Jedro

Ravnanja upravitelja v konkretnem postopku prisilne poravnave, stečaja oziroma likvidacije, iz katerih izhaja, da oseba ni primerna za opravljanje te funkcije, so torej ravnanja, iz katerih izhaja, da funkcijo upravitelja opravlja nevestno ali nepošteno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljen zavrnila predlog tožnika za odvzem dovoljenja A.A. iz B. za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih prisilne poravnave, stečaja in likvidacije po 1. in 2. odstavku 78.c člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93-58/03, v nadaljevanju ZPPSL). Tožnik je 27. 10. 2003 toženi stranki predlagal ukrepanje po 1. in 2. odstavku 78. c člena ZPPSL. Dne 19. 1. 2004 je predlog dopolnil z navedbami, da je po daljšem preverjanju pri lastnikih C.C.C. p.o. D. prišel do spoznanja, da A.A. aktivno ne nadaljuje tožbe, ki jo je C.C.C. p.o. D. vložila zoper Republiko Slovenijo s tožbenim zahtevkom v višini okoli 500 milijonov SIT. Po mnenju tožnika je A.A. kot stečajni upravitelj najmanj v primeru tožbe zoper Republiko Slovenijo prekršil načelo dobrega gospodarjenja, z opustitvijo dolžnega ravnanja pa celo prestopil prag zakonitega ravnanja. Zato tožnik zahteva, da naj sodišče in tudi minister za pravosodje preverita, ali ni stečajni upravitelj z opustitvijo dolžnega ravnanja prestopil meje zakonitosti, ker ni opravil svoje dolžnosti in je s tem namenoma povzročil upnikom dolžnika premoženjsko škodo ter s tem storil kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 244. člena Kazenskega zakonika RS. Glede suma storitve kaznivega dejanja stečajnega upravitelja je tožena stranka predlog odstopila v preučitev Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki je predlog kot krajevno pristojnemu odstopilo v nadaljnjo obravnavo Okrožnemu državnemu tožilstvu v D. Le-to je dne 19. 7. 2004 izdalo sklep št. Kt ... , s katerim je zavrglo kazensko ovadbo zoper A.A., ker ni podan utemeljen sum, da bi stečajni upravitelj namenoma oškodoval upnike oziroma tožbe ne prevzel, saj je listinsko izkazan popolnoma drugačen podatek. Prav tako je tožilstvo ugotovilo, da ni bil podan utemeljen sum, da bi stečajni upravitelj namenoma pod ceno prodajal premoženje stečajnega dolžnika, saj je ravnal docela v skladu s predpisi, ki veljajo za stečajni postopek. Komisija za izdajo in odvzem dovoljenja za opravljanje funkcij upravitelja v postopkih prisilne poravnave, stečaja in likvidacij (v nadaljevanju Komisija), ki je imenovana v skladu z 78. a členom ZPPSL, je 25. 3. 2005 na seji obravnavala očitke predlagatelja in tudi odgovor stečajnega upravitelja. Ugotovila je, da so navedbe A.A. podprte z verodostojnimi dokumenti, zlasti s pravnomočnimi sklepi sodišč in državnega tožilca. Komisiji so bile predložene fotokopije objavljenih dražb in zapisniki teh dražb. Glede tožbe proti Republiki Sloveniji pa je Komisija iz sklepa Okrožnega sodišča v D. št. ... razbrala, da je stečajni upravitelj tožbo prevzel ter da stečajnega upravitelja zastopa drug odvetnik. Zato Komisija ugotavlja, da predlagatelj ni navedel dejstev, ki bi upravičevala odvzem dovoljenja A.A. za opravljanje funkcije upravitelja v postopku stečaja. Komisija je soglasno sprejela sklep, da ministru, pristojnem za pravosodje, sporoči mnenje, da se predlog E.E. (tožnika v tem upravnem sporu) za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja v postopku stečaja A.A. zavrne. Predlog tožnika za odstavitev A.A. je bil v stečajnem postopku C.C.C. p.o. v smislu 82. člena ZPPSL zavrnjen tudi s sklepom stečajnega senata Okrožnega sodišča v D. št. St ... z dne 26. 9. 2003. Sklepno tožena stranka ugotavlja, da na podlagi mnenja, ki ga je oblikovala Komisija, in na podlagi navedenega dejanskega stanja niso podani razlogi iz 78. c člena ZPPSL, da torej A.A. ni huje kršil svoje obveznosti kot upravitelj v postopku stečaja oziroma ni zlorabil svojega položaja.