Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe ni popolna. Vsebuje zgolj pavšalen zaključek, da tožnica s pritožbo nima verjetnega izgleda za uspeh, materialnopravna podlaga, na kateri temelji ta zaključek, pa ni navedena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 90/2015 z dne 27. 3. 2015, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti št. Pd 256/2013. Tožničina prošnja je bila zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker po oceni organa za brezplačno pravno pomoč tožnica nima verjetnega izgleda za uspeh. V odločbi je navedeno, da je podlaga za podano izredno odpoved takšna, upoštevajoč delovno mesto kot ravnanje tožnice v danih okoliščinah, da se ni mogoče izogniti odgovornosti prosilke pri njenem ravnanju. Tožničine odlično opravljene službene obveznosti niso podlaga za podano izredno odpoved, temveč njeno ravnanje v okviru drugih zadev, ki spadajo k sklenjeni pogodbi o zaposlitvi oziroma so posledica njene sklenitve. Tožnica se je zavedala svojega materialnega oziroma finančnega položaja ob sklenitvi pogodbe in kasneje in je bila ves čas tista, ki je sicer ob zakonski dopustnosti dogovorov izplačil plače na druge račune vedela tudi za izvršilni naslov in za njen posledice, saj je bil sklep o izvršbi izdan leta 2004 in je tako ves čas obstajala obveznost plačilo dolga. Prosilka je sama zavezana ravnati po dopustnih načelih, sploh ob obstoju dejstva, da so ji bile posledice izvršbe znane. Organ za brezplačno pravno pomoč se sicer ne sme spuščati v pravno presojo zadeve, vendar pa lahko presodi o pravnih predpostavkah in obče človeškem sprejemljivem ravnanju. S tem v zvezi navaja, da očitek z vprašanjem odgovornosti dopustnosti ravnanja drugih zaposlenih iz naslova lastnega zavestnega ravnanja ni predmet individualnega delovnega spora, temveč je lahko zadeva drugih izvensodnih ali sodnih postopkov. Prosilka ne izpodbija svojega ravnanja, navodil, ki so bistvenega pomena za izredno odpoved in vsebino tožbe.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je v času zaposlitve pri toženi stranki vedno ravnala v skladu z zakonodajo, torej po dopustnih načelih in da gre za povsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja organa za brezplačno pravno pomoč. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka že vnaprej odločila o pritožbi. Tožena stranka v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči ne utemelji zadostno, zadevo pa zgolj prejudicira. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da tožnica v svoji tožbi ne navaja nobenih razlogov, zakaj se s prvostopno odločitvijo ne strinja. V prvostopni sodbi je razumljivo obrazloženo, zaradi katerih ravnanj in razlogov se tožnici očita hujša kršitev delovnega razmerja in nobena pritožbena navedba ni izpodbila ali omajala odgovornosti tožnice.

Tožba je utemeljena.

Organ za brezplačno pravno pomoč je tožničino prošnjo zavrnil s sklicevanjem na 24. člen ZBPP z zaključkom, da z vložitvijo pritožbe nima verjetnega izgleda za uspeh.

Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Ta pravi, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med ostalim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem finančni in tako imenovani objektivni pogoj, slednjega pa določa prav 24. člen ZBPP. Kot izhaja iz citiranega določila, se prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrne, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Ta okoliščina mora torej biti očitna, pri tem pa mora biti obrazložitev podana tako, da je iz nje razvidno, da prosilec nima prav nobenih izgledov za uspeh. Očitno pomeni, da je spoznavno na prvi pogled, organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 357/2013 in II U 67/2014).

Kolikor ZBPP ne določa drugače, postopa organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zato mora odločba, s katero je odločeno v zadevi, vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP. To pa pomeni, da mora poleg zahtevkov in navedb stranke vsebovati tudi ugotovitve glede dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP).

Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe zgoraj navedenemu standardu očitnosti neuspeha ni zadostila. Obrazložitev zadeve je skopa, na njej pa temelji pavšalen zaključek, da tožnica s pritožbo nima verjetnega izgleda za uspeh. Pri tem tudi materialnopravna podlaga, na kateri temelji zaključek, da tožeča stranka nima verjetnega izgleda za uspeh, ni navedena.

Po obrazloženem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči.