Jedro

Zbir analitično (atomistično) in sintezno (holistično) dokazno šibkih indicev ne predstavlja t.i. sklenjenega kroga, ki bi omogočal obsodbo v kazenskem postopku, ampak tako nezanesljivo sklepanje o krivdi, ki ob upoštevanju pravila in dubio pro reo kot imperativa načela domneve nedolžnosti ne more imeti drugačne posledice, kot je izrek oprostilne (liberatorne) sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje umora po 2. in 4. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in 25. členom KZ RS (točka 1), za kaznivo dejanje umora po 2. in 4. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in 25. členom KZ RS (točka 2), za kaznivo dejanje umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ RS (točka 3) ter za kaznivo dejanje umora po 1. in 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ RS (točka 4). Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP). Predlagal je, da višje sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca spozna za krivega storitve vseh štirih očitanih kaznivih dejanj, pri čemer je podal tudi kaznovalni predlog. Podrejeno pa je predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo je odgovorila obtoženčeva zagovornica B. B., odvetnica v ... Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene obtoženčevega zagovora ter po skrbni presoji vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov kot celote zaključilo, da ni trdnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo izkazati, da je obtoženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, zato ga je na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe (strnjeno v točkah 15 in 37 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je torej opravilo analitično (atomistično) in sintezno (holistično) oceno dokazov, natančneje posrednih dokazov oziroma indicev, ter argumentirano zaključilo, da je sledilo pravilu in dubio pro reo kot imperativu načela domneve nedolžnosti, uzakonjenemu že v drugem odstavku 3. člena ZKP. Ta določa, da sme sodišče obsoditi obtoženca zgolj, če je prepričano o njegovi krivdi. Odločitev sodišča prve stopnje je, kot bo pojasnjeno, razumna in pravilna.

**Glede predloga za preklic razpisanih glavnih obravnav**

6. Državno tožilstvo (dopis z dne 9. 11. 2022 in izvajanja državnega tožilca na glavni obravnavi 15. 11. 2022) je predlagalo, da sodišče prve stopnje prekliče razpisane glavne obravnave v obravnavanem postopku. Sklicevalo se je na dopis NPU z dne 8. 11. 2022, tj. da so kriminalisti uspeli potrditi "utemeljen sum" storitve štirih umorov 4. 3. 1997 v Tekačevem za še eno osebo, torej domnevnega udeleženca, zoper katerega naj bi predvidoma v novembru 2022 podali kazensko ovadbo, na tožilstvu pa bodo zoper to osebo vložili zahtevo za preiskavo. Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju je ocenila, da je smotrno, da se z razpisom narokov počaka do zaključka preiskave in eventualne vložitve obtožnice zoper naknadno odkritega osumljenca, saj da je skladno z načeloma "zakonitosti in pravičnosti" potrebno, da se zadeva obravnava enotno in celovito. Na glavni obravnavi dne 15. 11. 2022 navzoč državni tožilec je vztrajal, da bo tožilstvo zoper osebo, ki da je sodelovala pri očitanih kaznivih dejanjih, vložilo zahtevo za preiskavo. Pojasnil je, da je šele razvoj znanosti in tehnologije s področja genetike omogočil, da so šele pred kratkim prišli do rezultatov, ki to osebo povezujejo s kaznivimi dejanji. Dodal pa je še, da se bodo v preiskavi lahko ugotovili tudi dokazi, pomembni za predmetno zadevo. Sodišče prve stopnje (točka 5 izpodbijane sodbe) je "dokazni" (prav: procesni) predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da državni tožilec ni izkazal, da bi policija ali tožilstvo razpolagala z novimi dokazi zoper obtoženega A. A. oziroma da bo uvedeni postopek zoper tretjo osebo lahko (spoznavno) vplival na predmetni postopek. Ugibanje oziroma nadejanje, da se bodo morebiti razkrili kakšni novi dokazi, pa po presoji prvega sodišča ne more biti opravičljiv razlog za podaljš(ev)anje najdlje trajajočega kazenskega postopka v državi.

7. Kljub temu, da pritožnik decidirano uveljavlja "le" pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je v kritiki zavrnitve predloga za preložitev vseh razpisanih narokov za glavno obravnavo po vsebini prepoznati tudi trditev obstoja t. i. relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, prvenstveno skozi zatrjevano kršitev petega odstavka 32. člena ZKP. Ta (med drugim) določa, da se v primeru, če pred istim sodiščem tečejo ločeno postopki zoper več oseb za isto kaznivo dejanje, praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. Že prima facie in sledeč gramatikalni razlagi je očitno, da sodišče prve stopnje ni sprejelo zmotne odločitve, ki bi bila v kontradikciji s petim odstavkom 32. člena ZKP. Ne iz stanja stvari ob sprejetju procesne odločitve niti iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi zoper (domnevna) udeleženca pri kaznivih dejanjih ločeno že tekla kazenska postopka, saj glede neznane osebe že sodeč po navedbah pritožbe preiskava sploh še ni bila uvedena, kaj šele pravnomočno. To pa je tisti procesni trenutek, ko je mogoče govoriti o začetku oziroma teku kazenskega postopka. Zato niti o zakonskih predpostavkah za izvedbo enotnega postopka že pojmovno ne more biti govora, a tudi sicer bi bilo po utrjeni sodni praksi (iz razlogov procesne ekonomičnosti in smotrnosti) dopustno združevati le postopke, ki so v isti procesni fazi (kar nedvomno nista na eni strani postopek kvečjemu pred uvajanjem preiskave, na drugi pa postopek tik pred zaključkom dokazovanja sedaj že kar 27 let od izvršitve kaznivih dejanj).