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Svoj pravni interes izkazuje s svojo v stečajno maso C.C.C. priznano terjatvijo in izpodbijano terjatvijo, zaradi katere še vedno teče sodni postopek pri Okrožnem sodišču v D. in Višjem sodišču v B. (opr. št. Pg ...). Po mnenju tožnika dejansko stanje v postopku ni bilo v celoti razjasnjeno, pri čemer je bil tožnik tudi prikrajšan za možno soočenje s prizadetimi in s tem prikrajšan za možnost enakopravne obravnave pred zakonom glede uveljavljanja svojih pravic v postopku. Predvsem meni, da se tožena stranka ni opredelila do verjetnosti, da je stečajni upravitelj A.A. zavajal organe (upniški odpor, stečajni senat in Banko Slovenije) in s svojo politiko zmanjševanja stečajne mase ogrožal interese upnikov C.C.C. Tožnik meni, da so njegovi tožbeni pomisleki utemeljeni, kar dokazujejo tudi številni primeri zlorab v nepravilno in nezakonito vodenih stečajnih postopkih v Sloveniji, ki so javno znani. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, po kateri tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo oziroma izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, potem ko vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dodaja, da je tudi upravitelj v postopku stečaja A.A. v svojem odgovoru na pritožbo vse očitke predlagatelja zavrnil. Poudaril je, da ni ravnal svojevoljno in v nasprotju z določbami ZPPSL pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika, saj je stečajni senat izdal sklep, s katerim je odredil prodajo in tudi določil pogoje zanjo. K prodaji (terjatev C.C.C., vredne 800 milijonov SIT, E.E.E. za nekaj nad 200 milijonov SIT gotovine, in prodaja podjetja C.C.C., F.F.F. d.o.o. za 77 milijonov SIT, čeprav naj bi bilo vredno po navedbah tožnika med 200 in 250 milijonov SIT) sta dala svoje soglasje tudi upniški odbor in Banka Slovenije. V zvezi s prodajo poslovnih deležev F.F.F. d.o.o. so bile objavljene 3 javne dražbe, od katerih prvi dve nista bili uspešni, izklicna cena na tretji dražbi je bila znižana le za 20%, torej ni prišlo do polovičnega znižanja cene. Prvi dve javni dražbi sta bili pravočasno objavljeni v dnevnem časopisu Dnevnik, tretja pa tudi v dnevnem časopisu Finance. V zvezi z očitkom glede prodaje zaščitnega imena - blagovne znamke je stečajni upravitelj navedel, da je ravnal v skladu z zakonom, svoje navedbe pa je podkrepil z dokumenti. Zato tožena stranka še enkrat ponavlja, da v postopku za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcija upravitelja v postopku stečaja tožeča stranka ni navedla dejstev, ki bi bila lahko razlog za odvzem dovoljenja za opravljanje navedene funkcije A.A., zato je predlog za odvzem dovoljenja zavrnila. Podrejeno tožena stranka opozarja tudi na prepozno vložitev tožbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne oziroma zavrže. Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom, A.A. iz B. Meni, da so tožnikove navedbe v celoti neutemeljene. Zakaj bi se tožnik moral glede komentiranja dokazov, ki jih je stranka z interesom predložila v spis, to je ustrezni sklepi sodišč o razpisu javnih dražb in kopije objav v dnevnih časopisih, soočiti z njim, ni jasno. Zakon namreč tega ne predvideva, kolikor pa je tožnik imel pomisleke glede razpisa samih javnih dražb, pa bi te pomisleke lahko izrazil v ugovoru zoper razpis javnih dražb ali ugovorih zoper same javne dražbe, na javni dražbi, pa tega ni storil. Glede na to, da je bilo premoženje prodajano v skladu z določbami ZPPSL, je povsem brezpredmetno razpravljati o tem, v čem je sedaj prikrajšan tožnik, ki v tem postopku sploh ne zasleduje cilja uspešne izvedbe stečaja. Tožnik ima namreč priznano terjatev, ki ne presega 1000 SIT in v stečajnem postopku ne sodeluje. Vztrajno samo zahteva razrešitev stranke z interesom iz razlogov, ki niso povezani s tem stečajem, s tem da potezam oziroma ukrepom, ki jih sprejema kot stečajni upravitelj, sploh ne ugovarja. Ni res, da je stečajni upravitelj v pravdi za več kot 500 milijonov SIT, pooblastil odvetnika za zastopanje stečajnega dolžnika. Pravda, ki jo omenja tožnik, se je začela pred začetkom stečajnega postopka in jo je prevzel v stanju, kot se je nahajala na dan začetka stečajnega postopka. Ker je stečajnega dolžnika že ob vložitvi tožbe pred uvedbo stečajnega postopka zastopal odvetnik, je bilo več kot logično, da je za nadaljnje zastopanje pooblastil istega odvetnika, ki je zadevo