Jedro

V obravnavani zadevi je bilo razkladanje tovora z zavarovanega motornega vozila v zvezi z uporabo tega vozila in ker je tožnik kot voznik zavarovanega tovornjaka pri tem sodeloval, je njegova nepremoženjska škoda krita s pogoji dodatnega AO plus zavarovanja glede na konkretno ugotovljene okoliščine je treba opisana razkladalna dejanja uvrstiti v isto kategorijo dejanj kot nakladalna dejanja, kot vstopanje in izstopanje iz vozila, kot odpiranje in zapiranje vrat motornega vozila, torej v dejanja, ki pomenijo uporabo motornega vozila oziroma so v zvezi z njegovo uporabo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 1.6.1987 poškodoval ob razkladanju tovornjaka, ki ga je pripeljal v Francijo na sedež druge toženke in na njeno razkladalno rampo. Viličarist je pri razkladanju tovora podrl bale poliestra, ki so padle na tla, po odbitju od tal pa na tožnika in ga zrušile pod keson tovornjaka. Tožnik je utrpel več komadnih prelomov medenice na obeh straneh spredaj v dimeljskem predelu, pri delu križnega sklepa desno in zožanje sečne cevi. Od obeh toženk je zahteval solidarno plačilo 3,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in se pri tem glede prve toženke skliceval na sklenjeno AO plus zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku proti obema toženkama v celoti ugodilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke delno ugodilo in sodbo prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženkama naložilo nerazdelno plačilo 3,000.000 SIT odškodnine, za presežno zahtevanih 200.000 SIT odškodnine (za strah) tožbeni zahtevek zavrnilo, v presežku pa je pritožbo zavrnilo.

Prva toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrne. Zmotno so uporabljene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih in pogojev AO plus zavarovanja iz leta 1985. Revizija poudarja, da gre v obravnavani zadevi za obliko prostovoljnega zavarovanja, ki je sicer res vezano na obvezno zavarovanje lastnikov motornih vozil, vendar omogoča dodatne oblike zavarovanja vozila in drugih oseb v motornem vozilu za škodo zaradi telesne poškodbe, ki nastane upravičencu ob uporabi motornega vozila. Revizija se pri tem sklicuje na 1. člen splošnih pogojev in ga razlaga tako, da se mora upravičenec v času škodnega dogodka nahajati v samem motornem vozilu. Že iz tega razloga pojma uporabe motornega vozila iz 2. člena ni mogoče razlagati v smislu sodne prakse o odgovornosti lastnika motornega vozila napram tretjim osebam za škodo, do katere je prišlo z uporabo motornega vozila pri obveznem zavarovanju. V času razkladanja tožnik ni bil v vozilu, motor je bil ugasnjen. Raztovarjanje je opravljal viličarist, ki je bil delavec druge toženke. Tožnik takrat ni bil v svojstvu voznika in tudi ne razkladalca. Zato škoda ne more biti krita z AO plus zavarovanjem. To zavarovanje krije škodo, ki jo povzroči voznik sam, ne pa druga oseba. Sodba sicer nima razlogov o odgovornosti druge toženke, vendar pa škoda ni nastala po krivdi ali vsaj sokrivdi voznika tovornjaka.

Revizija je bila vročena tožniku in prvi toženki, ki nista vložila revizijskega odgovora. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabljati, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je obravnavana škoda krita z dodatnim zavarovanjem AO plus po pogojih iz leta 1985, ker je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo ob uporabi motornega vozila. Zmotno in v nasprotju s sodno prakso je revidentkino stališče, da se mora upravičenec v času škodnega dogodka nahajati v samem motornem vozilu. Določba 1. člena pogojev našteva, kdo je upravičenec po dodatnem zavarovanju in določa, da je to poleg voznika tudi vsaka druga oseba v motornem vozilu, ki se telesno poškoduje, razen potnikov v javnem prometu in potnikov avtobusa. Tako voznik kot druga oseba se sicer povezujeta s konkretnim zavarovanim motornim vozilom, ni pa v tej določbi podlage za sklepanje, da bi se voznik ali druga oseba morala v času škodnega dogodka nahajati prav v zavarovanem motornem vozilu. Drugačno revizijsko stališče je preozko in zato materialnopravno zmotno. Podlage za revizijsko sklepanje tudi ni v samem 2. členu pogojev ali v njegovi povezavi s 1. členom, saj je v 2. členu določeno le, da se zavarovalnica zaveže povrniti tisto škodo, ki jo upravičenec utrpi ob uporabi zavarovanega motornega vozila.

