Jedro

Čeprav je zagovornik s predlogoma za zaslišanje dveh prič dokazoval obsojenkin alibi, predloga pa je podal šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in ne za uveljavljanje kršitve jamstev iz 3. alinee 29. člena Ustave.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 14.5.1998 obsojeno A.D. spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in ji na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 146. člena KZ določilo kazen 1 mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi 1 leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 3.11.1998 zavrnilo pritožbo zagovornika obsojene A.D. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 21.11.1998 zagovornik obsojene A.D. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in "sodbo Višjega sodišča v Celju razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo".

Vrhovna državna tožilka Z.C. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da v zahtevi vsebinsko ni pojasnjeno, v čem je nerazumljivost izreka ali pomanjkljivost razlogov, prav tako pa je nekonkretiziran tudi očitek kršitve kazenskega zakona. Poudarja, da takšne zahteve pravzaprav niti ni moč preizkusiti, pregled sodb pa pokaže, da ustrezata tako procesnim kakor tudi materialnopravnim zahtevam zakona. Kolikor zahteva obravnava dejansko stanje, ni upoštevna. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojene A.D. nima prav, ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Svojo navedbo, da je izrek popolnoma nerazumljiv, utemeljuje s tem, da so v izreku ugotovljene le posledice in deklaratorno navedeno, kdo je "storilec teh posledic", da pa obsojenka še danes ne ve, kaj ji očita obtožba, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v svoj izrek.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja grdega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe v celoti razumljiv, nedvoumen in sklepčen ter vsebuje vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja. Posplošeno zatrjevanje ni v ničemer konkretizirano, zato s sklicevanjem na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka vložnik zahteve ne more omajati pravnomočne sodbe.

Ne držijo niti tiste trditve v zahtevi, da so razlogi drugostopenjske sodbe lapidarni in popolnoma nekonkretizirani. Pritožbeno sodišče je izčrpno obrazložilo, zakaj ni sledilo obsojenkinemu zagovoru, da je v času storitve kaznivega dejanja sploh ni bilo v trgovini, in pri tem obširno analiziralo pričevanje J.H. ter pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter zakaj dokaznega postopka ni treba dopolnjevati z zaslišanjem obsojenkinega očeta in osebe z imenom E. ter izvedenca sodno medicinske stroke. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da obsojenkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja, saj je obsojenka s svojim početjem grobo posegla tako v telesno kot tudi duševno integriteto oškodovanke, na ta način pa je odgovorilo na očitek v pritožbi in obsojenkinega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, da v opisu ni zaslediti elementov izpodbijanega kaznivega dejanja grdega ravnanja.

Kolikor zagovornik obsojene A.D. v zahtevi navaja, da je obsojenka pred prvostopenjskim sodiščem prepričljivo izpovedala, da je "kritičnega" dne s svojim očetom že zjutraj odšla v A. in se vrnila proti večeru ter predložila fotokopijo računa, s katerim je dokazala, da je tega dne dejansko bila v A., da je tak njen zagovor v celoti potrdila tudi priča M.A., da si je oškodovana M.P., ki ji je v obsojenkinem podjetju prenehalo delovno razmerje, njeno tožbo zoper obsojenko, pa da je delovno sodišče v Celju s sodbo z dne 9.4.1998 zavrnilo kot neutemeljeno, z namenom škodovati obsojenki dogodek v celoti izmislila, vložnik zahteve izpodbija dokazno presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi. Obsojenka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala zaslišanje navedenih dveh prič, pač pa je njen zagovornik to storil šele v pritožbenem postopku. Četudi je s predlogoma za zaslišanje obsojenkinega očeta in osebe z imenom E., zagovornik dokazoval obsojenkin alibi, pa ne gre za uveljavljanje kršitve jamstev v kazenskem postopku iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, marveč za izpodbijanje v prvostopenjski sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ker sta bila dokazna predloga podana šele v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sprejelo dokazno oceno v sodbi sodišča prve stopnje, tedaj da je na podlagi oškodovankine izpovedbe in pričevanj I.Š. ter J.H. dokazano, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja v prostorih trgovine A. in da je na način, naveden v izreku, z grdim ravnanjem prizadela telesno in duševno celovitost D.P. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti s posplošeno navedbo, da v opisu kaznivega dejanja ni zaslediti elementov "izpodbijanega" kaznivega dejanja, po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, torej da je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Kakor je bilo že pojasnjeno, dejanje, tako kot je opisano v izreku sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in je zato nasprotno vložnikovo naziranje neutemeljeno.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo zagovornika obsojene A.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.