Jedro

Izostalost odločitve o zahtevku ali o delu zahtevka ni mogoče enačiti s primeri, ki jih zakon našteva kot takšne, v katerih je dopustna poprava sodbe.

Tako po pravni teoriji kot po sedaj prevladujoči sodni praksi s popravnim sklepom ni dopustno dodajati odločitve o zahtevkih ali delih zahtevkov, o katerih sodišče ni odločilo.

Tudi odločitev o v pobot ugovarjani terjatvi mora sodišče sprejeti na način, da o njej odloči v izreku, ker tudi ta odločitev postane pravnomočna.

Četudi sodišče prve stopnje ne navede (vseh) dokazov, ki jih je izvedlo v dokazne namene, to ne pomeni, da je odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep razveljavi.

II. Dopolnitev pritožbe zoper sodbo se kot prepozna in kot nedovoljena zavrže. III. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi glede izpodbijane I. točke izreka sodbe za znesek 6.744,08 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2014 dalje do plačila in glede izpodbijane III. točke izreka sodbe in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, v presežku, kolikor tožena stranka izpodbija več, se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 225/2013 z dne 18.3.2014 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 8. 2012 opr. št. VL 119922/2012 se razveljavi za znesek glavnice 5.869,80 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska: - 3.840,00 EUR od 26.7.2012 do 20.8.2012, - 2.400,00 EUR od 4.8.2012 do 20.8.2012, - 1.440,00 EUR od 16.8.2012 do 20.8.2012, - 1.920,00 EUR za 20. 8.2012 in postopek v tem delu ustavi. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 8. 2012 opr. št. VL 119922/2012 se razveljavi za znesek glavnice 3.730,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012“ in: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.474,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.730,20 EUR od dne 21. 8. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.744,08 EUR od dne 7. 2. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se v presežku za plačilo zneska 3.356,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 6.744,08 EUR od 21. 8. 2012 do 6. 2. 2014, zavrne. III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 921,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka, ki je bila predložena v odločanje pritožbenemu sodišču. 3. Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe s sklepom Cpg 242/2014 z dne 14.11.2014 odločilo, da spis vrne sodišču prve stopnje, ker je ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti ugotovilo, da je v izreku izpodbijane sodbe očitno pomotno izpadla odločitev glede v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke v znesku 3.730,20 EUR s pripadki, čeprav iz razlogov izpodbijane sodbe (31.točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče prve stopnje o pobotni terjatvi odločalo in podalo razloge za svojo odločitev.

4. Pritožba zoper sklep

5. Sodišče prve stopnje je nato izdalo izpodbijani sklep (o popravi) I Pg 225/2013 z dne 20.11.2014 in izreklo: “Sklep in sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 18. 3. 2014, opr. št. I Pg 225/2013 se v delu razsodilo dopolni tako, da se za II. točko doda nova, III. točka, ki glasi: “Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 3.730,20 EUR” Do sedaj III. točka razsodilo, postane IV. točka in dopolnjeni izrek v delu razsodilo sodbe pravilno glasi: “I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.474,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.730,20 EUR od dne 21. 8. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.744,08 EUR od dne 7. 2. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se v presežku za plačilo zneska 3.356,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 6.744,08 EUR od 21. 8.2012 do 6. 2. 2014, zavrne. III. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 3.730,20 EUR. IV. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 921,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

6. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je s (sklepom) in sodbo z dne 18. 3. 2014 I Pg 225/2013 razsodilo, da je tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.474,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.730,20 EUR od dne 21. 8. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.744,08 EUR od dne 7. 2. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku za plačilo zneska 3.356,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 6.744,08 EUR od 21. 8. 2012 do 6. 2. 2014, zavrne, toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 921,40 EUR. Nadalje je navedlo, da se je zoper odločitev sodišča pritožila tožena stranka in Višje sodišče v Celju je po sklepu senata, ko je obravnaval pritožbo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ker je očitno iz izreka sodbe izpadla odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke, čeprav je, kot izhaja iz razlogov sodbe, sodišče o pobotni terjatvi odločalo. Potem je pojasnilo, da iz prvega odstavka 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izhaja pooblastilo sodišču, da lahko kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. V konkretnem primeru je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pa je odločitev pomotoma izpadla iz izreka te odločitve. Sodišče je zato moralo na podlagi 328. člena ZPP to svojo očitno pomoto v delu razsodilo odločbe odpraviti.

7. Zoper ta sklep je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

8. Pritožba povzema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je to podalo v izpodbijanem sklepu za svojo odločitev, da sodbo ustrezno popravi, vendar izpostavlja, da določilo prvega odstavka 328. člena ZPP dopušča, da lahko sodišče kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, medtem ko drugih primerov popravkov zakon ne predvideva.

9. Tako pritožba trdi, da dejstvo, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, ni niti pisna pomota niti računska, ne gre niti za napako v imenu ali številki in tudi ni podana pomanjkljivost oblike niti ni prepis sodbe neskladen z izvirnikom.

10. Pritožba dodaja, da je v skladu s 320. členom ZPP sodišče vezano na svojo sodbo, ko je razglašena, če ni bila razglašena, pa ko je odpravljena. Glede na to, da je bila toženi stranki vročena sodba brez odločitve o pobotnem ugovoru v izreku, bi sodišče prve stopnje takšne svoje napake ne smelo samo popraviti. Sodišče prve stopnje je s tem, ko v izreku ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, o katerem je nato v obrazložitvi pisalo, da je neutemeljen, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Takšne kršitve pa sodišče ne more sanirati z izdajo popravnega sklepa, temveč je razlog za razveljavitev sodbe.

11. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

12. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

13. Pritožba je utemeljena.

14. Pritožba pravilno povzema določbo 328.člena ZPP, ki sodišču omogoča, da odpravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne napake in računske pomote ter pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da izostalost odločitve o zahtevku ali o delu zahtevka ni mogoče enačiti s primeri, ki jih zakon našteva kot takšne, v katerih je dopustna poprava sodbe.

16. Pa vendar, kot ugotavlja pravna teorija(1), je včasih izredno težko oceniti ali gre res za popravek, ki ga je mogoče uvrstiti med primere, ki dopuščajo popravo sodbe ali ne. Tako je sodna praksa štela kot popravljivo napako celo dopolnitev sodbe z izrekom o stroških, ki je pomotoma izpadel, čeprav je iz obrazložitve izhajalo, da so bili stroški stranki priznani, po drugi strani pa je sodna praksa štela, da s popravnim sklepom ni dopustno dodajati odločitev o zahtevkih oziroma o delih zahtevkov, o katerih sodišče ni odločalo.

17. Pritožbeno sodišče kot zmotno zavrača stališče pritožbe, da izostalost odločitve o pobotnem ugovoru, glede katerega je sodišče prve stopnje podalo ustrezne razloge v (izpodbijani) sodbi, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe.

18. Pogoj za ugotavljanje obstoja bistvene kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP je, da sodišče odloči o zahtevku (zahtevkih), vendar da je 1) izrek sodbe nerazumljiv in protisloven ali 2) iz sodbe izhaja pomanjkanje sleherne obrazložitve, pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve in protislovnost obrazložitve ter 3) da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.(2)

19. Če pa sodišče v izreku pozabi navesti odločitev o (delu) zahtevku, v obrazložitvi pa navede razloge za presojo o tem delu zahtevka in navede odločitev, potem ne gre za kršitev po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, ampak za položaj po 325. členu ZPP.(3)

20. O položaju po 325.členu ZPP(4) pa govorimo tedaj, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka in v takšni procesni situaciji tako po pravni teoriji(5) kot po sedaj prevladujoči sodni praksi(6) s popravnim sklepom ni dopustno dodajati odločitve o zahtevkih ali delih zahtevkov, o katerih sodišče ni odločilo.

21. Tudi odločitev o v pobot ugovarjani terjatvi mora sodišče sprejeti na način, da o njej odloči v izreku(7), ker tudi ta odločitev postane pravnomočna.(8)

22. Tako ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ker je z izpodbijanim sklepom kot popravnim sklepom po 328.členu ZPP dodalo odločitev o pobotnem ugovoru in s tem storilo bistveno kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339.člena ZPP.

23. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365.člena ZPP v zvezi s 366.členom ZPP) in s tem je o zadevi v celoti odločeno.

Glede dopolnitve pritožbe zoper sodbo

24. Tožena stranka je dne 10.12.2014 vložila dopolnitev pritožbe zoper sodbo I Pg 225/2013 z dne 18.3.2014. 25. V vlogi je navedla, da je že vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 18. 3. 2014, in sicer v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno in glede plačila pravdnih stroškov. V pritožbi je tožena stranka uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in jih tudi obrazložila, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na vsebino pritožbe. Ker pa tožena stranka razpolaga z novimi dokazi, ki jih brez svoje krivde ni mogla predlagati prej, saj gre za zapisnike o zaslišanju prič z dne 27. 11. 2014, jih predlaga sedaj z dopolnitvijo pritožbe.

26. Tožena stranka stroškov dopolnitve pritožbe ne priglaša. 27. Dopolnitev pritožbe je prepozna in ni dovoljena.

28. Tožena stranka v vlogi ne pojasni, da je dopolnitev pritožbe zoper sodbo vložila potem, ko ji je bil vročen zgoraj navedeni izpodbijani sklep o popravi sodbe z dne 20.11.2014 in ne pojasni, da ji je bila izpodbijana sodba vročena 5.5.2014 (vročilnica pri listni številki 132 spisa), vse kar pojasni je, da je pritožbo zoper sodbo vložila 20.5.2014, kar ni sporno (listna številka 133 spisa).

29. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v tem zakonu določen kakšen drug rok. V meničnih in čekovnih sporih znaša ta rok osem dni. Pravočasna pritožba je ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.

