage v dejstvih, ki so opravičevala odredbe.

Zagovornik obtoženega Z. K. tudi v pritožbi dvomi, ali je sploh šlo za pravi denar, ker "pokazni denar ni bil nikoli pri kateremkoli od obdolžencev ali pri kakem pravem direktnem dobavitelju dobljen". Ni pa tudi "primopredajnega zapisnika" o predaji mamil koordinatorju Z. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge zagovornika ali pa jih je celo spremenilo, tako da ni bilo omogočeno "preizkušanje verodostojnosti in trditev celo med seboj si nasprotujočih, policije in preizkušanje navedb t.i. tajnih sodelavcev in resničnosti in skladnosti le-teh".

Sodišče prve stopnje je obrazložilo (str. 48 sodbe), zakaj je bil dokazni predlog zagovornika za zaslišanje neposrednih izvajalcev ukrepa tajnega policijskega opazovanja zavrnjen. Priči U. Z. je verjelo, ker izpovedbo potrjujejo v obrazložitvi navedeni dokazi.

Sodišče pa v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato obramba nima pravice do izvedbe prav vseh predlaganih dokazov. Torej, če sodišče ni izvedlo vse predlagane dokaze, s tem še ni kršena pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je, kot že navedeno, ocenilo. Utemeljilo pa je, zakaj je zavrnilo posamezni dokazni predlog. Sodišče druge stopnje tako utemeljitev sprejema.

Tudi okoliščina, da eden od neposrednih dobaviteljev ni bil odkrit, ni relevantna za obstoj očitanih kaznivih dejanj, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Ta zaključek (str. 46 sodbe) pritožbeno sodišče sprejema, saj identiteta ni bila ugotovljena zaradi pomanjkanja podatkov, ne pa zato, ker naj policija tega ne bi hotela.

Prav tako izvor denarja za odkup ni bistvenega pomena za obstoj očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je bil denar pravi, saj je bil eden od zneskov v zvezi z odkupom droge zamenjan v menjalnici, pa tudi sicer ni bilo med obtoženci govora, da denar ne bi bil pravi.

Glede video kasete z dne 7.1.2004 pa je prvostopenjsko sodišče sprejelo utemeljeno stališče (str. 46 sodbe), tako da je razvidno, zakaj kaseta ni bila takoj posredovana sodišču z ostalim gradivom vred in zakaj se na posnetku ne vidi Zveza tri. Če policiji ni uspelo s tehničnimi sredstvi dokumentirati vsega doganja, to še ne pomeni kršitve zakona, niti ne vzbuja dvom v delo policije.

V zvezi z izostankom prijetja obtoženega Z. K. pritožbeno sodišče ne ugotavlja ravnanj, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zlasti ker se je v tistem času kriminalna dejavnost obtožencev še ugotavljala.

Glede nakupa dne 7.1.2004 pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča (str. 47 sodbe), da glede identitete ovoja ni dvoma. Potrdili so jo tako obtoženi Z. K. sam kot tudi obtoženi D. M. in še T. G., ki je opravil analizo snovi. Res je bil predlagan za analizo snovi neodvisni izvedenec, vendar je sodišče po dodatnih poizvedbah in po zaslišanju T. G. predlog za postavitev neodvisnega izvedenca zavrnilo (list. št. 1315), kar je ustrezno obrazložilo (str. 148 sodbe). Glede pogovora dne 8.1.2004, torej dan po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik omenja v pritožbi, pa sodišče prve stopnje le še dopolnjuje obrazložitev o prepričanju, da je tudi obtoženi Z. K. storil kaznivo dejanje dne 7.1.2004 in da ni resničen zagovor, da ni vedel zakaj v zadevi gre.

V zvezi s protipravno premoženjsko koristjo 500,00 evrov, kolikor si je pridobil obtoženi Z. K., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o odvzemu premoženjske koristi pravilna, ker je toliko ta obtoženec vzel od zneska 4.000,00 evrov, ni pa nobenega dvoma, kot že navedeno, da je šlo za pravi denar.