poznal, saj ni bilo nobenega vzroka za njegovo morebitno zamenjavo. Nemogoče je odgovoriti na tožnikovo trditev, da je stranka z interesom že pred začetkom stečajnega postopka načrtovala, da bo v škodo upnikov ustvarila izjemno velike profite bankam, ker je ta trditev povsem skregana z zdravo pametjo. Pred začetkom stečajnega postopka stečajni upravitelj C.C.C. sploh ni poznal, niti do odločitve o imenovanju ni vedel, da bo imenovan za stečajnega upravitelja. V C.C.C. nima nobenega interesa, ki ne bi bil povezan z izvršitvijo dela, ki mu je zaupano, to pa je izvedba stečajnega postopka v skladu z določbami ZPPSL. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in tožnika pozove, da se v bodoče v svojih vloga vzdrži navedb, ki so žaljive za udeležence postopka oziroma ga v nasprotnem primeru kaznuje ob smiselni uporabi določb ZPP (1. odstavek 16. člena ZUS).

Tožnik je še dvakrat dopolnil tožbo, in sicer 3. 5. 2006 in 19. 5. 2006. V prvi dopolnitvi sodišče obvešča, da je pri Okrožnem sodišču v B. vložena tožba zaradi napačnega ravnanja zoper stečajnega upravitelja C.C.C. v stečaju A.A. in G.G. iz H. zaradi vplačila 302.400.000 SIT v stečajno maso SHP v dobro upnikov. Navedeno po mnenju tožnika dodatno kaže na množico kršitev določb ZPPSL in drugih zakonov stečajnega upravitelja A.A. V drugi dopolnitvi tožbe pa tožnik sodišče obvešča še o dodatnih vloženih tožbah zoper stečajnega upravitelja A.A. in navaja, da je zanimiva tudi vpletenost stečajnega upravitelja v zaplete okoli lastnine na ... v B. Tožnik pošlje tudi svoj odgovor na odgovor tožene stranke na tožbo tožeče stranke in odgovor na odgovor stranke z interesom na tožbo tožeče stranke. Navede, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila poslana po pošti priporočeno dne 20. 5. 2005. Nadalje ponavlja (po njegovem) škodljiva dejanja stečajnega upravitelja A.A. in da je ključnega pomena za razumevanje nekorektnih in škodljivih ravnanj stečajnega upravitelja vsekakor izjava stečajnega upravitelja 1 mesec pred uvedbo stečajnega postopka C.C.C., zato tožnik ponovno poziva sodišče, da izvede zaslišanje A.A. in ga sooči z njim. Glede odgovora stranke z interesom na tožbo tožeče stranke pa tožnik sodišču predlaga, da pribavi še spise opr. št. Pg ..., Okrožno sodišče v D., Cpg ..., Višje sodišče v B., Pg ..., Okrožno sodišče v D. in P ..., Okrožno sodišče v D. v zvezi z zadevo opr. št. P ..., Okrajno sodišče v D. Iz navedenih spisov je razvidno napačno ravnanje stečajnega upravitelja A.A., ki z neupravičenimi potezami tožniku škoduje, povzroča nepotrebne pravne zaplete in zmanjšuje stečajno maso. Navaja, da stranka z interesom v svojem odgovoru navaja trditve, ki sploh niso resnične. Nadalje podrobneje pojasnjuje, kako je prišlo do prodaje hrvaškega podjetja F.F.F. d.o.o. in ponavlja kršitev v zvezi s prodajo terjatev E.E.E. d.d. Stranka z interesom odgovarja na dopolnitve tožbe in navaja, da tožba, ki jo je 5 oseb vložilo dne 20. 2. 2006 ne more biti predmet tega postopka, saj se v tem postopku presoja odločitev ministra za pravosodje iz leta 2005. Odgovor podaja izključno zaradi žalitev in blatenja tožnika v tej in v prejšnjih vlogah. Druga tožba, ki jo navaja tožnik in ki naj bila vložena zoper stranko z interesom zaradi prodaje terjatev E.E.E., pa tožniku ni bila vročena. Poudarja, da je bilo vse premoženje v stečajnem postopku, ki se vodi na C.C.C. v stečaju, prodajano na javnih dražbah. Proti sklepom o razpisu javnih dražb nihče ni vložil ugovora, niti na samih dražbah nikoli ni bil podan kakršenkoli ugovor. Premoženje tudi ni bilo prodano na prvi javni dražbi, temveč na tretji javni dražbi. Za vsako prodajo je stečajni senat pridobil tako soglasje upniškega odbora kot tudi soglasje Banke Slovenije. Te predlagateljeve trditve je stečajni senat zavrnil s sklepom opr. št. St ... z dne 26. 9. 2003. Tožnik z dopolnitvijo tožbe samo poskuša prikazati ravnanje stranke z interesom kot kriminalno ravnanje, s tem da se sklicuje še na neke druge dogodke, ki niso v neposredni zvezi s to zadevo in kateri dejansko stanje prikazujejo popolnoma drugačno kot ga prikazuje tožnik in kot so ga prikazovali mediji.

Tožena stranka v odgovoru na dopolnitvi tožbe vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik poda še svoj odgovor na zadnje vloge stranke z interesom in tožene stranke in vztraja pri tožbenih zahtevkih.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče je kot toženo stranko štelo ministra za pravosodje, ne da bi tožečo stranko posebej pozivalo k dopolnitvi tožbe, glede na to, da iz same tožbe ni sporno, da tožnik izpodbija odločbo ministra pristojnega za pravosodje, ki lahko po določbi 1. odstavka 78. člena ZPPSL odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih prisilne poravnave, stečaja in likvidacije iz razlogov, navedenih v tej določbi. Razloga za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja po določbi 1. odstavka 78.c člena ZPPSL sta dva; in sicer, če oseba pri opravljanju funkcije upravitelja huje krši obveznosti upravitelja ali če oseba zlorabi položaj in pristojnosti upravitelja z namenom naklanjanja ugodnosti posameznim upnikom oziroma drugim osebam ali oškodovanja upnikov oziroma dolžnika. Presoja primernosti določene osebe za funkcijo upravitelja v postopkih prisilne poravnave, stečaja in likvidacije obsega poleg presoje njenih (objektivnih) sposobnosti in znanj, ki so potrebna za opravljanje te funkcije, vsebuje tudi presojo subjektivnega odnosa te osebe do te funkcije. Primeren subjektivni odnos do funkcije se odraža v vestnem in poštenem opravljanju te funkcije. Oseba določeno funkcijo opravlja vestno, če pravočasno in pravilno opravlja dejanja, s katerimi izpolnjuje obveznosti, ki so zanjo z imenovanjem na to funkcijo nastale. Ravnanja upravitelja v konkretnem postopku prisilne poravnave, stečaja oziroma likvidacije, iz katerih izhaja, da oseba ni primerna za opravljanje te funkcije, so torej ravnanja, iz katerih izhaja, da funkcijo upravitelja opravlja nevestno ali nepošteno.

Tožnik, ki je toženi stranki predlagal odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja odvetniku A.A. iz B. , je svoje razloge navedel v treh točkah: stečajni upravitelj je prodal terjatve stečajnega dolžnika vredne 800 mio SIT E.E.E. za nekaj nad 200 mio SIT gotovine, stečajni upravitelj je prodal podjetje F.F.F. d.o.o. za 77 mio SIT, čeprav naj bi bilo vredno (po navedbah tožnika) med 200 mio in 250 mio SIT ter ni nadaljeval tožbe proti Republiki Sloveniji. Ker o izdaji in odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih stečaja odloča minister pristojen za pravosodje na podlagi mnenja komisije, ki jo imenuje minister (2. odstavek 78.a člena ZPPSL), je tožnikov predlog za odvzem premoženja stečajnemu upravitelju A.A. obravnavala komisija in v zapisniku št. ... z dne 25. 3. 2005 podala mnenje, da se predlog tožnika za odvzem dovoljenja za opravljanje stečajnega upravitelja A.A. zavrne kot neutemeljen. Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso podani razlogi za odvzem dovoljenja opravljanje funkcije stečajnega upravitelja A.A., saj predlagatelju - tožniku ni uspelo dokazati, da je A.A. pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja huje kršil obveznosti stečajnega upravitelja oziroma, da je zlorabil položaj in pristojnosti upravitelja z namenom naklanjanja ugodnosti posameznim upnikom oziroma drugim osebam ali oškodovanja upnikov oziroma dolžnika. Stečajni upravitelj je že tekom upravnega postopka odgovarjal na tožnikove navedbe ter navedbe podprl z listinami stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika C.C.C. p.o. - v stečaju iz D. (opr. št. St ...). Predlog za odstavitev stečajnega upravitelja A.A., ki ga je podal tožnik, je obravnaval tudi stečajni senat in njegov predlog s sklepom opr. št. St ... z dne 26. 