30. O pritožbi zoper sodbo odloča sodišče druge stopnje.(9)

31. Stranki ni prepovedano, da vlaga tudi dopolnitve pritožb, toda tudi za takšne vloge velja, da jih mora sodišče preizkusiti, če so pravočasne, popolne in dovoljene.

32. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena tega zakona. Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.(10) Ko prispejo spisi s pritožbo k sodišču druge stopnje, sodnik poročevalec preizkusi, ali je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo lahko zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če tega ni storil predsednik senata sodišča prve stopnje (343. člen).(11) Sodišče druge stopnje zavrže s sklepom prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storil že sodnik poročevalec (346. člen).(12)

33. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dopolnitev pritožbe zoper sodbo prepozna.

34. Kot je navedeno, je toženi stranki izpodbijana sodba bila vročena 5.5.2014, tako da se je rok za vložitev pritožbe ali dopolnitev pritožbe iztekel 20.5.2014.(13) Ta dan ni bil ne sobota, ne nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih.

35. Dopolnitev pritožbe je vložena 10.12.2014, torej znatno po izteku petnajstdnevnega roka za vložitev pritožbe, ki velja tudi za dopolnitve pritožbe, zato je dopolnitev pritožbe prepozna.

36. Kolikor je tožena stranka menila, da je dopustno dopolnitev pritožbe zoper sodbo vložiti znotraj pritožbenega roka zoper sklep o popravi sodbe, je takšno stališče zmotno in je pritožba nedovoljena, nedovoljena pa je tudi zato, ker je sklep o popravi pritožbeno sodišče razveljavilo, kot izhaja iz zgoraj navedene odločitve.

37. Sklep o popravi sodbe ne dopušča vložitev pritožbe zoper celotno sodbo, temveč le v delu, kolikor je sodba popravljena(14) in ker je sodba popravljena le v delu kolikor se nanaša na izrek o pobotnem ugovoru, se sme pritožba vložiti le zoper ta del sodbe, tožena stranka pa pritožbo vlaga tudi v delu, kjer sodišče prve stopnje ni popravljalo sodbo. V tem presežnem delu pritožba ni dovoljena.

38. Pritožbeno sodišče ne pojasnjuje, v katerem delu je dopolnitev pritožbe nedovoljena, ker je nedovoljena v celoti potem, ko je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo izpodbijani sklep o popravi sodbe.

39. Ko je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o popravi sodbe, je odpadla pravna podlaga za vložitev dopolnitve pritožbe zoper sodbo, zato je dopolnitev pritožbe nedovoljena.

40. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi po vsem navedenem, da bi tožena stranka lahko izpodbijala odločitev o pobotnem ugovoru, ki je sedaj ni, morala v pritožbenem roku zoper sodbo predlagati sodišču prve stopnje, da izda dopolnilno sodbo, ker ni odločilo o pobotnem ugovoru, vendar takšnega predloga ni podala niti ločeno niti skupaj s pritožbo znotraj pritožbenega roka, ki se je iztekel 20.5.2014. Sodbo lahko dopolni zgolj sodišče, ki je napako zagrešilo in še to ne po uradni dolžnosti, temveč le na predlog strank, ki je vezan na prekluzivni rok petnajst dni od prejema sodbe.

41. Ker tožena stranka ni predlagala, da sodišče prve stopnje izda dopolnitev sodbe, sedaj velja, da je umaknila pobotni ugovor.(15)

42. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe zoper sodbo zavrglo kot prepozno in nedovoljeno (352.člen ZPP v zvezi s 343.členom ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo

43. Tožena stranka je pritožbo zoper sodbo glede I. točke in III. točke izreka sodbe vložila iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroški te pritožbe pa so nadaljnji pravdni stroški.

44. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

45. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

46. Pritožba je delno utemeljena.

47. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje:(-) da sta se zakonita zastopnika pravdnih strank ustno dogovorila za izvedbo posla, izdelave in dobave svetlobnih tabel za končnega kupca in naročnika P. d. d., ki ga je pri toženi stranki naročila P. d. d. in da obstoj ustnega dogovora med pravdnima strankama niti ni bil sporen; (-) da iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki ji je sodišče prve stopnje poklonilo vero, sledi, da je bila dogovorjena cena za eno reklamno tablo 158,00 EUR, kot tudi, da sta z direktorjem tožene stranke kasneje naredila še razrez te cene in da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, da sta se naprej pogovarjala o ceni 119,00 EUR za kos, ker naj bi bila takšna cena ponujena s strani drugih dobaviteljev, čeprav njegovo izpovedbo sicer potrjuje listine v prilogi A 20 (drugi list), vendar je priča Z. U., referentka pri P. d. d., jasno in izrecno zanikala, da bi na njihovi naročilnici, ki jo je ona podpisala, bila navedena takšna cena ter izrecno izpovedala, da je bila naročilnica izdana s ceno 158,00 EUR za kos; (-) da je direktor tožene stranke izpovedal, da je bil strošek pleksi stekel, orodja za izdelavo le teh ter ostalih električnih komponent 80,00 EUR, v razliki do 119,00 EUR pa bi moral biti izdelan T komad in tabla, tisto kar bi bila razlika bi si stranki razdelili; (-) da je direktor tožene stranke še izpovedal, da je tožeča stranka na koncu zahtevala naročilnico in ceno 40,00 EUR, ki predstavlja prav to razliko do 120,00 EUR; (-) da je ob dokazni oceni izpovedbe priče Z. U. ugotoviti, da bi pravdni stranki za ceno 119,00 EUR lahko izdelali reklamno tablo, ki pa ni izpolnjevala pogojev P., ko pa sta pravdni stranki izdelali vzorec, ki je ustrezal zahtevam P., se je cena reklamne table dvignila na 158,00 EUR za kos; (-) ker pa je tožena stranka kasneje tožeči stranki pokazala naročilnico P., v kateri je bila navedena cena 119,00 EUR za kos (priloga A 20), je tožeča stranka pristala na drugačen razrez cene, in sicer tako, da gre toženi stranki 79,00 EUR, tožeči pa 40,00 EUR;(-)da je na podlagi takšnega dogovora tožeča stranka tudi zahtevala naročilnico od tožene stranke (priloga A 21); (-) da sodišče ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, da je v ceni 158,00 EUR za tablo, ki jo je toženi stranki tudi plačala P. d. d., zajeta še izdelava izveska z napisom imena gostilne in sponzorstvo za rokometni klub,saj je priča Z. U. namreč natančno izpovedala, da je v ceni 158,00 EUR za komad zajeta samo reklamna tabla, brez napisa imena gostilne; (-) da sta se pravdni stranki v ustnem dogovoru dogovorili za ceno 158,00 EUR za kos, nato pa je tožena stranka z lažnim prikazovanjem listin pri tožeči stranki dosegla, da je le ta pristala na drugačen razrez cene in zato z naročilnico uveljavljala nižje plačilo za izdelani kos reklamne table; (-) da ni sporno, da je po prvotnem dogovoru pravdnih strank bilo na tožeči stranki breme, da poskrbi za nabavo vsega potrebnega materiala, razen pleksi stekel in da je bil zahtevani datum dobave tabel s strani P. konec meseca maja, toda tožeča stranka ni pravočasno pričela z nabavo materiala in sestavljanjem reklamnih tabel, zato je tožena stranka prevzela strošek nabave obročev in svetlobnih teles; (-) da je reklamna tabla sestavljena iz obroča, led diod, pleksi stekla in embalaže; (-) da je tožena stranka pri K. d. d. naročila izdelavo obročev in jih tudi plačala; (-) da iz prevzemnic K. d. d. izhaja, da je bilo 10 obročev dobavljenih 13. 4. 2012, 70 obročev dobavljenih 11. 5. 2012, 100 obročev 7. 6. 2012, 90 obročev pa 8. 5. 2012, obroče pa je pri K. d. d. prevzemala tožeča stranka; (-) da se na podlagi ugotovitev z računov in sukcesivnih prevzemov obročev zamude pri izdelavi obročev ne more pripisati K. d. d., saj je iz prevzemnic K. d.d. v prilogah A 36 do A 39 mogoč le zaključek, da so bili obroči prevzeti 11. 5. 2012, 7. 6. 2012 in 15. 6. 2012, kar je vse pred naknadno dogovorjenim rokom dobave P. d. d. , ki je bil določen za 22. 6. 2012; (-) da je bilo potrebno izvesti še prašno barvanje obročev, za katerega je morala poskrbeti tožeča stranka, ki pa ni organizirala procesa sestavljanja reklamnih tabel tako, da bi bile vse table, za katere je imela material, pravočasno sestavljene; (-) da pa ne gre tožeči stranki pripisati zamude pri dobavi vseh reklamnih tabel, saj iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bilo 16 pleksi stekel dobavljenih 16. 7. 2012; (-) da je tožena stranka 540 kosov pleksi stekla za reklamne table naročila z naročilnico (priloga B 10) z dne 3. 4. 2012 pri P. B. d. o. o.; (-) da iz računov v prilogi B 20 do B 24 izhaja, da je tožena stranka tudi plačala račune za dobavljenih 527 kosov pleksi stekla; (-) da iz izpovedbe priče N. U., zaposlene pri P. B. d.o.o. izhaja, da so dobavili štiri dobave že potiskanega pleksi stekla in sicer dve dobavi meseca maja, eno junija in eno julija, iz predloženih računov pa je razvidno, da je P. B. d.o.o. z njimi zaračunal dobave z dne 10. 5. 2012, 15. 5. 2012, 5. 6. 2012 in 16. 7. 2012 in da je P. B. d. o. o. dobavil 537 kosov pleksi stekla; (-) da je led diode in napajalnike zanje dobavila in plačala tožena stranka, kar izhaja tudi iz računov v prilogah od B 7 do B 9; (-) da je tožeča stranka tako kot sestavni del reklamne table iz prvotnega dogovora izdelala le nosilec in prašno barvanje in da je bil 10,00 EUR strošek za izdelavo, za material za nosilce, za prašno barvanje, drobni material in elektro kabel ter 30,00 EUR za izdelavo tabel; (-) da je tožena stranka s strani P. d. d. prejela plačanih 259 reklamnih tabel, po ceni 158,00 EUR in cena za 259 reklamnih tabel tako znaša 40.922,00 EUR + 20% DDV v višini 8.184,00 EUR, kar skupaj znese 49.106,40 EUR, kar je potrdil tudi direktor tožene stranke; (-) da stroški dobave materiala, ki ga je dobavila in plačala tožena stranka in so izkazani z listinami v spisu, znašajo za izdelavo orodja 2.712,00 EUR (račun v prilogi B 6), za led diode in napajalnike 3.780,59 EUR (priloge B 7, B 8 in B 9), za tisk 3.624,66 EUR (račun v prilogi B 11), za obroče 2.268,00 EUR (račun v prilogi B 12), za pleksi stekla 12.432,98 EUR (računi v prilogah od B 21 do B 24) in stroški tožene stranke z materialom za izdelavo svetlobnih tabel tako znašajo skupaj 24.818,23 EUR; (-) da stroški tožeče stranke po izpovedbi njenega direktorja znašajo 10.800,00 EUR in da matematični račun tako pokaže, da sta imeli pravdni stranki za izdelavo reklamnih tabel 35.618,23 EUR stroškov; (-) da po mnenju sodišča ustni dogovor direktorjev pravdnih strank ni bil spremenjen niti z naročilnico, ker je bila podlaga za navedbo cene tožeče stranke na naročilnici kalkulacija, opravljena na podlagi nepravilno prikazane naročilnice P. d. d., zato je potrebno od skupno plačanega (prejetega) zneska za izdelavo reklamnih tabel s strani P. d. d. v višini 49.106,40 EUR, odšteti vse stroške v višini 35.618,23 EUR in po dogovoru pravdnih strank je potrebno razliko 13.488,17 EUR razdeliti na pol. 48. Pritožbeni očitek, da iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje izvedlo katerikoli dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka, saj je v točki 11 sodbe, v kateri je povzelo dokaze, ki jih je izvedlo, navedlo zgolj listine, ki jih je v spis predložila tožeča stranka ter dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče in tožene stranke ter prič, ni pa navedena nobena od listin, ki jih je v dokazne namene predložila tožena stranka in da naj bi s tem, ko pri odločanju ni izvedlo nobenega dokaza v korist tožene stranke, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen.