8. Gotovo se zaradi načina vodenja postopka ne sme poslabšati obtoženčev procesni položaj, še zlasti ne na način, da bi čakanje na nekakšna bodoča negotova dejstva vodilo v kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave), ter ne glede na to, da skuša pritožnik prekinitev postopka utemeljevati s sklicevanjem na "razloge pravičnosti" in z nesprejemljivim stališčem, da "časovna komponenta" v kompleksnem kazenskem postopku ne bi smela biti odločujoča. Kljub temu, da razlogi za trajanje kazenskega postopka res niso na strani obtožbe oziroma državnega tožilstva, postopka pač ni moč v nedogled podaljševati brez razumnih in tehtnih razlogov, predvsem ne tedaj, ko je zadeva že zrela za razsojo.

9. Zavrnitev predloga za preklic oziroma za preložitev narokov je bila potemtakem utemeljena, pritožnik pa ni izkazal ne (možnosti) vpliva na zakonitost oziroma pravilnost sodbe niti utemeljil (kot je razumeti) pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega, da pritožba sporoča, da preiskava zoper neznano osebo še ni bila uvedena, se niti z besedo ne sklicuje na morebitna nova dejstva in/ali dokaze (v luči drugega odstavka 373. člena ZKP), ki bi potencialno lahko vnesli dvom v popolno ugotovljeno dejansko stanje ter v pravilnost izreka oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Možnost vpliva napadene procesne odločitve na pravilnost (dokaznih zaključkov) izpodbijane sodbe pa je podana na ravni popolne (in neupoštevne) abstrakcije. Posledično je bilo takšna izvajanja pritožnika tako s procesnega kot tudi z dejanskega vidika treba zavrniti.

**Glede domneve nedolžnosti, dokaznega standarda za izrek obsodilne sodbe in t. i. indične sodbe**

10. Srž pritožnikovih izvajanj je poskus uveljavitve stališča, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedene dokaze oziroma da (ob izostanku vsakih materialnih dokazov) ni pravilno ovrednotilo dokazov (indicev), ki naj bi posredno (indično) izkazovali, da je obtoženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, tem dokazom pa ni dalo dovolj velike teže. Državni tožilec po vsebini zatrjuje, da gre za zadevo s t. i. (sklenjenim) krogom indicev, ki omogočajo obsodbo v kazenskem postopku. Pri tem pritožba torej odpira vprašanji domneve nedolžnosti kot jamstva ustavnega in konvencijskega nivoja (27. člen Ustave, drugi odstavek 6. člena EKČP) ter dokaznega standarda za izrek obsodilne sodbe, tj. vse v kontekstu indične sodbe.

11. Domneva nedolžnosti je dandanes eden od osrednjih temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, istočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov koncepta poštenega sojenja. Je tudi izhodiščna postavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Domneva nedolžnosti v okvirih dokaznega prava pomeni troje: (1) da je dokazno breme (onus probandi) na tožeči stranki oziroma tožilcu (državi); (2) da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje, da ne bo zadostila (skrajno visokemu) dokaznemu standardu za obsodbo; (3) da sme sodišče izreči zgolj dve vrsti meritornih sodb - obsodilno ali oprostilno, v dvomu pa mora v skladu s pravilom in dubio pro reo obtoženca oprostiti. Če je sodišče kljub izvedenim dokazom v dvomu glede krivde, mora odločiti v korist obtoženca. Z domnevo nedolžnosti je neločljivo povezan dokazni standard, ki se zahteva za izrekanje obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Dokazni standard za obsodilno sodbo je druga plat medalje višine dokaznega bremena tistega (torej tožilca), ki krivdo zatrjuje. V sodobnih kazenskoprocesnih sistemih je standard za obsodbo izredno strog. Uporaba pravila in dubio pro reo pove, da bo obtoženec oproščen ne zgolj v primeru dvoma, ampak tudi v primeru verjetnosti ali celo utemeljenega suma, da je izvršil kaznivo dejanje. Pri tem morajo biti dejstva v škodo obtoženca dokazana na stopnji onkraj razumnega dvoma, tj. z gotovostjo; za dejstva, ki gredo v prid obtoženca, pa velja, da so resnična že takrat, če za njihov obstoj govori zgolj verjetnost, tj. ne glede na to, ali za obremenilna dejstva govori celo višja verjetnost. 12. Navedena izhodišča veljajo še toliko bolj pri presoji indičnih sodb, torej sodb, ki ne temeljijo na neposrednih, temveč na posrednih dokazih (indicih). V procesni teoriji so indici dejstva, ki na podlagi logičnega sklepanja (lahko) kažejo na obstoj odločilnih dejstev. Dokazovanje slednjih poteka v dveh fazah. V prvi se dokazuje dejstvo, ki samo zase ni pravno relevantno, v drugi pa se iz obstoja tega dejstva izpeljuje zaključek o obstoju pravno relevantnega dejstva. Sama po sebi sodba, sprejeta na podlagi indicev, ne predstavlja kršitve domneve nedolžnosti, vendar zgolj v primeru, če je domneva nedolžnosti ovržena z razlogi sodbe, ki ustrezajo dokaznemu standardu za obsodilno sodbo.1 Presoja (ne)izpolnjevanja dokaznega standarda za obsodbo oziroma umestne uveljavitve pravila in dubio pro reo pa mora slediti kriterijem (za indične sodbe), ki jih je Vrhovno sodišče zastavilo v odmevni zadevi I Ips 53384/20142 in v zvezi s predhodno judikaturo.3 Izrekanje obsodilne sodbe na podlagi posrednih dokazov bi bilo dopustno le v primeru, če gre za tak niz nedvomno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec izvršil kaznivo dejanje. T. i. indični krog sestavljajo posredni dokazi, ki vsak zase neodvisno kažejo na neko odločilno dejstvo, njihova skupna dokazna vrednost pa se povečuje. Prek niza posredno relevantnih dejstev mora sodišče z uporabo logičnih in izkustvenih pravil sklepati o neposredno relevantnih dejstvih, takšno sklepanje pa ne sme biti samovoljno in arbitrarno ali neutemeljeno z razumnimi pravnimi argumenti.4 Zbir nezanesljivih indicev se izteče zgolj v nezanesljivo ugotovitev o krivdi, kar v primeru obsodbe pomeni kršitev pravila in dubio pro reo,5 zanesljivost indične sodbe pa je že po naravi stvari manjša od zanesljivosti sodbe, ki temelji na neposrednih dokazih.