9. 2003 zavrnil. Razlogi, ki jih je tožnik podal stečajnemu senatu v svojem predlogu za odstavitev stečajnega upravitelja A.A., so isti kot tisti, ki jih je tožnik navedel v predlogu za odvzem dovoljenja stečajnega upravitelja ministru za pravosodje. Stečajni senat je upoštevajoč 82. člen ZPPSL ugotavljal, da ni razlogov za odstavitev stečajnega upravitelja A.A. Po mnenju stečajnega senata stečajni upravitelj vse od začetka stečajnega postopka opravlja svoje delo transparentno in zakonito. Redno obvešča stečajni senat s trimesečnimi poročili o poteku stečajnega postopka in stanju stečajne mase (81. člen ZPPSL), poročila tudi ustrezno dokumentira z listinami. Prodajo tako terjatev stečajnega dolžnika kot tudi poslovnega deleža F.F.F. d.o.o. je stečajni upravitelj predlagal na podlagi zbrane listinske dokumentacije (o terjatvah kot tudi o stanju družbe F.F.F. d.o.o.). Za vse prodaje na javni dražbi je dala soglasje Banka Slovenije in upniški odbor (na podlagi 1. odstavka 167. člena Zakona o bančništvu - Uradni list RS, št. 7/99 s spremembami in dopolnitvami in 151. člena ZPPSL). Vse prodaje so bile opravljene na javni dražbi. Ne terjatve in ne poslovni delež družbe F.F.F. d.o.o. nista bila prodana že na prvi javni dražbi, pač pa šele na tretji, po bistveno znižani ceni. Na javni dražbi dosežena prodajna cena predmeta dražbe pa je le realni odraz cene predmeta prodaje med potencialnimi kupci. Najnižjo prodajno ceno za vsako posamično javno dražbo pa je določil stečajni senat na podlagi 151. člena ZPPSL. Stečajni senat nadalje v sklepu ugotavlja, da so sklepi o prodaji za vsako posamezno razpisano javno dražbo postali pravnomočni, upnik se proti njim ni pritožil, prav tako pa se tudi sam ni pojavil na dražbi in ponudil višjo ceno od najnižje prodajne izklicne cene. Javna dražba je način prodaje, ki je dostopen najširšemu krogu potencialnih interesentov za nakup premoženja stečajnega dolžnika, kjer je možno doseči tudi precej višjo ceno od predlagane izklicne cene. Ne pri prodaji terjatev niti pri prodaji poslovnega deleža F.F.F. d.o.o., pa čeprav je bila to že tretja javna dražba v obeh primerih, pa ni bilo drugih interesentov razen tedanjih kupcev, torej E.E.E. d.d. za terjatve, in fizične osebe (bila je le ena) za poslovni delež F.F.F. d.o.o.. Sodišče tudi pri odločanju v obravnavani zadevi ugotavlja, da iz upravnih spisov izhajajo enake ugotovitve, ki so bile podlaga za zavrnitev predloga za odstavitev stečajnega upravitelja. Tudi glede tretjega očitka tožnika stečajnemu upravitelju, da ni prevzel tožbe zoper Republiko Slovenijo, je iz podatkov upravnih spisov razvidno, da se je tožba nadaljevala, a je stečajnega upravitelja zastopal odvetnik I. iz D., ki je bil pooblaščenec v tej zadevi še pred uvedbo stečajnega postopka.

Po povedanem tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso podani razlogi iz 1. odstavka 78. c člena ZPPSL, ki bi kazali na nevestno oziroma nepošteno opravljanje funkcije v obravnavanem stečajnem postopku, in je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Tožbene ugovore sodišče zavrača kot neutemeljene, kot nedovoljene pa sodišče zavrača tudi nadaljnje navedbe tožnika v dveh dopolnitvah tožbe (3. 5. 2006 in 19. 5. 2006), s katerimi tožnik širi tožbene ugovore in se njegove navedbe ne nanašajo na upravni akt. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker tožbeni ugovori in dokazni predlogi presegajo dejansko stanje, ki je lahko relevantno v sporni upravni zadevi.