49. Pritožbeno sodišče je v tej odločbi (17.točka) že pojasnilo, kdaj je mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, če pa sodišče prve stopnje v 11.točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni povzelo vseh izvedenih dokazov, se mu očitana bistvena kršitev gotovo ni pripetila.

50. Ob pozornem branju obrazložitve izpodbijane sodbe pa bi pritožba ugotovila, da so bile dokazno ocenjene tudi dokazne listine, ki jih je v dokaz predložila tožena stranka in je sodišče prve stopnje dopustilo dokaz z njihovim vpogledom in branjem (24., 26. in 28. točka obrazložitve). Četudi sodišče prve stopnje ne navede (vseh) dokazov, ki jih je izvedlo v dokazne namene, to ne pomeni, da je odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, ker takšne izostalosti navedb ni mogoče umestiti med zakonsko določene kriterije za presojo obstoja te bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

51. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke (12.točka obrazložitve) in s tem podalo razloge za svojo odločitev, pritožba pa ne izpodbija argumentov sodišča prve stopnje.

52. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu, ki nalagajo tožeči stranki, da obstoj in višino svoje terjatve izkaže, je neutemeljen, saj je tožeča stranka podala trditve za utemeljenost vtoževane terjatve po računih in nato za vtoževano terjatev po spremembi tožbe in dokazno breme glede cene zaračunanih storitev in višine, kolikor se tožena stranka ne bi strinjala z njo, je prešlo na toženo stranko.