Zagovornik pa utemeljeno graja izrek odvzema mamila "obdolžencem", saj ni opredeljeno, kaj in koliko je kdo dobil, niti ni določeno ali obrazloženo, kaj ima v lasti ali posesti obtoženi Z. K. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v delu glede odvzema mamila spremenilo tako, da odločbe o odvzemu mamil ni izreklo.

Utemeljena je pritožba tudi glede odločbe o stroških kazenskega postopka. Obtoženec je brez zaposlitve in brez sredstev za preživljanje ter ga vzdržujejo starši. Zato bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo njegovo preživljanje.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o stroških tudi glede tega obtoženca, saj je tudi njega oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Obtožencu je izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega V. M. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da so bili vsi ukrepi po takrat veljavnih predpisih dovoljeni in zakoniti. Najprej je opisano, kdaj, kako in kateri ukrepi so bili odrejeni zoper obtoženega D. M., nato pa tudi, kateri ukrepi in zakaj so bili odrejeni še zoper obtoženega V. M. Do teh ukrepov je prišlo zaradi informacij obtoženčevega očeta TPD-ju, da se z drogo ukvarja tudi obtoženec, torej V. M., katerega telefonsko številko je oče dal TPD-ju. Zato je bila zaradi ugotovljene vloge in povezanosti V. M. z ostalimi člani kriminalne združbe, upravičena izvedba prikritega ukrepa še zoper njega (str. 23 sodbe). Sklepanje, da se je tudi V. M. ukvarjal s kriminalno dejavnostjo, je bilo vsekakor utemeljeno, saj se je kmalu potrdilo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so bili dokazi, pridobljeni s temi ukrepi, nezakoniti. Pritožbene navedbe torej ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje o zakoniti izvedbi ukrepov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pri kaznivih dejanjih, zlasti pri kaznivem dejanju pod točko II izreka sodbe, ni natančneje določena vloga, aktivnost in prispevek vsakega od obtoženih D. in V. M. pri storitvi kaznivih dejanj. Vloge obtožencev so dovolj natančno opisane, tako da sta razvidna tudi aktivnost in prispevek obtoženega V. M. Pritožnik neutemeljeno graja še izvedbo prikritega ukrepa navideznega odkupa in odlog odvzema prostosti vsaj v delu glede obtoženega V. M. pri dejanju pod točko III. Sodišče prve stopnje je namreč o tem sprejelo pravilno stališče (str. 25 sodbe) in se pritožbeno sodišče z zaključkom, da termin "začasni" odlog še ne pomeni, da tega ukrepa zoper istega obtoženca ni moč izreči večkrat. Nikakor ni šlo za odložitev "v nedogled" kot omenja pritožnik. Ker je šlo za odkrivanje članov kriminalne združbe, ki je trajalo dalj časa, zaradi tega ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. Zato ne gre za nobeno kršitev določb kazenskega postopka, kot neutemeljeno očita pritožnik.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi stališče sodišča prve stopnje, da za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni odločilno, koliko mamila je bilo procentualno v posameznih paketih. Pomembno je, da je celotna količina vsebovala mamilo in tako imela psihotropne učinke, tako kot je bilo pri obravnavanih kaznivih dejanjih, kot tudi pri kaznivem dejanju pod točko 3 torej. Pritožbena navedba, da naj bi bila vsebnost kokaina v snovi tako majhna, da se pojavlja vprašanje, ali gre sploh za mamilo, je zato neutemeljena in omemba definicije prepovedane droge ne potrjuje sklepanja obrambe, da naj ne bi šlo za mamilo. Analiza pri Centru za forenzične preiskave je namreč tudi pri dejanju pod točko III potrdila, da je šlo za kokain.

Pritožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je bil sprejet sklep, da se angažira izvedenec, ki bo ugotovil kvaliteto kokaina oziroma vsebnost prepovedanih drog v navidezno odkupljenih snoveh, predsednica senata pa se je sama odločila, da izvedenca ne angažira, temveč da bo strokovnjak Centra za forenzične preiskave T. G. le dopolnil strokovno mnenje. Sodišče prve stopnje je svoje ravnanje po sprejetju dokaznega sklepa o odreditvi izvedenca obrazložilo (str. 48 sodbe).