13. Vrednotenje dokazne (ne)moči indicev mora potekati na dveh ravneh. Najprej je treba določiti dokazno moč vsakega posameznega indica, zatem pa se opredeliti glede njihove skupne dokazne vrednosti. Skupna dokazna moč indicev zavisi od medsebojnega vplivanja posameznih indicev, iz česar izhaja zahteva po njihovem skupnem vrednotenju. Tako "izolirana" obravnava indicev kakor njihovo skupno vrednotenje sta esencialni prvini indičnega sklepanja, ki mora odražati ustrezno razumevanje pravila in dubio pro reo. V primeru indične sodbe mora sodišče opraviti tako posamezno (atomistično) oceno vsakega indica, na katerem gradi zaključke o (ne)obstoju odločilnih dejstev, kot tudi celovito (holistično) dokazno oceno vseh indicev v njihovem medsebojnem součinkovanju. Atomistični pristop k dokaznemu sklepanju temelji na spoznavni oceni vsakega (posrednega) dokaza posebej, holistični pristop pa pomeni ocenjevanje dokazov v večjih kognitivnih strukturah, kjer na oceno vplivajo tako drugi dokazi (ali njihova odsotnost) kot končna odločba. Vztrajanje, da mora biti dokazna ocena (tudi) atomistična (drugi odstavek 355. člena ZKP), ima izrazit jamstveni pomen. Atomistični pristop v kombinaciji s holističnim znatno otežuje možnost izrekanja nepravične obsodilne sodbe. Gre torej za merila, ki jih je treba aplicirati tudi na spoznavno stanje stvari v obravnavani zadevi in v tem kontekstu presoditi tožilčeva pritožbena izvajanja.

**Glede dejanskega stanja**

14. Ob nedvomni ugotovitvi, da obtoženca noben materialni dokaz v spisu ne poveže z nahajanjem na kraju kaznivih dejanj (točke 26 ter 32 in 33 izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje prvenstveno dokazno (o)vrednotilo posredne dokaze oziroma indice, ki naj bi obtoženca povezovali z obravnavanimi dejanji in žrtvami ter nakazovali na njegovo povezanost z zločini. Državni tožilec tudi v postopku s pritožbo vztraja, da je bil zagovor obtoženca ovržen na ravni prepričanja o krivdi. Obtoženec se je zagovarjal, da v T. nikoli ni bil, žrtev ni poznal, v času izvršitve kaznivih dejanj (okvirno med 18. in 19.30 uro dne 4. 3. 1997) pa se je bil nahajal pri sorodnikih v B., natančneje v prostorih vinske kleti (do cca. 22. ure pa v stanovanju), kar je relevantno, kot bo povedano v nadaljevanju, v luči presoje jakosti signala za (ne)delovanje mobilnega telefona.

