Jedro

Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se zviša za 4.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se prisojeni znesek zviša za 4.000,00 EUR (na 15.343,50 EUR) - v II. točki izreka tako, da se zavrnjeni del zahtevka zmanjša za 4.000,00 EUR (na 6.900,00 EUR) - v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 915,20 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 253,24 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku petnajst dni plačati 11.343,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2014 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, to je za znesek 10.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2014 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Izpodbija jo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku tudi po višini v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Meni, da pri odmeri odškodnine niso bile v celoti upoštevane vse bolečine, težave in drastično zmanjšanje življenjskih zmožnosti, ki je doletelo tožnika. Opozarja, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo). Upoštevati je treba tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). V primeru tožnika sodišče subjektivnega merila ni upoštevalo, uporabljeno objektivno merilo pa ni primerljivo s primerom tožnika. Sodišče kot merilo za odločitev navaja primere oškodovancev, ki se po obsegu in trajanju bolečin in nevšečnosti ter po zmanjšanju življenjskih aktivnosti ne morejo primerjati s tožnikom. Glede trajanja in jakosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče navaja, da je upoštevalo sodno prakso, vendar je zgolj s primerjavo primera primerne odškodnine II Ips 1197/2008, ki ga sodišče navaja kot zgornjo mejo, moč ugotoviti, da je sodišče odmerilo prenizko odškodnino. V tem primeru je oškodovanec trpel hude bolečine 2 dni, srednje hude bolečine 3 dni, stalne lahke 3 tedne in občasne lahke več mesecev, ki jih bo trpel tudi v bodoče. Tega primera torej sploh ni mogoče primerjati s tožnikom, ki je trpel stalne hude bolečine kar 3 tedne, srednje hude pa kar 6 tednov. Stalne lahke bolečine je trpel 18 mesecev, pogosto so bile tudi srednje hude. Nobeden od primerov, ki jih navaja sodišče, ne dosega jakosti in trajanja bolečin tožnika, tudi zdravljenje tožnika in nevšečnosti niso primerljive z navedenimi primeri. Zdravljenje tožnika je trajalo kar 21 mesecev. Poškodba, ki jo je utrpel tožnik, se po obsegu bolečin in nevšečnosti uvršča med zelo hude primere, kot npr. VIII Ips 368/2009. Odškodnina, kot jo je določilo sodišče, je prenizka. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi odškodnino v zahtevani višini 10.000,00 EUR. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zgornjo mejo sodišče določilo s primerom II Dor 97/2007, za katerega sodišče trdi, da odstopa od obravnavanega primera v resnosti in intenzivnosti poškodbe, kar pa nikakor ne drži in tega primera ni mogoče primerjati s primerom tožnika. Iz nespornega mnenja sodnega izvedenca jasno izhaja, da tožnik ni več sposoben za svoje delo profesionalnega voznika, kar je tožnik že sam zatrjeval in izpovedal. Tožnik torej ni več zmožen za svoje delo voznika, ne zmore več voziti niti avta, medtem ko oškodovanec, ki ga kot zgornjo mejo določa sodišče, svoje delo lahko opravlja in je samo možno, da ga kot poklicnega voznika pri daljših vožnjah začne boleti zapestje. Tudi ostalih omejitev tožnika – občutljivosti notranje strani levega zapestja, lažje omejene gibljivosti levega zapestja, oslabljene grobe moči leve roke, sodišče očitno ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tožnik lahko dviguje predmete do 5 kg, zmožen je zgolj še za lažja dela, vendar s težavami. Nedvomno je, da je sodišče napačno odmerilo odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in bi moralo tožniku priznati v celoti zahtevani znesek 15.000,00 EUR. Sodišče je napačno odločilo tudi o povračilu pravdnih stroškov. Res je tožeča stranka uspela zgolj s približno 51 %, vendar načelo pravičnosti zahteva, da tožena stranka vsaj polovično povrne stroške tožeče stranke, saj v stroških ni primerjave. Podana je nepravilna uporaba materialnega prava, sodba pa je posledica kršitev določb ZPP.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika napačno uporabilo materialno pravo in odškodnino za obe postavki odmerilo prenizko. Materialnopravno podlago je sicer navedlo pravilno, vendar je ni ustrezno upoštevalo. Ob upoštevanju subjektivnega in objektivnega merila gre namreč tožniku višja odškodnina. Primerjava s primeri, ki jih je sodišče navajalo kot spodnjo in zgornjo mejo za odmero odškodnine ni v celoti ustrezna, in sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo časa odmere posameznih odškodnin. Navedlo je sicer, da so nekateri primeri starejšega datuma, ni pa napravilo preračuna prisojenih odškodnin na čas odmere odškodnine v tej zadevi z upoštevanjem povprečnih plač.

