Jedro

V zadevi je sporno, ali je bila dne 6. 4. 2010 v isti zadevi že sklenjena pogodba o varovanju z drugim izvajalcem, kar bi pomenilo kršitev 2. odstavka 38. člena ZZasV. Te okoliščine, ki je pomembna za odločitev v zadevi na podlagi navedenega dejanskega stanja in razlogov v obrazložitvi, ni mogoče presoditi. Tožena stranka je v obrazložitvi sicer navedla, da je bila dne 26. 9. 2007 sklenjena pogodba med naročnikom in izvajalcem, vendar to še ne pomeni, da je bila pogodba v času od 6. 4. 2010 še veljavna in se je v tem času izvajala. Tega dejstva prvostopni organ ni razjasnil, vsaj na podlagi obrazložitve ni mogoče presoditi, da je to pomembno okoliščino ugotovil. Zgolj ugotovitev neke okoliščine, ne da bi bila ugotovitev podkrepljena z dokazi, onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve št. 061-182/2010/9 z dne 21. 4. 2010 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil, naj preneha opravljati varovanje parcel, navedenih v 1. točki izreka odločbe, ker jih varuje v nasprotju s sklenjeno Pogodbo o izvajanju storitev varovanja premoženja št. 011/10/0071 z dne 6. 4. 2010 (pogodba) in aneksom k pogodbi. Rok izvršitve je bil določen „takoj po vročitvi odločbe“. Nadalje je tožeči stranki odredil, da za naročnika A. d.o.o., na varovanem območju na naslovu B. preneha opravljati varovanje, ker je v isti zadevi že sklenjena pogodba o varovanju z drugim imetnikom licence, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 38. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV). Rok izvršitve je bil določen „takoj po vročitvi odločbe“. Nadalje je odločil, da je tožnik dolžan pisno obvestiti inšpektorat RS za notranje zadeve o odpravljenih nepravilnostih oziroma izvršitvi te odločbe in predložiti dokazila o izvršenih ukrepih. Nadalje, da pritožba zoper ukrepe iz 1. in 2. točke izreka ne zadrži njihove izvršitve, posebni stroški postopka za izdajo odločbe pa niso zaznamovani. Na podlagi predložene dokumentacije s strani odvetnika tožeče stranke ugotavlja, kako so potekali pravni posli med družbami C. d.o.o., družbo Č. in družbo A. d.o.o. in kdo je sklepal pogodbe o varovanju za območje – parcele in objekte na naslovu B. Po pridobitvi listin v zadevi je upravni organ preverjal le to, kdo je upravičen sklepati pogodbo za varovanje ljudi in premoženja in je preverjal ali morebiti ne gre za kršitev določbe 38. člena ZZasV, kjer je navedeno, da imetnik licence ne sme sklepati pogodbe o varovanju oseb ali premoženja, če je v isti zadevi že sklenjena pogodba. Ugotovljeno je bilo, da je družba A. d.o.o. sklenila pogodbo za tožečo stranko, kjer je bilo v 1. členu pogodbe z dne 6. 4. 2010 določeno, da izvajalec varuje poslovni objekt naročnika, in sicer recepcijo kampa na parcelni številki 753/2 k.o. …. Ob pregledu aneksa k pogodbi pa je bilo ugotovljeno, da je v 1. členu aneksa navedeno, da se v 1. členu sklenjene pogodbe spremeni oziroma natančneje definira lokacija izvajanja storitev. Ob pregledu pogodbe št. 11/07 o opravljanju varnostno receptorskih storitev in tehničnega varovanja kompleksa C. d.o.o. v B. z dne 26. 9. 2007, sklenjene med naročnikom C. in izvajalcem D. d.o.o. pa je bilo ugotovljeno, da je v 2. členu te pogodbe navedeno, da gre za opravljanje varnostno receptorskih storitev, ki jih opravljajo delavci izvajalca na območju kompleksa C., kar pomeni za celotno območje. Nadalje je bilo po pridobitvi pogodbe od družbe E. d.o.o. z dne 12. 4. 2010 ugotovljeno, da je odgovorna oseba družbe C. d.o.o. F.F. 10. 4. 2010 podpisala pogodbo o izvajanju fizičnega varovanja na objektu, z izvajalcem E. d.o.o., kjer je v 1. členu določeno, da je predmet te pogodbe izvajanje rednega fizičnega 24 urnega varovanja, receptorskega dela in izrednega fizičnega varovanja na naslovu kompleks B. Na podlagi tega je zaključila, da sedaj za družbo C. d.o.o. namesto družbe D. d.o.o. varovanje skladno s pogodbo fizično varovanje na celotnem območju in objektih kampa izvaja družba E. d.o.o. Sklicuje se tudi na sklep Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. P 42/10 o izdaji začasne odredbe, na podlagi katerega je upravni organ zaključil, da nihče drug kot C. d.o.o. ne sme zagotavljati nadzora in tudi ne varovanja na spornem zemljišču. Tožeča stranka je zoper odločitev organa prve stopnje vložila pritožbo, katero pa je drugostopni upravni organ kot neutemeljeno zavrnil. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev pravil postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek, zahteva tudi povrnitev stroškov postopkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je upravni organ nepravilno ugotovil, da naj bi bila pogodba med A. d.o.o. in tožečo stranko sklenjena za določen čas, in sicer od 4. 