**Glede srečanja med obtožencem in pokojnim C. C. ter poznanstva med njima**

15. Obtoženec je zanikal tudi, da je pri D. D. v R. prodajal osebno vozilo BMW (saj je vozilo prodajal E .E:), ob tem pa naj bi prišlo (tako pritožba) do najmanj enega srečanja med obtožencem in žrtvijo C. C. ter do seznanitve obtoženca z govoricami o bogastvu, s katerim naj bi C. C. razpolagal, oziroma o premoženju (denar, zlatnina), ki naj bi ga hranil na naslovu T. V zvezi s pritožbeno izpostavljenimi okoliščinami so bile (večkrat in v različnih fazah postopka) zaslišane priče F. F., G. G., D. D. in E. E. 16. Kronološko gledano je F. F. najprej izpovedal, da je A. A. videl pri D. D., kjer naj bi obtoženec prodajal športno vozilo BMW. Glede C. C. je povedal, da je bil "kar naprej" pri "D. D:"; na vprašanje, ali je bil takrat, ko je bilo priči ponujeno A. A. vozilo, zraven tudi C. C., pa je odgovoril, da tega ne ve in da ne ve točno povedati, kdo je bil tedaj še prisoten. Prepričan je, da je bil obtoženec tam kakšno leto ali pa leto in pol pred umorom C. C. V krogu, v katerem so se pogovarjali glede vozila BMW, so bili priča, D. D., A. A. in še (neznani) fant, ki je prišel s A. A. Občutek je imel, da se D. D. in A. A. poznata, sicer pa kdo ne prihaja k D. D., tam se zbira "morje ljudi" (včasih tudi po 70 avtomobilov). A. A. je videl takrat in kasneje nikoli več, priča pa je hodil k D. D. najmanj dvakrat mesečno in je tam skoraj vedno srečal tudi C. C. (tj. dokler se s D. D. nekaj mesecev pred samim umorom nista sprla zaradi ribnika). Tudi med drugim zaslišanjem je F. F. na vprašanje, ali je bil takrat, ko je videl A. A. pri D. D., zraven tudi pokojni A. A., odgovoril, da se te okoliščine ne spomni (ni bilo, da bi ga videl), sicer pa je C. C. ponavadi šel k D. D. gor v stanovanje, oni pa so stali zunaj. Ponovil je, da je A. A., ki ga je bil prepoznal tudi po fotografijah, pri D. D. videl enkrat, v kar je 100 % prepričan, saj si človek zapomni takega mladega in močnega človeka s takim avtomobilom, kot ga je imel on (A. A.). Med tretjim zaslišanjem pa je F. F. svoje izpovedovanje "popravil" s pojasnilom, da se je srečal s D. D., ki ga je delno prepričal, da je bil takrat pri njem nekdo drug, tj. ne A. A., ki pa je slednjemu 100 % podoben. Izpovedal je, da D. D. delno verjame in lahko, da se je zmotil, sedaj pa ni več prepričan. Smiselno enako je povedal tudi med četrtim zaslišanjem, pri čemer ni želel opraviti prepoznave, ali je šlo za E. E. Dodal je, da ga je D. D. delno prepričal zaradi prijateljstva, in še pripomnil, "če me je nasral, me pač je".

17. Iz povzetih izpovedb F. F. ni mogoče izpeljati zaključka (točka 27 izpodbijane sodbe), da sta tako F. F. kot G. G. neodvisno drug od drugega potrdila, da je prišlo do najmanj enega srečanja med pokojnim C. C. in obtožencem. Pozorno branje izpovedb F. F. pokaže, da slednji pač nikoli ni potrdil osebnega srečanja med obtožencem in C. C., je pa sprva prepričano navajal, da je bil obtoženec enkrat pri D. D., nato pa je svojo izpovedbo (očitno pod vplivom D. D.) relativiziral. Nadalje je protispisno tudi stališče, da je srečanje med A. A. in C. C. "neodvisno potrdil" G. G. Slednji je v drugi izpovedbi navajal, da mu je D. D. (ki je sicer govoril "svašta" ter tudi nelogične in neujemajoče se stvari) govoril v kontekstu, da naj bi pri njem (D. D.) A. A. prodajal nek avto. Na vprašanje, ali je A. A. avto prodajal pokojnemu C. C. oziroma ali se je dalo vedeti, da sta se A. A. in pokojni C. C. torej poznala, je G. G. odgovoril, da ne, temveč da naj bi se bila poznala A. A. in "nek drug C. C.", tj. nek "žlahtnik". G. G. je sicer dopustil možnost, da je policiji povedal, da je po izjavi D. D. obstajal stik med obtoženim in C. C. pri D. D. doma, vendar se tega res ne spominja, kot se ne spomni niti C. C. Na glavni obravnavi 20. 1. 2023 je G. G. zanikal, da bi pri D. D. kdaj srečal A. A. Izpovedal je, da ne ve, ali je A. A. tam prodajal avto, da osebno ni poznal nikogar od C. C., da je D. D. govoril o "nekem sorodniku C. C.". G. G. je potemtakem nakazal kvečjemu na neko pri prodaji avtomobila udeleženo tretjo osebo (žlahtnika oziroma sorodnika, ki očitno ni C. C.). Razen "dopuščanja možnosti", da je do stika med obtoženim in žrtvijo C. C. prišlo (a še to temelječ na pripovedovanju D. D.), pa vsebina njegovih izpovedb ne pritrjuje kategorični oceni sodišča prve stopnje, da naj bi tudi G. G. potrdil obstoj najmanj enega srečanja med pokojnim C. C. in obtožencem, saj to na dovolj kritični ravni ne more držati.

