Jedro

Pritožnica zmotno meni, da so fotografije, posnetek ter ključna priča in sodni izvedenec materialno pravo. Navedeno so dokazi, s katerimi se dokazuje zatrjevana dejstva. Zato ni utemeljen očitek, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Če pa s temi navedbami meri na to, da sodišče teh dokazov ni pravilno ocenilo, gre za očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi prvi in tretji odstavek izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL, VL 22722/2015 z dne 5. 3. 2015 tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna povrniti tožeči stranki 1.997,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2015 dalje do plačila in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 dalje do plačila, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 420,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Tožena stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da še vedno vztraja, da ni kriva. V zvezi z očitkom v sodbi, da je povzročila škodo na tuji stvari, navaja, da so bile glede dejanj dne 12. 8. 2012 pred gostiščem H. izdane zavrnilne sodbe izključno zaradi tega, ker ji je tožilka pred sodno dvorano na glavni obravnavi svetovala, naj zadevo opusti, saj bi ji bila v vsakem primeru izdana sodba, na podlagi katere bi bila obtožena poškodovanja tuje stvari in lahkih poškodb in zaradi tega bi imela oteženo iskanje službe in oteženo borbo na sodišču za svoja dva mladoletna otroka. Toženka navaja, da se je s tožilko strinjala in je tako tudi storila, sodnica pa je v postopku izdala zavrnilno sodbo. Zmotno je, da gospod J. C. navaja, da je 12. 8. 2012 šla proti njemu in njegovi "punci" J. P. in ga vprašala, ali mu je vozilo "fajn zrihtala". Navedeno toženka zavrača, saj je na razpravi v prejšnjem postopku ter policistom v izjavi za kazensko ovadbo povedal drugače, in sicer da je šla proti njemu in ga vprašala, če je bilo fajn. Torej spreminja izjave, kar ni dopustno in se je izkazalo za neiskreno pričanje. Tožena stranka navaja, da je tudi pričanje gospe J. P. vprašljivo glede na to, da je sposobna varati in lagati svojemu dolgoletnemu partnerju ter se dobivati v hotelski sobi z jacuzzijem in z drugo osebo, nato pa se s svojim istim partnerjem, katerega je varala, kazati po TV na oddaji ... in tekmovati za glavno nagrado. Toženka sklepa, da torej ni rečeno, da tudi tu ni lagala in pričala krivo. Nadalje navaja, da se je pred gostiščem H. znašla po naključju in tam naletela na avto bivšega partnerja, s katerim ima dva otroka. Ker se je z bivšim parterjem občasno dobivala in dogovarjala o premirju in nadaljnjem skupnem življenju kot družina, je želela od njega samo pojasnilo in nič drugega. Dobila pa je udarce in davljenje, ker je bil jezen, da ga je dobila na laži. Pomembno je dejstvo, da po incidentu 12. 8. 2012, ko je kot pretepena oseba zapustila prizorišče, da bi odšla k zdravniku, saj je bila vidno v šoku in z bolečinami, vsekakor ni zapustila prizorišča, ker bi se bala policistov, saj je na policijsko postajo odšla sama, potem ko je bila zdravstveno pregledana in ko si je opomogla od šoka. Med tem časom, ko je odšla s prizorišča, je gospod J. C. imel čas odpeljati gospo J. P. do njenega avta, parkiranega na makadamskem parkirišču v Arji vasi, in šele ko se je vrnil na prizorišče pred gostišče H., je poklical policiste. Vmes pa je poškodoval avto in sebe, saj je imel za to tehten razlog in čas. Tehten razlog je ta, da toženko na sodišču za dodelitev skrbništva dveh mladoletnih otrok očrni in da jo prikaže kot norico. Njegovo pričanje je vprašljivo tudi zato, ker spreminja izjave. Toženka se sklicuje na zapisnik, kjer je omenil, da je toženka po prihodu tja zmerjala J. P., na obravnavi pa je omenjal, da ga je toženka vprašala, če je "fajn zrihtala". Nobena od teh izjav ni resnična, vidi pa se resnica na originalu posnetka, ki se bo predložil sodišču naknadno. Na fotografiji ter na posnetku, ki ga je posnel R. S., ni bilo videti poškodb na avtu, prav tako jih nista videla ne toženka ne R. S. (takrat je bil toženkin prijatelj, sedaj njen življenjski partner). Zmotno je tudi to, da R. S. sodišče ni klicalo kot pričo na glavno obravnavo dne 21. 1. 2016, bila pa je klicana J. P. Sodišče med postopkom ni pravilno uporabljalo določb zakona, zato je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka sodišču nadalje očita, da je odločitev oprlo na nedopustna razpolaganja strank. Trdi, da ni imela pri roki nobenega ostrega predmeta, kot je bilo izjavljeno, kar se vidi tudi na posnetku, ter da obstaja priča R. S., ki bi lahko razjasnil situacijo, pa na obravnavo ni bil vabljen. Na glavni obravnavi 21. 1. 2016 sta bila zaslišana le J. C. in J. P. Nenazadnje še navaja, da je sodišče uporabilo napačno materialno pravo, ker ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti (fotografije, posnetek ter ključna priča in sodni izvedenec).