4. 2010 do 9. 4. 2010. Iz 18. člena pogodbe namreč izhaja, da je bilo izrecno dogovorjeno, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas, s tem da bo tožeča stranka storitve zagotovo opravljala do 9. 4. 2010, nadalje pa le pod pogojem, da bo naročnik izvajanje storitev, ki so bile predmet pogodbe, potreboval in naročil. To se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Takšna vsebina pogodbe ni v neskladju s predpisi ZZasV niti z določbami Obligacijskega zakonika. Ker je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v delu, da naj bi podjetje D. d.o.o. do dne 12. 4. 2010, ko je svoje posle predalo družbi E. d.o.o., izvajalo varovanje na spornem področju. To ne drži, saj je družba D. d.o.o. z varovanjem prenehala že 15. 1. 2010, ko je posest varovanja kompleksa prevzela družba A. d.o.o. To je razvidno iz zapisnika ob prevzemu posesti v kampu, ki ga je podpisal G.G., direktor družbe A. d.o.o., H.H., direktor družbe D. d.o.o. in I.I., vodja skupnih služb C. d.o.o. Od tedaj dalje je območje na naslovu B. v izključni posesti družbe A. d.o.o. Do 4. 4. 2010 družba A. d.o.o. tako ni imela sklenjene pogodbe o varovanju z nobenim drugim imetnikom licence, tako da očitana kršitev nikakor ni mogla biti podana. Družba E. d.o.o. je pogodbo o varovanju sklenila šele 10. 4. 2010, z dejanskim varovanjem pa je pričela šele 12. 4. 2010. Inšpekcijski postopek bi zato moral biti uveden proti družbi E. d.o.o. in ne proti tožeči stranki. Poleg tega pa tožeči stranki niti ni bilo znano, da med družba A. d.o.o. in C. d.o.o. obstaja spor glede posesti in lastništva varovanega območja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in poudarja, da je v času, ko je varovanje premoženja izvajala tožeča stranka, svoje storitve varovanja za isto varovano območje opravljala tudi D. d.o.o. Iz aktivnosti, ki jih je izvajala tožeča stranka na varovanem območju, pa je moč razbrati, da ni šlo zgolj za varovanje premoženja, čemur je namenjena podeljena licenca, temveč tudi zavarovanje prevzema nepremičnin pred odločitvijo sodišča v sporu o premoženjskem razmerju.

Stranki v postopku sta vložili odgovor na pripravljalno vlogo ter pripravljalno vlogo, v katerima odgovarjata na izražena stališča v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka dne 6. 4. 2010 sklenila Pogodbo o izvajanju storitev varovanja premoženja št. 001/10-0071 ter aneks k pogodbi, prav tako ni sporno, da je odgovorna oseba družbe C. d.o.o. dne 10. 4. 2010 podpisala pogodbo št. 8031-10 o izvajanju fizičnega varovanja na objektu z izvajalcem E. d.o.o. Predmet te pogodbe je bilo izvajanje rednega fizičnega 24 urnega varovanja, receptorskega dela in izrednega fizičnega varovanja na naslovu kompleks B. Sporno pa je, ali je bila dne 6. 4. 2010 v isti zadevi že sklenjena pogodba o varovanju z drugim izvajalcem, kar bi pomenilo kršitev 2. odstavka 38. člena ZZasV. Te okoliščine, ki je pomembna za odločitev v zadevi, na podlagi navedenega dejanskega stanja in razlogov v obrazložitvi, ni mogoče presoditi. Tožena stranka je v obrazložitvi sicer navedla, da je bila dne 26. 9. 2007 sklenjena pogodba med naročnikom C. d.o.o. in izvajalcem D. d.o.o., vendar to še ne pomeni, da je bila pogodba v času dne 6. 4. 2010 še veljavna in se je v tem času izvajala. Tega dejstva prvostopni organ ni razjasnil, vsaj na podlagi obrazložitve ni mogoče presoditi, da je to pomembno okoliščino ugotovil. Zgolj ugotovitev neke okoliščine, ne da bi bila ugotovitev podkrepljena z dokazi, onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe. Le na podlagi navedb prvostopnega organa namreč ni mogoče sklepati, koliko časa se je pogodba z dne 26.9.2007 izvajala niti, kakšen vpliv naj bi imela sklenitev te pogodbe na sklenitev pogodbe z dne 10. 4. 2010, katero je odgovorna oseba družbe C. d.o.o. sklenila z družbo E. d.o.o. Upravni organ sicer navaja, da sedaj namesto družbe D. d.o.o. skladno s pogodbo 8031-10 izvaja družba E. d.o.o., vendar le na podlagi navedb dejstev v obrazložitvi ni mogoče razbrati, kakšna povezava naj bi obstajala med družbama oziroma sklenjenima pogodbama. Prvostopni organ tudi ni ugotavljal, ali je bila pogodba z dne 6. 4. 2010 sklenjena za določen čas, ali kakor zatrjuje tožeča stranka, za nedoločen čas. Zato je dejansko stanje, pomembno za odločitev v zadevi, ostalo nepopolno ugotovljeno, prav tako pa obrazložitev ne vsebuje vseh elementov iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je tožeča stranka v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.