Po dobljeni informaciji na Institutu za sodno medicino dne 23.12.2004 (uradni zaznamek l. št. 1216) je bil ponovno angažiran T. G. iz Centra za forenzične preiskave. Ker je tako sodišče dobilo odgovor že s pomočjo navedenega strokovnjaka, je dne 5.1.2005 zavrnilo dokazni predlog (list. št. 1315) za odreditev izvedenca glede mamila z dne

7.10.2004. Senat je torej najprej sprejel dokazni predlog, nato pa ga je, potem ko je zbral potrebne podatke na drug način, zavrnil in je to ustrezno obrazloženo. Ni torej o zavrnitvi dokaznega predloga odločala predsednica senata sama, kot neutemeljeno navaja pritožnik, predsednica senata je le opravila procesno dejanje, ko je še enkrat povabila na glavno obravnavo pričo T. G. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba zagovornika glede previsoke določene kazni. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je določilo pravično kazensko sankcijo, ki je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde.

Utemeljena pa je pritožba v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka. Obtoženi V. M. je brez premoženja in zaposlitve z minimalno socialno pomočjo, pa še priprt je več kot eno leto. Zato bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo njegovo preživljanje.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v tem delu ugodilo zagovornikovi pritožbi in je odločbo o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Pritožba je utemeljena tudi v delu glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi, ki jo je za dejanji pod točko I in III naložilo v plačilo solidarno vsem obtožencem, ki so bili spoznani za krive za ti dve kaznivi dejanji. Ni namreč določeno, za koliko je bil vsak od obtožencev obogaten, ni torej specifikacije o posameznih obtožencih.

Zato je prišlo do kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ker je sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno odločbo o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je iz nje izpustilo izrek, da je tudi obtoženi V. M. dolžan skupaj s soobtoženci plačati znesek

1.890,00 evrov (točka I) in 13.500,00 evrov (točka III) ter je tako v tem delu torej ugodilo zagovornikovi pritožbi.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega D. B. Pritožnik navaja, da se izpodbijana sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se ne sme opirati, oziroma ki je bil pridobljen na podlagi takega dokaza. Pri tem omenja, da se sodba opira na izpovedbe tajnih policijskih delavcev in koordinatorja, TPD-ji pa so delovali v nasprotju z veljavnim ZKP-jem in s kršitvijo Zakona o policiji, ker naj ne bi imeli pooblastilo za vzpostavljanje stika z osumljenci, tako kot to lahko stori TPS. Kot že navedeno, je utemeljitev sodišča prve stopnje (str. 21 sodbe), da so bili vsi ukrepi v skladu z Zakonom o policiji in z ZKP, pravilna.

Delovanje TPD-jev in TPS-ja pa prav tako ni bilo v nasprotju s Pravilnikom o policijskih pooblastilih (Ur. l. RS, št. 51/2000), kjer so tudi predpisani policijski ukrepi (člen 96 do 107). Tudi v tem pravilniku ni predvidena razlika med delovanjem TPD in TPS v tem smislu, kot navaja pritožnik, torej v različnih "statusih" enega in drugega. TPD je torej lahko deloval in vzpostavljal osebne kontakte z osumljenci. Te možnosti ni imel le tajni policijski sodelavec, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Tajnemu policijskemu delavcu torej ni bilo z nobenim zakonitim določilom prepovedano tako delovanje, kot je bilo v obravnavani zadevi.