Glede na take določbe pogojev AO plus zavarovanja - 85 je zato odločilno vprašanje, kdaj se šteje, da je do škode prišlo ob uporabi motornega vozila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da niti v zakonu niti v obravnavanih pogojih ni podlage za stališče prve toženke, da se pojem o motornem vozilu v uporabi pri obveznem zavarovanju razlaga drugače kot pri dodatnem AO plus zavarovanju. Doslej navedene razloge potrjujejo tudi številni primeri sodne prakse. V njej so bila zavzeta stališča, da je npr. vozilo v rabi tudi, ko ga vleče drugo vozilo ali ko je parkirano; ko je prikolica v trenutku škodnega dogodka samo za kratek čas, dokler je ne razložijo, odklopljena od matičnega vozila; ko se motorno vozilo vleče iz jarka in se pri tem poškoduje potnik, ki je reševal ponesrečeno vozilo; ko izven uradnega postajališča vstopa potnik na avtobus; ko voznik in potnik potiskata motorno vozilo z ugaslim motorjem po cesti itd. Motorno vozilo je po sodni praksi v uporabi tudi na dostopnem dvorišču ali na tovarniškem dvorišču. V zvezi z uporabo motornega vozila je bila tudi prikolica, ki jo je voznik zaradi okvare pustil neosvetljeno na cesti. Navedeni primeri izkazujejo, da sodna praksa široko presoja pojem obratovanja motornega vozila oziroma kdaj se šteje, da je motorno vozilo v uporabi.

V tej zadevi iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč in iz tožbenih trditev, ki jih toženki nista prerekali, izhajajo take okoliščine škodnega dogodka, da upravičujejo stališče, da je do njega prišlo ob uporabi ali vsaj v zvezi z uporabo zavarovanega motornega vozila. Tožnik je tovornjak zapeljal na razkladalno rampo, v tovornjak pa je nato zapeljal viličarist in pričel z razkladanjem poliesterskih bal. Tožnik je bil v času razkladanja zraven, da bi po opravljenem razkladanju odpeljal zavarovano motorno vozilo. Ob samem razkladanju je sodeloval tudi z nasveti, ki naj jih viličarist ne bi upošteval. Sodelovati je moral, da bi se pravilno razkladalo in da ne bi prišlo do poškodbe motornega vozila ali tovora. Ob razkladanju so se bale porušile, padle na tla in po odbitju zrušile tožnika pod keson tovornjaka.

Glede na konkretne okoliščine škodnega dogodka revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je bilo razkladanje tovora z zavarovanega motornega vozila v zvezi z uporabo tega vozila in ker je tožnik kot voznik zavarovanega tovornjaka pri tem sodeloval, je njegova nepremoženjska škoda krita s pogoji dodatnega AO plus zavarovanja - 85. Revizijsko stališče, da tožnik v času škodnega dogodka ni bil zraven v svojstvu voznika ali razkladalca, so v nasprotju z doslej neprerekanimi tožnikovimi trditvami in zato pravno neupoštevne. Materialnopravno pravilno je torej stališče obeh sodišč, da je treba v obravnavani zadevi razkladalna dejanja uvrstiti v isto kategorijo dejanj kot nakladalna dejanja, kot vstopanje in izstopanje iz vozila, kot odpiranje in zapiranje vrat motornega vozila, torej v dejanja, ki pomenijo uporabo motornega vozila oziroma so v zvezi z njegovo uporabo. Vprašanje obstoja krivde ali sokrivde tožnika kot voznika zavarovanega motornega vozila pri tem ni pravno odločilno, saj iz predloženih zavarovalnih pogojev ne izhaja, da zavarovalnica krije samo tisto škodo, za katero je kriv ali sokriv voznik zavarovanega motornega vozila.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo prve toženke.