53. Vendar je tožena stranka, kot izhaja iz spisovnega gradiva in v izpodbijani sodbi povzetih navedb, sama pritrdila, da sta se pravdni stranki z naročilnico z dne 11.6.2012 dogovorili za ceno 40,00 EUR na kos in sama je upoštevala pri izračunu zatrjevanega izgubljenega dobička, da je tožeči stranki dolžna plačati 12.430,00 EUR, to pa je znesek po računih, ki jih je za opravljeno delo izstavila tožeča stranka, ki je navedla: “je dolžniku izstavila račune za opravljene storitve na podlagi naročilnice dolžnika z dne 11. 6. 2012: - račun številka 00088-2012 z dne 11. 6. 2012 v višini 2.832,00 EUR, - račun številka 00089-2012 z dne 11. 6. 2012 v višini 3.840,00 EUR, - račun številka 00093-2012 z dne 19. 6. 2012 v višini 2.400,00 EUR, - račun številka 00105-2012 z dne 9.7.2012 v višini 1.440,00 EUR, - račun številka 00106-2012 z dne 9.7.2012 v višini 1.920,00 EUR. Pri tem je tožena stranka del računov plačala, in sicer je plačala dne 5. 7. 2012 del računa št. 00088-2012 v višini 1.400,00 EUR in 8. 8. 2012 preostanek računa 000888-2012 v višini 1.432,00 EUR. Vse neplačane račune, ki jih tožeča stranka vtožuje v tem postopku, pa je tožena stranka uveljavljala na več stranskem e-Pobotu portala Ajpes in tako v celoti pripoznala dolg do upnika“, tožena stranka pa je navedla: “Tožena stranka je račun št. 2012-89 je poravnala dne 11. 8. 2012 z bančnim nakazilom v višini 1.000,00 EUR, dne 4. 9. 2012 z nakazilom v višini 1000,00 EUR, z večstranskim pobotom preko portala AJPES pa dne 27. 8. 2012 v znesku 950,16 EUR in dne 24. 9. 2012 v znesku 889,84 EUR. Račun št. 2012-93 pa je dne 24. 9. 2012 poravnala v višini 192,59 EUR in dne 24. 12. 2012 v višini 1.837,21 EUR, oboje z več stranskim pobotom preko portala AJPES. Navedena računa je tožena stranka poravnala, ker so bile z njima obračunane dobave svetlobnih tabel, ki so bile opravljene v naknadno dogovorjenem roku, in sicer dne 10. 6. 2012 (dobavnica št. 00004-2012) in dne 18. 6. 2012 (dobavnica št. 00005-2012). Računov št. 2012-105 in 2012-106 pa tožena stranka ni plačala, saj so bile dobave opravljene celo po dodatno dogovorjenem roku, t.j. po 22.6.2012. Pri tem torej ne gre za nikakršno pripoznavo obveznosti, ampak zgolj za plačilo dobav, ki so bile opravljene v dogovorjenem roku.”.

54. Tako med strankama sploh ni bila sporna cena po vtoževanih računih in višina vtoževane terjatve, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339.člena ZPP, ker med strankama ti dve okoliščini sploh nista v bili sporni in pravila o dokaznem bremenu niso niti mogla biti kršena, ker nespornih dejstev ni potrebno dokazovati (214.člen ZPP).

55. Vse obširne pritožbene navedbe o tem, kako sta sedaj pravdni stranki dogovarjali ceno del in kako je tožena stranka nosila stroške materiala, čeprav bi jih po prvotnem dogovoru morala tožeča stranka in kako sta stranki nato dogovorili, koliko bo tožeča stranka dobila plačano za svoje delo in za dobavljeni material, so pritožbeno nerelevantne, potem ko se pokaže kot nesporna med pravdnima strankama vtoževana cena in višina terjatve.

56. Pritožba pa tudi nima prav, da se sodišče prve stopnje glede vseh teh navedb in navedb o dogovarjanju med strankama, kako oblikovati ceno, ni opredelilo, saj iz že povzetega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja nasprotno in vnovičen očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP znova ni utemeljen.

57. Pritožba ne izpodbija pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zatrjevala in s predloženimi listinami dokazala, da je v celoti plačala račun tožeče stranke št. 00088-2012 z dne 11. 6. 2012 v višini 2.832,00 EUR (plačan pred vložitvijo predloga za izvršbo) in da je tekom postopka plačala račun 2012-98 dne 21. 8. 2012 v znesku 1.000,00 EUR, dne 4. 9. 2012 v znesku 1.000,00 EUR (priloga B 16), z večstranskim pobotom z dne 24. 8. 2012 v znesku 950,16 EUR (priloga BI7), z večstranskim pobotom z dne 21. 9. 2012 v znesku 889,84 EUR (v prilogah B 18) in da je z več stranskim pobotom z dne 21. 9. 2012 plačala račun št. 2012-93 v znesku 2.029,80 EUR, 21. 12. 2012 pa je plačala še znesek 1.837,21 EUR.

58. Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka na podlagi vseh vtoževanih računov tožeče stranke plačala znesek 5.869,80 EUR, za kolikor je tožeča stranka na naroku dne 7. 2. 2014 tudi umaknila tožbo.

59. Pritožba sicer izpodbija materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na izdano naročilnico tožene stranke in na njeni podlagi izstavljene račune tožeče stranke, tožena stranka dolguje še znesek 3.730,20 EUR in da znesek predstavlja stroške tožeče stranke za materialom in delom, vendar pa pritožbeni očitek, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, gradi na svojem pobotnem ugovoru, ki ga je uveljavljala v postopku iz naslova izgubljenega dobička.