6. Pritožba utemeljeno navaja, da je s primerjavo prisojene odškodnine v zadevi II Ips 1197/2008, ki jo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnika navaja kot zgornjo mejo oziroma kot hujši primer od tožnikovega, sodišče odmerilo prenizko odškodnino. Sodišče je navedlo, da je bila v zadevi II Ips 1197/2008 odmerjena odškodnina iz tega naslova v višini 7.500,00 EUR, kar sicer drži, vendar je upoštevaje datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje (1. 4. 2008) ta znesek predstavljal 8,53 povprečnih plač, kar upoštevaje čas sojenja v tej zadevi znaša 8.586,24 EUR. Upoštevaje navedeni primer in v tej zadevi ugotovljeno dejansko stanje, ko je tožnik imel 3 tedne stalne hude telesne bolečine takoj po poškodbi in po odstranitvi mavca ter pričetku razgibanja zapestja, 6 tednov stalne srednje hude bolečine in 18 mesecev stalne lahke, ki so bile pogoste, v krajših obdobjih pa tudi srednje hude narave ter upoštevaje nevšečnosti pri zdravljenju, ki so nesporne in izhajajo iz 18. točke obrazložitve sodišča prve stopnje in se sodišče druge stopnje na te ugotovitve, v izogib ponavljanju sklicuje, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti odmerilo prenizko odškodnino. Pritožba se sicer neutemeljeno zavzema za odškodnino v višini 10.000,00 EUR, saj ta upoštevaje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, presega pravično denarno odškodnino, ki jo predstavlja znesek 8.000,00 EUR.

7. Pritožba pa se neutemeljeno sklicuje le na en primer in le na obdobja telesnih bolečin ter navaja, da navedeni primer, ki ga je sodišče upoštevalo kot zgornjo mejo, sploh ne predstavlja primerljivega primera. Te navedbe niso utemeljene. Sklicuje se na zadevo VIII Ips 368/2009, ki naj bi bila primerljiva po obsegu bolečin in nevšečnosti tožnika, svojih navedb pa ne konkretizira. Navedene zadeve v bazi sodnih odločb ni, tožena stranka pa je pritožbi tudi ni predložila, zato teh navedb ni mogoče preizkusiti.

8. Pritožba se tudi pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika sklicuje le na en primer, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, to je II Dor 97/2009 in navaja, da ne drži, da bi ta primer v resnosti in intenzivnosti poškodbe odstopal od primera tožnika. Tudi tu se tožnik sklicuje zgolj na eno ugotovitev, torej dejstvo, da ni več zmožen za poklicnega voznika, medtem ko v navedeni zadevi ta sposobnost oškodovanca ostaja, in le na en primer, kar pa za objektivno pogojenost odškodnine ne zadošča. Upoštevaje opisani primer II Dor 97/2009, kjer je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena odškodnina v višini 10,27 povprečnih plač ter primer II Ips 1197/2008, kjer je bila prisojena odškodnina v višini 9,67 povprečnih plač in upoštevaje s strani sodišča prve stopnje nesporna ugotovljena dejstva (tožnik ne more več opravljati vseh hišnih opravil, za težja opravila in opravila, kjer se zahteva uporaba obeh rok, je tožnik nesposoben, sposoben je za dvigovanje bremen do največ 5 kg in lažja opravila, vendar z večjim naporom, ne more več opravljati dela kot poklicni voznik, oviran je pri vožnji z osebnim vozilom), po oceni sodišča druge stopnje pravično denarno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 10.100,00 EUR. Je pa sodišče prve stopnje vsa ugotovljena dejstva upoštevalo in drugačne navedbe niso utemeljene (tudi dejstvo, da je notranja stran zapestja v predelu navikularke izrazito boleča na pritisk ter lažje omejeno gibljivost levega zapestja in oslabljeno grobo moč leve roke). Kot že navedeno, pa je glede na ugotovljena dejstva prisodilo prenizko odškodnino.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino zvišalo za skupno 4.000,00 EUR, tako da je tožeča stranka v celoti upravičena do 24.313,50 EUR, po odbitku valorizirane že plačane odškodnine (8.970,00 EUR) pa ji je tožena stranka dolžna plačati še 15.343,50 EUR. Sodišče druge stopnje je temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da se prisojena odškodnina zviša za 4.000,00 EUR, zavrnjeni del zahtevka pa ustrezno zmanjša (za 4.000,00 EUR). Odločitev temelji na 358. členu Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni storilo kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, tožena stranka pa je kršitev določb postopka zatrjevala le pavšalno in njenih navedb ni mogoče preizkusiti. V preostalem delu ob povedanem pritožba ni utemeljena in je sodišče druge stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo potrdilo.

10. Zaradi spremembe sodbe je spremenjen tudi stroškovni izrek. Tožeča stranka je po zvišanju odškodnine uspela z 69 % svojega zahtevka. Njeni pravdni stroški na prvi stopnji znašajo 1.381,65 EUR, kar predstavlja nagrado za postopek 578,50 EUR, nagrado za narok 534,00 EUR, materialne stroške 20,00 EUR ter DDV v višini 249,15 EUR. 69 % od navedenega zneska znaša 953,34 EUR. Stroške tožene stranke predstavljajo materialni stroški v višini 15,00 EUR in kilometrina na relaciji N. – L. – N. za pristop na dva naroka, skupno 108,04 EUR. Vsi njeni potrebni stroški skupaj znašajo 123,04 EUR. Njen uspeh je 31 %, tako da ji je tožeča stranka dolžna povrniti 38,14 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 915,20 EUR pravdnih stroškov.

11. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi ustrezen del njenih pritožbenih stroškov. Uspela je s 36,70 % v pritožbi izpodbijanega zneska. Njeni pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za postopek (odmerjeno od izpodbijanega zneska 10.900,00 EUR) v višini 545,60 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR in 124,43 EUR DDV, skupaj znesek 690,03 EUR. Upoštevaje uspeh v pritožbi je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 253,24 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj ta ni bil potreben. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.