18. D. D. je izpovedal, da se je ukvarjal s popravilom in vzdrževanjem cestno prometnih vozil, C. C. pa je k njemu hodil zelo pogosto, tj. vsaj večkrat tedensko. Na vprašanje (drugo zaslišanje), ali je možno, da bi se pri tem srečal z obtožencem, je D. D. odgovoril, da je to sicer možno, ker k njemu prihaja veliko ljudi, a da on konkretno tega ne ve. Med tretjim zaslišanjem je D. D. zanikal, da bi poznal obtoženca, in dodal, da misli, da ga ni nikoli videl. V četrtem zaslišanju je ponovil, da A. A. ni nikoli videl in ni vedel niti za njegov priimek, je pa po predhodnem zaslišanju na sodišču srečal E. E., ki da ga je (D. D.) konfrontiral, kako da se ne spomni, da je bil pri njemu on (E. E.) in ponujal bel BMW 520 C. C. (s tem naj bi se potrdil obtoženčev zagovor, da on pri D. D. ni prodajal nobenega vozila, saj je bil to E. E.). D. D. je nadalje pristavil, da je tedaj on sam rekel C. C., ki je bil ob prodaji avtomobila (E. E.) zraven, naj si kupi ta avto, da se ne bo vozil s svojo staro "škripo". V tem primeru pa je bil zraven tudi F. F. (slednji, kot že obrazloženo, prisotnosti C. C. ob kakršni koli prodaji avta v izpovedbah ni potrdil), natančneje so bili prisotni D. D., E. E., C. C., F. F. in še "nekdo četrti". D. D. je pojasnjeval, da naj bi bil E. E. "zelo podoben" obtožencu, srečala pa sta se na aeromitingu v M. in se pogovarjala o tem, da je bil prodajalec vozila E. E., o čemer je nato D. D. seznanil tudi F. F. (ki je, prav tako že pojasnjeno, zatem odstopil od decidirane prepoznave A. A. kot prodajalca vozila BMW). Izpovedbo F. F., po kateri je D. D. G. G. govoril o prodajalcu A. A., je D. D. označil za "hec" in dodal, da ima z G. G. "samo probleme". Med petim zaslišanjem je D. D. izpovedal, da je E. E. avto prodajal za 13.000 ali 14.000 DEM. Na glavni obravnavi 20. 1. 2023 je vztrajal, da obtoženca ni nikdar videl, z njim kontakta ni nikoli imel, z njim ni govoril niti imel nobenega posla. Če je kdaj morebiti prišel kot stranka, se tega ne "zrajta", gotovo pa z obtoženim ni bil doma pri pokojnem C. C. Tisti, ki je trgoval s "karamboliranimi" avti, je bil E. E., medtem ko je (v času zadnjega sojenja že pokojnega) F. F. imel za nepoštenega.

19. Ko je bil kot priča zaslišan E. E. je ovrgel izpovedbo D. D. in s tem tudi zagovor obtoženca. Povedal je, da se s D. D.nikoli nista pogovarjala o T. o C. C., prav tako je zanikal, da bi kadar koli rekel D. D., da je pri njem on sam (in ne A. A.) prodajal BMW znamke 520. Pojasnil je, da nikoli ni imel BMW-ja znamke 520, zlasti pa BMW-jev pri D. D. ni nikoli prodajal, čeprav je bil resda večkrat pri njem. Dodal je, da v kritičnem času niti ne bi prodajal BMW-ja serije 5 za znesek 13.000 DEM (kot je navajal D. D.), saj BMW-ja serije 5 po tako nizki ceni takrat ni bilo. Dopustil je možnost, da sta se s D. D. kdaj srečala v M., vendar se ne spominja, da bi kaj govorila o teh zadevah, prav tako pa se D. D. ni nikoli ponudil za pričo (glede prodaje vozila).

20. Ne glede na to, da priči F. F. in G. G. nista izrecno govorili o prodaji vozila, kjer bi bili navzoči obtoženec, F. F., D. D. in pokojni C. C., pa višje sodišče sprejema dokazno oceno izpodbijane sodbe, da izrazita neprepričljivost in neverodostojnost izpovedbe D. D. nakazuje, da je do takega srečanja med obtožencem in C. C. vendarle prišlo. D. D. je neuspešno skušal prepričati sodišče, da je bil prodajalec BMW-ja serije 5 v resnici E. E., vendar je slednji to možnost dovolj prepričljivo in argumentirano zanikal. D. D. je bil tisti, ki je na F. F. vplival v tolikšni meri, da je F. F. "delno" odstopil od svoje prvotne decidirane izpovedbe, da je športno vozilo BMW pri D. D. prodajal A. A., enako pa je D. D. sprva pripovedoval tudi F. F. Na utemeljeno sklepanje, da je bil prodajalec BMW-ja obtoženec, kaže analitična in sintezna dokazna ocena vseh izpovedb zaslišanih prič, na prisotnost C. C. ob predmetni prodaji pa ne izpovedbi F. F. in G. G. sami zase, temveč šele v součinku z izpovedbo D. D., da je on osebno vozilo (vendar očitno ne E. E., ampak A. A.) ponujal v odkup prisotnemu C. C. Sprejemljivo je zato dokazno sklepanje sodišča prve stopnje, da je obtoženec vsaj bežno poznal pokojnega C. C., očitno pa je najmanj bežno poznal tudi D. D. (kljub prizadevanjem slednjega, da bi vsakršno poznanstvo zanikal). Že prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je bil obtoženčev zagovor v smeri, da ni poznal nobene od žrtev (niti C. C.), ovržen, zaradi česar ni moč pritrditi pritožbeni graji državnega tožilca, češ da naj bi prvo sodišče povzete okoliščine "povsem prezrlo".