Tudi zaslišanje koordinatorja U. Z. ni predstavljalo izvedbe nedovoljenega dokaza, kot neutemeljeno navaja že ves čas kazenskega postopka pritožnik. Zaslišanje je bilo dopustno, saj je koordinator pojasnil, kateri posebni ukrepi so bili izvajani in na kakšni podlagi, zoper koga so se izvajali, kako se je izvajala identifikacija osumljencev, kako so se pisala poročila o tajnem policijskem delovanju in ostala policijska poročila ter kako je potekal odkup mamil, kako so bila prevzeta in kako so bila zavarovana ter poslana v analizo. Ni šlo torej za vnašanje vsebine ovadbe med dokaze. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem koordinatorja (str. 25 in 26 sodbe) je zato prepričljiva in jo pritožbeno sodišče sprejema. Prav tako ni bilo v nasprotju s predpisi poslušanje posnetih telefonskih pogovorov po storjenem kaznivem dejanju, saj je šlo za odkrivanje kriminalne združbe, ki je, kot je razvidno iz obravnavanih kaznivih dejanj, aktivno delovala tudi po storitvi kaznivega dejanja dne 16.12.2003. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožilstvu ni bilo treba pojasniti, katero kaznivo dejanje se dokazuje s poslušanjem kaset. Tožilka je pojasnjevala na glavni obravnavi, kaj je dokazano s pogovori.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo vse dokaze tudi v zvezi s krivdo obtoženega D. B. in je zaključke dovolj obrazložilo (str. 41 do 43). Vsa poročila, navedena v obrazložitvi, potrjujejo, da je obtoženi V. M. vstopil v blok, kjer živi D. B., oba pa sta nato izstopila iz bloka in šla do Fiata Punta. Sodelovanje potrjujejo še telefonski razgovori med njima. Zato je pritožbena navedba, da trditev, da je V. M. odšel na Bilečansko 2 v Ljubljani k D. B., kateremu je preskrbel in izročil heroin, nima opore v dejstvih niti v dokazih, niti niso policisti to okoliščino ugotovili, neutemeljena. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prav D. B. izročil heroin V. M., je zato prepričljiv. Res, da so policisti imeli možnost oba obtoženca aretirati, kot navaja pritožnik, vendar pa je na čas aretacije nedvomno vplival taktični načrt dela policije, ki je kriminalno dejavost še ugotavljala.

Pritožnik še neutemeljeno navaja, da ni bilo nobene aktivnosti s strani D. B. glede dobave in predaje mamila. Kot že navedeno, je bila njegova vloga v tem, da je priskrbel in izročil V. M. heroin, tako kot je opisano v izreku sodbe (kaznivega dejanja v točki I), nato pa tudi v obrazložitvi.

Glede vzdevka "Bajro" pa je sodišče zapisalo zagovor obtoženega D. M. (list. št. 809) tako, kot ga je podal. Vlogo obtoženega D. B. pa je, kot že opisano, ugotovilo po oceni izvedenih dokazov, navedenih v obrazložitvi sodbe. Zaključki so dovolj logično pojasnjeni.

Tudi v zvezi s količino heroina v substanci je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče (str. 43), da je v obravnavanem kaznivem dejanju šlo za mamilo heroin. Za presojo ali je bilo kaznivo dejanje izvršeno, kot že navedeno, ni odločilno, koliko heroina je bilo procentualno v snovi, pač pa, da je celotna količina vsebovala mamilo in imela psihotropne učinke. Zato je pritožbena navedba, da snovi v zvezi z dejanjem pod točko 1 ni moč šteti za mamilo, neutemeljena.

V tej obrazložitvi je že opisano, da sodišče druge stopnje sprejema zaključek sodišča prve stopnje (str. 27 in 28 sodbe), da ni šlo za izzvano kriminalno dejavnost. Organi pregona niso delali "po domače", kot navaja zagovornik v pritožbi, pač pa so se vključili v že obstoječo in utečeno kriminalno dejavnost obtožencev. Sodišče prve stopnje je navedlo, na podlagi katerih dejstev in okoliščin so bili dovoljeni posebni ukrepi, ravnanje TPS in TPD-jev pa ni bilo tako, da bi ga bilo možno oceniti kot njihovo napeljevanje k storitvi kaznivih dejanj.

Ker po členu 386 ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi določbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi, je sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem pogledu. Obtoženemu D. B. je bila izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Ustrezno so bile upoštevane vse okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega M. D. Zagovornik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ker ni uspelo ugotoviti identiteto neznanega moškega. Identiteta res ni bila ugotovljena, vendar pa to "za obstoj očitanih kaznivih dejanj ne more biti relevantno" (str. 46 sodbe) in prvostopenjsko sodišče zato ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, kot neutemeljeno očita pritožnik.