60. Drži sicer, da gre pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za uporabo materialnega prava, vendar pa mora v procesni situaciji, ko tožena stranka uveljavlja vtoževani terjatvi v pobot svojo terjatev, sodišče ugotoviti obstoj tako vtoževane terjatve kot (ne)obstoj v pobot uveljavljene terjatve ter odločiti o medsebojnem (ne)pobotu terjatev. V posledici takšne procesne dolžnosti mora sodišče prve stopnje presoditi posebej tako o utemeljenosti vtoževane terjatve kot posebej o utemeljenosti pobotne terjatve.

61. Ker je sodišče presodilo glede (dela) utemeljenosti vtoževane terjatve v višini 3.730,20 EUR, ki ji je pritožba nasprotovala le iz razloga zatrjevanega obstoja pobotne terjatve, s tem še ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje ob nespornih trditvah tožeče stranke pravilno presodilo, da je ta del terjatve tožeče stranke obstoji skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (predloga za izvršbo) dalje, tako kot je zamudne obresti zahtevala tožeča stranka.

62. Pritožba pa utemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z razširjenim tožbenim zahtevkom za znesek 10.101,00 EUR, ki mu je sodišče delno ugodilo v višini 6.744,08 EUR in ki se nanaša na zatrjevani dogovor med sedaj pravdnima strankama, da se zaslužek tožene stranke iz posla prodaje reklamnih tabel naročniku P. d.d., v katerem je tožeča stranka delovala kot sodelavec tožene stranke, po odbitku vseh stroškov deli na pol. 63. Pritožba trdi, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo glede zatrjevanja tožene stranke, da je dogovor o delitvi zaslužka odpadel tedaj, ko je tožena stranka tožeči stranki izstavila naročilnico, vendar pa temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje o tem podalo svoje razloge s tem, ko je navedlo: “Po mnenju sodišča ustni dogovor direktorjev pravdnih strank ni bil spremenjen niti z naročilnico, ker je bila podlaga za navedbo cene tožeče stranke na naročilnici kalkulacija, opravljena na podlagi nepravilno prikazane naročilnice P. d. d., zato je po mnenju sodišča potrebno od skupno plačanega (prejetega) zneska za izdelavo reklamnih tabel s strani P. d. d. v višini 49.106,40 EUR, odšteti vse stroške v višini 35.618,23 EUR.”(26. točka obrazložitve).

64. Pritožba dejanske zaključke sodišča prve stopnje glede nadaljnjega obstoja ustnega dogovora o delitvi zaslužka izpodbija le s trditvami, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je ta dogovor bil razveljavljen, vendar pa s tem ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je izpoved zakonitega zastopnika dokazno ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in zaključilo, da je ustni dogovor veljal tudi po izstavitvi naročilnice. Da bi takšna dokazna ocena bila zmotna, pa na konkretni ravni pritožba ne trdi in ne dokazuje.

65. Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje (zaenkrat) zmotno ocenilo stroške, ki so nastali toženi stranki pri poslu izdobave svetlobnih reklamnih tabel. 66. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ugotavlja, da je tožena stranka s strani P. d. d. prejela plačanih 259 reklamnih tabel, po ceni 158,00 EUR za kos in cena za 259 reklamnih tabel tako znaša 40.922,00 EUR + 20% DDV v višini 8.184,00 EUR, kar skupaj znese 49.106,40 EUR, stroški dobave materiala, ki ga je dobavila in plačala tožena stranka in so izkazani z listinami v spisu, znašajo za izdelavo orodja 2.712,00 EUR (račun v prilogi B 6), za led diode in napajalnike 3.780,59 EUR (priloge B 7, B 8 in B 9), za tisk 3.624,66 EUR (račun v prilogi B 11), za obroče 2.268,00 EUR (račun v prilogi B 12), za pleksi stekla 12.432,98 EUR (računi v prilogah od B 21 do B 24), tako da stroški tožene stranke z materialom za izdelavo svetlobnih tabel tako znašajo skupaj 24.818,23 EUR, da stroški tožeče stranke po izpovedbi njenega direktorja znašajo 10.800,00 EUR in matematični račun tako pokaže, da sta imeli pravdni stranki za izdelavo reklamnih tabel 35.618,23 EUR stroškov; od skupno plačanega (prejetega) zneska za izdelavo reklamnih tabel s strani P. d. d. v višini 49.106,40 EUR,je potrebno odšteti vse stroške v višini 35.618,23 EUR ter po dogovoru pravdnih strank razliko 13.488,17 EUR razdeliti na pol, tako da gre vsaki pravdni stranki še 6.744,08 EUR na račun opravljenega posla.

67. Sodišče prve stopnje pa ne pojasni, zakaj je pri izračunu stroškov upoštevalo le stroške tožeče stranke v višini 10.800,00 EUR, in kateri stroški so ti stroški, saj pritožba utemeljeno opozarja, na (zaenkrat) napačen izračun višine dobička, ki ga je opravilo sodišče in na podlagi katerega je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz tega naslova utemeljen za znesek 6.744,08 EUR.

68. Pritožba sicer pritrdi, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je imela tožena stranka stroške z dobavo materiala za izdelavo tabel v višini 24.818,23, meni pa, da prezre, da je tožena stranka ob navedenih stroških materiala trpela še strošek za izdelavo tabel, to je znesek, ki ga je tožena morala plačati tožeči stranki za izdelavo tabel. Pritožba pove, da iz računov, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja, da je teh stroškov skupno 12.432,00 EUR in da je takšnemu zahtevku tožeče stranke sodišče tudi, čeprav neutemeljeno, ugodilo, ni pa ga upoštevalo pri izračunu stroškov tožene stranke, čeprav bi ga moralo in bi moralo ugotoviti, da vsi stroški tožene stranke skupaj znašajo 37.250,23 EUR.

69. Pritožba še meni, da potem ko je sodišče upoštevalo še stroške, ki jih je imela tožeča stranka, to so stroški v višini 10.800,00 EUR, bi moralo napraviti zaključek, da je dobiček, ki naj bi se delil med pravdni stranki enak 1.056,17 EUR in bi vsaki stranki ob upoštevanju delitve dobička v enakih delih, šel znesek 528,085 EUR ter je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena še do plačila zneska 6.744,08 EUR na račun opravljenega posla.

70. Pritožbeno sodišče meni, da je pritožbeni očitek o (zaenkrat ) zmotni ugotoviti dejanskega stanja v zvezi z obstojem vtoževane terjatve tožeče stranke v višini 6.744,08 EUR utemeljen, saj ni jasno ali je sodišče prve stopnje stroške tožeče stranke v višini 12.432,00 EUR prezrlo, čeprav je njihov obstoj sedaj tudi po pritožbeni presoji nesporen in ni jasno, če gre za iste stroške, ki jih sodišče prve stopnje upošteva le v višini 10.800,00 EUR in zakaj le v tej višini ali pa gre za dodatne stroške, slednje pa bi bilo v prid pritožbenih zatrjevanj glede višine dobička.

71. Pritožba izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti pobotnega ugovora, vendar pa se pritožbeno sodišče glede tega dela pritožbe ni izjasnjevalo, potem ko je v tej sodni odločbi ugotovljeno, da je glede na procesno stanje zadeve šteti, da je pobotni ugovor umaknjen (39. točka te odločbe).

72. Glede na vse navedeno je bilo pritožbi tožene stranke delno ugoditi glede izpodbijane I. točke izreka sodbe za znesek 6.744,08 EUR od 7.2.2014 dalje do plačila (355.člen ZPP), navedeni odločitvi pa sledi tudi odločitev glede stroškov postopka, zato je bilo ugoditi pritožbi tožene stranke tudi glede stroškov postopka, kot je bilo odločeno v III. točki izreka sodbe in v tem obsegu izpodbijano sodba razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker o zadevi ne more odločiti pritožbeno sodišče, saj bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25.člen Ustave RS). V presežku kolikor tožena stranka izpodbija več pa je bilo pritožbo zavrniti in izpodbijano sodba potrditi (353. člen ZPP).

73. Glede pritožbenih stroškov

74. Odločitev o vseh pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

75. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje glede obstoja še sporne vtoževane terjatve tožeče stranke in svoje dejanske zaključke jasno obrazložiti, potem pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo.

Op. št. (1): Primerjaj L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3.knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, strani 199-203 Op. št. (2): Primerjaj J. Zobec, isto tam, stran 306 Op. št. (3): Primerjaj J. Zobec, isto tam, stran 311 Op. št. (4): 325.člen ZPP glasi:“Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sodbe sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka.” Op. št. (5): primerjaj L. Ude, isto tam Op. št. (6): primerjaj sodba VS RS II Ips 344/2010 z dne 21.11.2013, sodba VS RS II Ips 213/2012 z dne 26.11.2014 Op. št. (7): Tretji odstavek 324.člena ZPP glasi:“Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena).” Op. št. (8): Tretji odstavek 319.člena ZPP glasi:“Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna.“ Op. št. (9): 333.člen ZPP Op. št. (10): 343.člen ZPP Op. št. (11): 346.člen ZPP Op. št. (12): 352.člen ZPP Op. št. (13): 111.člen ZPP glasi: “Roki se računajo po dnevih, mesecih in letih. Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Roki, ki so določeni po mesecih oziroma po letih, se končajo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se konča rok zadnji dan v tem mesecu. Če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.

Op. št. (14):L. Ude, isto tam Op. št. (15):Primerjaj L. Ude, isto tam, stran 196 in sodbi VS RS II Ips 344/2010 z dne 21.11.2013 ter II Ips 213/2012 z dne 26.11.2014.