21. Vendar v obravnavanem kontekstu tako sodišče prve stopnje kot državni tožilec prezreta nekaj drugega (čeprav o tem govorita oba tako v izpodbijani sodbi kot v pritožbi). Iz izpovedi mnogih zaslišanih prič v dolgotrajnem kazenskem postopku izhaja, da je bila "splošno znana navada" (kar nekakšno notorno dejstvo) C. C., da se je rad hvalil z obsegom svojega premoženja (sam pritožnik navaja, da je o tem "govoril povsod in vsakomur, ki ga je hotel poslušati"). To pa pomeni, da pritožbeno zatrjevane okoliščine, da je bil obtoženec seznanjen z govoricami o bogastvu, s katerim C. C. razpolaga, ni mogoče pripisovati prav oziroma zgolj poznanstvu obtoženca s D. D. (ki je bil do konflikta glede ribnika in škropiv s C. C. precej povezan) niti srečanju med obtožencem in C. C., saj vendarle ni šlo za konspirativno informacijo, ki bi bila poznana le ozkemu krogu ljudi, pač pa je bila, kot rečeno, notorno razširjena. Višje sodišče zato poudarja, da (atomistična) dokazna moč indica poznanstva in srečanja med obtoženim in C. C. v pomenu, ki ga zasleduje obtožba, spoznavno ne kaže v tehtno obremenilno smer, individualizirana ocena dokaznega prispevka tega indica pa (tj. ob dejstvu, da so za C. C. posedovanje premoženja velike vrednosti vedeli številni ljudje) ne krepi za A. A. obremenilne obtožne teze. Šele če bi bilo izkazano (kar seveda ni), da je bil obtoženec ena redkih oseb, ki so vedele za pokojnikovo premožnost, bi bilo predmetni indic mogoče in dopustno razumno razlagati v luči krepitve obtožbene teze; v dejstveni situaciji, ki je pred nami, pa temu ne more biti tako. Obravnavani posredni dokaz se zato po presoji pritožbenega sodišča razkriva kot v relevantnem smislu vsebinsko izvotljen, saj v svojem bistvu ne preseže posplošene ugotovitve glede hvalisanja C. C. o tem, kakšno bogastvo hrani doma. Že iz danih razlogov je (po vsebini) pravilna opredelitev sodišča prve stopnje (točka 31 izpodbijane sodbe), da je za odločitev nepomembno, ali sta se pokojni in obtoženi poznala ali ne oziroma ali sta se celo družila ali ne, saj morebitno znanstvo in/ali druženje ne more dokazovati storitve kaznivih dejanj. Ker gre torej že na analitični ravni za indic, ki za obtoženca nima posebej upoštevne obremenilne narave, se (pritožbeno reproducirano) nasprotno dokazno vrednotenje državnega tožilca pokaže kot neutemeljeno.

**Glede alibija in telefonskih komunikacij**

22. Mnenje izvedenca za telekomunikacije H. H. je razkrilo, da je obtoženec kritičnega dne, torej 4. 3. 1997, s svojega mobilnega telefona med 15.35 in 17.48 uro opravil sedem (odhodnih) klicev, ki so vsi trajali manj kot minuto. Med 17.48 in 19.42 telefonskega prometa ni bilo, ob 19.43 je obtoženec opravil dva odhodna klica v trajanju 27 in 15 sekund (ker sta klica ob 19.42 trajala manj kot 5 sekund, se po pojasnilih izvedenca šteje, da nista bila vzpostavljena), ob 20.34 uri klic v trajanju 105 sekund in ob 21.46 uri klic v trajanju 88 sekund. Nedvomno dejstvo, prav tako izhajajoče iz mnenja izvedenca, je, da na lokaciji T. v času umorov zaradi odsotnosti telefonskega signala mobilna komunikacija ni bila mogoča. Okoliščina, da je bil obtoženčev telefon "nem" med 17.48 in 19.42 uro, do umorov v T. pa je prišlo okvirno med 18.00 in 19.30 uro, po stališču obtožbe kaže na nahajanje obtoženca na kraju kaznivih dejanj. Je pa obtoženec v svojem zagovoru navajal, da se je v kritičnem času ne le nahajal pri sorodnikih v B., temveč v časovnem intervalu "nemosti" telefona bil z I. I. in J. J. celo v vinski kleti na tem naslovu. Izvedenec H. H. je dognal, da je mobilni signal na naslovu B. povsod, razen (prav) v vinski kleti ter v predprostoru med garažo in to kletjo.