Tudi v zvezi z obtoženim M. D. ni bila izzvana kriminalna dejavnost. Posebni ukrepi so bili zakonito določeni in sta se TPD-ja le vključila v že obstoječo in utečeno dejavnost (sodba str. 28). TPD-ja nista napeljevala obtožence, tudi M. D., ki je ponudil mamila v prodajo, ne. Obtoženi M. D. je torej drogo ponudil v prodajo, kako pa so potekali dogovori glede količine, cene in kraja predaje, pa niti ni bistveno za obstoj kaznivega dejanja, sploh pa ne vpliva na oceno sodišča prve stopnje, da kriminalna dejavnost ni bila izzvana.

Kot že navedeno v zvezi z drugimi pritožbami glede vsebnosti mamila v zmesi, za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni odločilno, koliko mamila je procentualno v posameznem paketu, pač pa, da je celotna količina vsebovala mamilo in imela psihotropne učinke.

Zato je pritožbeni očitek v zvezi s količino preprodane droge v snovi, neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tudi vlogo obtoženega M. D. ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov ter pritožbeno sodišče zaključke v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji, ki so očitana temu obtožencu, sprejema.

Pritožba pa je utemeljena glede odločbe o kazenski sankciji.

Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s kaznivim dejanjem po členu 196/I KZ zlasti upoštevalo težo tega kaznivega dejanja, navedlo pa je še druge obteževalne in olajševalne okoliščine. Zagovornik utemeljeno navaja, da je tudi odkrito priznanje in sodelovanje s sodiščem, pa tudi obžalovanje napak, pomembna okoliščina, ki vpliva na odmero kazni. Zato je sodišče druge stopnje zagovornikovi pritožbi v delu glede določene kazni za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ ugodilo in je določeno kazen znižalo na tri leta zapora, nakar je ob upoštevanju pravične kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje po členu 310/I KZ izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Enotna kazen je izrečena po določbah o steku kaznivih dejanj.

V zvezi z dejanjem pod točko IV/2 je odločba o tem, da se obtoženemu M. D. odvzame znesek 6.000,00 evrov, pravilna, saj so pritožbene navedbe, da naj bi šlo dejansko za izgubo, neutemeljene glede na to, da je obtoženi pridobil navedeni znesek.

Zagovornik obtoženega M. D. se je pritožil tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Navaja, da bi sodišče moralo določiti nižjo povprečnino glede na obtoženčevo sodelovanje v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo in je glede na obtoženčevo premoženjsko stanje določilo primerno povprečnino, ki je sorazmerna s trajanjem in zamotanostjo postopka ter premoženjskimi razmerami obtoženca.

Glede pritožbe Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve Pritožnica višja državna tožilka B. Z. H. v zvezi z obtoženim D. M. navaja, da je prvostopenjsko sodišče premalo upoštevalo količine mamil, pa tudi okoliščino, da je v prodajo prepovedanih drog in izvrševanje kaznivih dejanj spravil tudi sina V. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtožencu bila izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s težo storjenega kaznivega dejanja in tudi zlasti s stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti. Vse navedene okoliščine so bile torej ustrezno upoštevane in je zato pritožba v tem delu neutemeljena.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu glede obtoženega M. D., ko v zvezi s kaznivim dejanjem po členu 310/I KZ pritožnica zahteva določitev daljše zaporne kazni in v posledici tudi določitev daljše enotne zaporne kazni. Za navedeno kaznivo dejanje je bila tudi temu obtožencu izrečena pravična kazenska sankcija in je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo količino orožja in streliva, ki ga je hranil obtoženec.

Glede obtoženega D. B. pa prav tako v zvezi s kaznivim dejanjem po členu 310/I KZ predlaga višja državna tožilka določitev višje kazni brez uporabe omilitvenih določil. Sodišče druge stopnje sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da obstojijo tehtne olajševalne okoliščine za uporabo omilitvenih določil. Tudi za to kaznivo dejanje je določena pravična kazenska sankcija in je zato pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

Glede na pozitivno prognozo, ki je v izpodbijani sodbi za obtoženo B. B. ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča o izreku pogojne obsodbe z uporabo omilitvenih določil. Vse okoliščine, navedene v zvezi s to obtoženko (str. 69 sodbe), so nedvomno take, da je tudi uporaba omilitvenih določil ustrezna in je bila torej tudi tej obtoženki izrečena pravična kazenska sankcija.

