Jedro

Pri tožniku ni šlo zgolj za prestrašenost ali zaskrbljenost, pač pa za strah, ki je bil dovolj intenziven, da je porušil njegovo duševno ravnovesje.

Tožnik je s svojim ravnanjem posegel v tožnikovo duševno integriteto, pri čemer je do groženj s smrtjo ob uporabi imitacije pištole prišlo na tožnikovem domu, kjer je utemeljeno pričakoval zasebnost in varnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je točki I izrekla) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: I. da je toženec dolžan tožniku plačati 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2015 dalje do plačila; II. da se višji tožbeni zahtevek zavrne; III. da je toženec dolžan tožniku plačati 871,57 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožnikov zahtevek v celoti zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da se zoper odločitev sodišča ne pritožuje v delu, ki se nanaša na sam konflikt med strankama, torej na potek dogodka dne 7. 7. 2015. Meni pa, da je tožnikov zahtevek vseeno neutemeljen, saj tožnik zaradi toženčevega ravnanja ni utrpel pravno priznane nepremoženjske škode. Odločitev sodišča temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotni uporabi materialnega prava. Sodišču očita, da si je zmotno razlagalo dejstvo, da je tožnik psihiatra obiskal skoraj mesec dni po dogodku in že takrat rekel, da naj bi zoper toženca vložil tožbo. V zvezi s tem se ni opredelilo do ugovorov toženca, da je tožnik psihiatra obiskal z namenom, da si pridobi medicinsko dokumentacijo za vložitev tožbe. Če bi bilo tožnikovo duševno stanje res porušeno, bi zdravniško pomoč iskal prej in ne bi omenjal, da bo zoper toženca vlagal tožbo. Odškodnina za strah je bila prisojena neupravičeno oziroma je previsoka. Nekaj minut trajajoča prestrašenost ne predstavlja tako travmatičnega dogodka, da bi bil tožnik upravičen do denarne odškodnine. Pri odmeri sodišče ne bi smelo upoštevati, da je bilo duševno ravnovesje tožnika dlje časa porušeno, ker naj bi trpel posttravmatsko stresno motnjo. Te posledice bi lahko upoštevalo le v okviru drugih pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Tudi odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice je bila prisojena neutemeljeno oziroma je previsoka. Posledice v obliki akutne stresne reakcije in posttravmatske stresne motnje v tej zvezi niso relevantne. Tožnik namreč ni zahteval odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali telesnih bolečin ali nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tožnikove osebnostne pravice niso bile kršene.

Nepravilna je odločitev o stroških postopka. V zvezi s temeljem niso nastali neobičajno visoki stroški. Podlage, da bi sodišče stroške odmerjalo ločeno po temelju in višini zato ni.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka nad zneskom 1.500 EUR (točka II izreka) pravnomočna, saj tožnik pritožbe ni vložil. Predmet pritožbenega preizkusa je bila zato le odločitev, s katero je bilo tožencu naloženo plačilo 1.500 EUR s pripadki in stroškovna odločitev (točki I in III izreka).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje res izhaja, da je tožnik psihiatra obiskal šele 15. 6. 2015, do škodnega dogodka pa je prišlo 18. 5. 2015. Vendar pa ta okoliščina in morebitno dejstvo, da je tožnik ob tem omenil možnost vložitve tožbe, samo po sebi ne dokazuje, da tožnik ni utrpel ugotovljene akutne stresne reakcije in posttravmatske stresne motnje, oziroma, da te posledice niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju posledic v psihičnem stanju tožnika, obisk zdravnika (psihiatra) skoraj mesec dni po škodnem dogodku ni nekaj neobičajnega. Gre namreč za psihične težave, ki so se razvile s potekom časa, tožnik pa je zdravniško pomoč iskal šele, ko je ugotovil, da težav sam ne bo mogel rešiti.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo podlago ne le v izpovedbi tožnika, ampak tudi v mnenju izvedenca medicinske stroke, izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel nekaj minut trajajoč primarni strah zmerne intenzitete, pri čemer se je toženec čutil v začetku življenjsko ogrožen. Bil je namreč nemočen zaradi prestane operacije in prepričan, da mu toženec grozi s pravo pištolo (slišal je celo, kako jo je toženec predhodno repetiral). Dejstvo, da se je kasneje izkazalo, da gre za njeno imitacijo, ne more vplivati na intenzivnost in trajanje primarnega strahu. Pri tožniku tako ni šlo zgolj za prestrašenost ali zaskrbljenost, pač pa za strah, ki je bil dovolj intenziven, da je porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Ker na to kaže tudi dejstvo, da je prišlo pri tožniku v posledici tega dogodka do akutne stresne motnje, ki je kasneje prerasla v posttravmatsko stresno motnjo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je te posledice v okviru presoje intenzivnosti primarnega strahu upoštevalo. Tožnik je zato do odškodnine za prestani strah upravičen.

8. Odškodnina za strah je tudi po višini odmerjena pravilno. Glede na intenzivnost in trajanje primarnega strahu prisojena odškodnina v višini 500 EUR ni previsoka.1

9. Tožniku je bila utemeljeno prisojena tudi odškodnina zaradi posega v osebnostno pravico (pravico do duševne integritete in osebnega življenja). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik s svojim ravnanjem posegel v tožnikovo duševno integriteto, pri čemer je do groženj s smrtjo ob uporabi imitacije pištole prišlo na tožnikovem domu, kjer je utemeljeno pričakoval zasebnost in varnost. 10. Odškodnina je tudi po višini primerna. Pri tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tudi pri presoji intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico in posledično pri odmeri odškodnine upoštevalo psihične težave, ki jih je imel tožnik zaradi tega dogodka.

11. Ker je v tej zadevi tožnik s svojim zahtevkom le delno uspel, je sodišče prve stopnje kot podlago za odločitev o pravdnih stroških pravilno upoštevalo drugi odstavek 154. člena ZPP, vendar ga ni pravilno uporabilo. Sodna praksa pri uporabi navedenega določila prvenstveno uporablja proporcialni kriterij s pobotanjem, izjemoma pa dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini, pri čemer je končno vrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Sodna praksa ta način uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja zahtevka kot tudi glede višine in ugotavljanje temelja povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. V konkretnem primeru pa temu ni tako. Toženec je sicer zahtevku ugovarjal tudi po temelju, vendar pa zaradi tega niso nastali znatni stroški. Razen zaslišanja dveh prič (kar je povzročilo minimalne stroške) so bili vsi dokazi izvedeni tako v zvezi s temeljem kot višino. Okoliščine primera torej ne narekujejo uporabe metode, po kateri sodišče ovrednoti uspeh ločeno po temelju in po višini, ampak metode, po kateri sodišče upošteva uspeh strank po višini.

12. Tožnik je s tožbo zahteval 3.600 EUR, prisojeno mu je bilo 1.500 EUR. Uspel je torej do višine približno 40 %, toženec pa do višine 60 %. Tožnik bi bil glede na svoj uspeh upravičen do povračila zneska 687 EUR, toženec pa do zneska 661,65 EUR. Ker gre za majhno razliko, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega obrazloženega pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo v točki III izreka spremenilo tako, da je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v točki I izreka) na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Ker je toženec s pritožbo uspel le v stroškovnem delu, ki nima samostojne narave, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v zavrnilnem delu odločitve.

1 Tako je bila oškodovancu za intenziven kratkotrajen primaren strah, ki ga je utrpel, ko je med prepirom tožnik segel po sekiri in se je počutil ogroženega, prisodilo odškodnino v višini 0,7 plače (II Ips 237/2004).