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da so policisti 12. 8. 2012 ob 17.25 uri ob naznanitvi poškodbe osebnega vozila C. J. na parkirnem prostoru gostišča H. v T. na osebnem vozilu znamke Audi tip A4, reg. št. CE ..., ugotovili na pokrovu motorja z ostrim predmetom napisano "prasec skurbani" in rise na zadnjem levem blatniku ter čez oboje vrat na desni bočni strani čez celotno dolžino, prav tako na obeh levih bočnih vratih in pokrovu prtljažnik podolgovat ris globine 1 do 2 mm in poškodbe fotografirali, kot izhaja tudi iz fotografij v spisu; - da je v zvezi s tem J. C. še istega dne podal kazensko ovadbo, nadalje pa je bil s strani ODT vložen obtožni predlog zoper toženko zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, zoper J. C. pa zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe; - da je bila na podlagi 2. točke 357. člena ZKP zavrnjena obtožba zoper toženko, da je poškodovala tujo stvar na ta način, da je 12. 8. 2012 okrog 18.00 ure na parkirnem prostoru gostišča Hochkraut z ostrim predmetom na pokrov motorja osebnega avtomobila znamke Audi tipa 4, reg. št. CE ..., last J. C., napisala "prasec skurbani" čez vsa štiri vrata, zadnji blatnik in na pokrov prtljažnika naredila rise globine 1 do 2 mm ter tako poškodovala lak vozila in s tem naj bi storila kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, in sicer zaradi tega, ker je oškodovani ob hkratnem umiku predloga s strani toženke v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po členu 122/I KZ-1 predlog umaknil; - da vozilo J. C. ob prihodu v gostišče ni bilo poškodovano, ko pa sta odhajala s prijateljico J. P., sta opazila, da je bilo vozilo poškodovano, k njima pa je pristopila toženka ter izjavila, če mu je vozilo lepo "zrihtala"; - da sta toženka in R. S., njen partner, ki se je medtem nahajal nekoliko višje in snemal, še pred prihodom policistov kraj zapustila.

7. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ob dejstvu, da je bila toženka bivša partnerka J. C. in da je glede na vsebino zapisa na avtomobilu in očitno prizadetost bila tista, ki je imela interes in tudi napravila škodo oškodovanemu J. C., saj bi v nasprotnem primeru sigurno počakala na prihod policistov, ki jih je poklical oškodovanec in o čemer je tudi povedal toženki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka z ostrim predmetom na pokrovu motorja ter vratih in levem blatniku vozila napravila škodo J. C. in to tudi hotela storiti in je zato odgovorna za nastalo mu škodo. Toženka namreč ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Pravilen je zato zaključek, da je toženka s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo in je tako dolžna izplačati tožeči stranki odškodnino za povzročeno škodo v višini 1.640,98 EUR. Pritožbeno ni izpodbijano, da je tožeča stranka 5. 9 .2012 izplačala S. d.o.o., ki je opravilo sanacijo in izdalo račun z dne 28. 8. 2012 v navedeni višini, zato je glede na zgoraj obrazloženo povsem pravilen zaključek, da so glede na izplačilo servisu na tožečo stranko prešle vse pravice napram toženki kot odgovorni za nastalo škodo v skladu s prvim odstavkom 963. člena Obligacijskega zakonika.

8. Tožena stranka sodišču neutemeljeno očita, da ni pravilno uporabilo določb zakona, ker ni zaslišalo R. S. kot priče, saj tožena stranka tega dokaznega predloga ni podala, niti ni podala navedb, o katerih naj bi ta priča izpovedovala. V skladu s 7. členom ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Meje razpravljanja pred sodiščem so torej začrtane s trditvami pravdnih strank. Smiselno uveljavljena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9. Očitek, da je sodišče odločitev oprlo na nedopustno razpolaganje strank, je nekonkretiziran, saj pritožnica ni navedla, katera so nedopustna razpolaganja strank, zato te navedbe pritožbeno sodišče ne more presoditi.

10. Pritožnica zmotno meni, da so fotografije, posnetek ter ključna priča in sodni izvedenec materialno pravo. Navedeno so dokazi, s katerimi se dokazuje zatrjevana dejstva. Zato ni utemeljen očitek, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Če pa s temi navedbami meri na to, da sodišče teh dokazov ni pravilno ocenilo, gre za očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten. Tudi z vsemi ostalimi pritožbenimi navedbami tožena stranka izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopustno.

11. Niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).