Neutemeljen pa je tudi predlog, da naj se obtoženim D. M., V. M. in Z. K. v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II solidarno naloži v plačilo znesek 4.000,00 evrov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbenim predlogom ponavlja, da je potrebno določiti, za koliko je bil vsak od obtožencev obogaten. Treba je torej specificirati povečano korist pri obtožencih, zaradi česar ni možno odvzeti premoženjsko korist solidarno vsem obtožencem, ne da bi se sploh ugotavljalo, kolikšen del pridobljene premoženjske koristi je prejel vsak od njih.

Tudi pritožbeni predlog, da naj se obtoženemu M. D. naloži v plačilo višjo povprečnino, ni utemeljen. Določeni znesek 140.000,00 SIT je ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka in tudi obtoženčeve vloge v njem, ter njegovih premoženjskih razmer ustrezen znesek, seveda ob upoštevanju, da je obtožencu izrečena enotna kazen tri leta in štiri mesece zapora, zoper obtoženca pa je bil odrejen pripor od 16.5.2004 in sedaj že prestaja zaporno kazen.

Obtožencem so bila odvzeta mamila, vendar pa niti iz izreka niti iz obrazložitve ni razvidno, komu, kaj in koliko je treba odvzeti, niti ni razvidno, koliko in kakšna mamila naj bi kdo ob obtožencev imel. Na to, da se kar vsem obtožencem odvzamejo mamila, pa je, kot že navedeno, opozoril tudi zagovornik obtoženega Z. K. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega Z. K. in je izpodbijano sodbo v zvezi s tem obtožencem, ker pa so po členu 387 ZKP razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženega Z. K., v korist tudi soobtožencem, pa tudi po uradni dolžnosti v zvezi z ostalimi obtoženci, spremenilo tako, da je odločilo, da se obtožencem zasežena mamila ne odvzamejo.

V zvezi s pritožbo zagovornika obtoženega V. M. je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da je sodišče prve stopnje, zato ker je temu obtožencu in še ostalim, ki so bili spoznani za krive storitve kaznivih dejanj pod točkama I in III, naložilo v plačilo pridobljeno premoženjsko korist solidarno, kršilo določbo 5. točke 372. člena ZKP, saj je v škodo obtoženca prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Ker pritožbeno sodišče po členu 387 ZKP ugotavlja, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženega V. M., v korist tudi obtoženim D. M., D. B. in M. D., je po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tudi glede teh treh obtožencev tako, da tudi njim, iz enakega razloga kot obtoženemu V. M., ni odvzelo premoženjske koristi v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko I in III.

Pritožbeno sodišče je v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka ugodilo zagovornikom obtoženih V. M., Z. K. in B. B. ter je odločilo, da se te obtožence oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP. Ker pa je tudi obtoženi D. M. priprt že več kot eno leto in prejema le razmeroma nizko pokojnino, bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo tudi njegovo preživljanje. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi, zaradi katerih je bilo odločeno v korist ostalih treh obtožencev, tudi v korist obtoženemu D. M. in zato je po členu 387 ZKP po uradni dolžnosti ravnalo tako, kakor da bi se pritožil tudi on in je tudi v zvezi z njim odločilo, da se ga oprosti plačila povrnitve vseh stroškov iz 1. do 6. točke

II. odstavka 92. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo še po uradni dolžnosti po I. odstavku 383. člena ZKP. Ob tem preizkusu ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo drugih določb materialnega in procesnega zakona, navedenih v tem zakonitem določilu.

Zato je sodišče druge stopnje ob delnih ugoditvah pritožbam zagovornikov in po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v nespremenjenih delih pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je v ostalem pritožbe zagovornikov, v celoti pa pritožbi višje državne tožilke in zagovornika obtoženega D. M. zavrnilo kot neutemeljeni.

Na seji senata sta bila navzoča zagovornika obtoženih D. B. in Z. K. Zato je pritožbeno sodišče še določilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornikov po uradni dolžnosti teh dveh obtožencev v zvezi s pritožbenim postopkom izplačajo iz proračunskih sredstev. Tako je odločilo zato, da ne bi bilo ogroženo preživljanje obeh obtožencev.