23. Iz izpovedb K. K. (žene obtoženčevega strica), I. I. (strica), L. L. (sestre strica) in J. J. (partnerja L. L.) je mogoče razbrati popolno in skladno potrditev zagovora obtoženca v smeri zagotovitve alibija, vključno z nahajanjem v vinski kleti. Vse zaslišane priče so v bistvenem identično zatrjevale, da je obtoženec skupaj z M. M. (ki se je poslužila pravne dobrote in ni pričala) prišel na obisk okoli 18.00 ure. Medtem ko se je M. M. napotila v stanovanje k K. K., so obtoženec, I. I. in J. J. odšli v vinsko klet, kjer so se zadržali približno do 19.30 ure. Kmalu se je s karateja vrnila tudi L. L., nakar so se vsi omenjeni vse do 22. ure zadrževali v stanovanju, kjer so (razen K. K. in M. M., ki sta se pogovarjali) reševali izpitne pole za vozniški izpit A kategorije, ki sta ga L. L. in J. J. želela opravljati sledeči dan, tj. v sredo, 5. 3. 1997. Glede na to, da se v spisu nahajajo kopije položnic za plačilo pristojbine za pristop k izpitu dne 5. 3. 1997, so priče utemeljevale, da so ravno zaradi reševanja izpitnih pol na predvečer nameravanega izpita ugotovile, da se je obtoženec pri njih mudil prav 4. 3. 1997. K. K. se ni spomnila, ali je obtoženec tistega večera kaj telefoniral. Če je, gotovo ni telefoniral za mizo v stanovanju, ampak je šel ven na hodnik, pri čemer se priča ni spomnila, zakaj je vstajal, najsi je šel telefonirat, na WC ali kaj tretjega. I. I. se najprej ni spomnil obtoženčevih telefonskih klicev, nato pa je izpovedal, da misli, da se je enkrat (ne spomni se, če večkrat) pogovarjal po telefonu, tj. zvečer v stanovanju, pri čemer je možno, da je stal v istem prostoru, kjer so sicer sedeli, ali pa ga je priča videla telefonirati na hodniku. Po izpovedbi J. J. je obtoženec v hiši enkrat klical oziroma se spomni, da je zvonilo (izvedenec telekomunikacijske stroke, mimogrede, predmetnega dne ni identificiral nobenega dohodnega klica, zgolj odhodne), nakar je obtoženec stopil do predsobe in se že na poti pogovarjal. 24. Sodišče prve stopnje (stran 27 izpodbijane sodbe) se je opredelilo, da so vse štiri priče (kot ožji sorodniki obtoženca po njegovi materi oziroma njihovi partnerji) okoliščine nahajanja obtoženca s partnerko na kraju "opisovale skoraj dobesedno enako, brez bistvenih razhajanj". Kot je razumeti, je prvo sodišče iz take vsebine izpovedb sklepalo na "dogovorjeno in premišljeno usklajeno" podajanje dejstev, ki so obtožencu v korist. Zlasti je dokazno oceno v smeri neverodostojnosti teh izpovedb (čeprav je opredelitev, da izpovedbe "niso nujno" verodostojne, rahlo nespretna) gradilo na logičnem neskladju v izpovedi I. I. Slednji je namreč navajal, da je o odvzemu prostosti obtoženca in o tem, da je obtoženec osumljen umorov v T., izvedel v časopisnem članku v reviji M., šele po tem pa so se z domačimi (po izpovedbah okvirno okrog prvomajskih praznikov leta 1997) začeli pogovarjati in ugotavljati, da je bil obtoženec 4. 3. 1997 zvečer na obisku pri njih v B. Po predočenju okoliščine, da je bil članek v reviji M. objavljen dne 7. 5. 1997 (v članku z dne 12. 3. 1997 se obtoženca še ni omenjalo, saj mu je bila prostost odvzeta šele 27. 4. 1997), že v tem članku pa je zapisano, da bližnji sorodniki obtožencu zagotavljajo alibi z obiskom (kar negira izpovedbo priče, da so alibi začeli "rekonstruirati" šele po objavi članka), je I. I. svojo izpovedbo relativiziral in ugotovljene kontradikcije v lastnih izjavah ni znal (prepričljivo) pojasniti. Zato je prvostopenjsko sodišče zavzelo dokazni sklep, da obtoženčevemu alibiju primerne teže ni mogoče dati. Odsotnost alibija je torej ovrednotilo kot obremenilni posredni dokaz. Ker je kot neverodostojno zavrnilo zatrjevano nahajanje v vinski kleti, je obremenilno naravo pripisalo tudi indicu "nemosti" mobilnih komunikacij obtoženca prav v kritičnem časovnem razponu.

25. Pritožbeno poudarjanje, da je dokazni postopek ovrgel obtoženčevo (zagovorno) zatrjevanje alibija, posebnega pomena nima, saj že sodišče prve stopnje alibiju obtoženca, kot pojasnjeno, ni pripisalo upoštevne teže, izpovedb sorodnikov pa ni sprejelo kot verodostojnih. To državni tožilec v pritožbi še enkrat ponavlja, vključno z izpostavljanjem "nemosti" telefona, kar da se ujema z "nepokritostjo" GSM signala na območju stanovanjske hiše T. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe: da je imel obtoženec kritičnega dne (razen v času izvršitve kaznivih dejanj) "živahno" telefonsko komunikacijo (resda je telefoniral skupno enajstkrat, vendar do 15.35 ure popoldne sploh ni telefoniral, nato pa so med posameznimi klici tudi daljši časovni razmiki, vse do približno ene ure ali več - sic!); da se nobena od prič, ki so obtožencu dajale alibi, ni spomnila, da naj bi v času nahajanja v B. opravil več telefonskih pogovorov (med 19.43 in 21.46 je opravil "le" štiri krajše pogovore, o telefoniranju pa sta izpovedala vsaj I. I. in J. J.); da sta bila dva pogovora dalj časa trajajoča (najdaljši je trajal 105 sekund, torej manj kot dve minuti). Toda vse navedeno ob dokaznem zaključku izpodbijane sodbe, ki obtožencu alibija ne priznava, nima posebnega pomena za rezultat tega pritožbenega postopka.

**Glede obtoženčevega značaja in modusa operandi**

26. Da obtožencu ni tuja uporaba sile in groženj za doseganje materialnih koristi, je tožilstvo dokazovalo z izpovedbo priče N. N. Slednji je v kazinoju delal za obtoženca in pri tem izgubil denarnico z dnevnim zaslužkom. Izpovedal je, da mu je kot nadomestilo za "plačilo dolga" obtoženec najprej vzel prometno dovoljenje za osebno vozilo, nato pa sta ga s O. O. prisilno odpeljala v gozd pri V., kjer je moral podpisati prenehanje delovnega razmerja in kupoprodajno pogodbo za vozilo, ki sta ga odpeljala. Obtoženec in O. O. sta ga pričakala in ga "zgrabila" (prijela vsak pod eno roko), pri čemer mu je O. O. porinil nekaj zadaj v hrbet, ni pa mogel odgovoriti, ali je bila to pištola, saj ni bil prepričan. V gozdu sta mu grozila, da mora podpisati dokumente; s čim natančno sta grozila, N. N. ni želel povedati (le da ga bosta "prebutala" in da ju ne sme prijaviti). O. O. ga je udaril v ledvice in ga še enkrat "žoknil", v glavnem pa je bil vršen psihični pritisk. V kovčku, iz katerega je (očitno obtoženec) vzel papirje, je N. N. videl lisice, pištole pa ni jasno videl oziroma ne ve, ali je morda videl zgolj tok za pištolo, skratka glede pištole ni bil "siguren". Izpovedbi O. O., ki je opisano ravnanje njega samega in obtoženega A. A. zanikal, sodišče ni sledilo, saj je sprejelo izpovedbo N. N., ki je prepričljivo opisal obtoženčevo izsiljevanje s pomočjo druge osebe ter lisic za vklepanje rok, in sicer z namenom, da N. N. prisilita k ravnanju (podpisu dokumentov) za dosego premoženjske koristi, tj. poleti 1996. Državno tožilstvo je izpostavilo, da je imel pokojni C. C. v trenutku smrti z lisicami vklenjene roke na hrbtu, lisice pa je v (obtoženčevem) kovčku opazil tudi N. N. Izpovedba slednjega naj bi kazala na izredno agresivno in surovo osebnost obtoženca, istočasno pa se "uporaba" lisic za vklepanje rok ujema z okoliščinami usmrtitve C. C. Naposled naj bi dejstvo, da obtoženec nima odklonilnega odnosa do pridobivanja premoženja na nezakonit način, dokazovala tudi njegova kaznovanost (v tujini).

27. Protispisne so pritožbene trditve, da naj bi N. N. izpovedal o tem, da je pri obtožencu zaznal uporabo pištole. Kot je bilo povzeto, N. N. o pištoli ni bil prepričan; če že, pa naj bi mu jo ob hrbet pritisnil O. O. Prav tako ni bil prepričan, ali je pištolo sploh zaznal v kovčku, kjer pa je videl lisice za vklepanje. Uporabe pištole potemtakem po natančni presoji izpovedbe priče N. N. ni mogoče označiti kot sredstva "mehčanja" (žrtve C. C. pri nezakonitem pridobivanju premoženja) oziroma kot sredstva likvidacije vseh štirih umorjenih, ki bi izkušnjo N. N. povezovala z izvršitvijo kaznivih dejanj v T. Kvečjemu lahko to velja za lisice, ki sta jih obtoženec in O. O. imela s seboj pri izsiljevanju N. N. Kar se tiče "bogate" kriminalne preteklosti, pa obtoženec v kazenski evidenci (list. št. 4590) beleži obsodbi za kaznivi dejanji s področja prepovedanih drog, pri čemer je bil na Hrvaškem pravnomočno obsojen leta 2011, v Italiji pa leta 2017. Kaznovanost obtoženca za drugovrstni kaznivi dejanji, ki ne vsebujeta elementov nasilja, pa je le obremenilni indic izrazito šibke narave.

**Glede anonimne priče "P. P."**

28. Državni tožilec je dne 14. 6. 2023 (list. št. 4584) umaknil dokazni predlog za zaslišanje anonimne priče pod psevdonimom "P. P.", tj. ker priča ne želi pričati, saj se boji za svojo varnost, ter predlagal, da sodišče prebere izpovedbi "P. P." z dne 30. 10. 2008 in 6. 2. 2009. Omenjena priča je izpovedbi torej podala dobro desetletje po zločinih v T. V izpovedbah je opisovala mnoge okoliščine, izvirajoče iz poznavanja tako pokojnega C. C. kot D. D., pri čemer naj bi tako C. C. kot D. D. osebno poznala obtoženega A. A. in se z njim celo družila na piknikih pri C. C. "P. P." izvajanj ni zanikal le D. D. (ki se sicer v tem postopku, kot obrazloženo v točki 20 te sodbe, kaže kot neverodostojna priča), temveč tudi zaslišani sorodniki pokojnega C. C., ki jim nekredibilnosti ni mogoče očitati, njihove izpovedbe pa v odgovoru na pritožbo natančno analizira zagovornica. Iz izpovedb prič je mogoče razbrati, da piknikov pri C. C. ni bilo, da se C. C. in D. D. nista sprla zaradi tlakovcev za dovoz in dvorišče (kot je zatrjeval "P. P."), ampak zaradi ribnika, ter še bil bilo mogoče naštevati. Še pomembneje pa je, da so navedbe "P. P." o (odločilni) vpletenosti obtoženca v masaker v T. prav tako ostale nepodprte in podane na ravni neupoštevnih govoric. O tem, da sta bila A. A. in (zaenkrat neidentificirani) "R. R." vpletena v dogajanje v T., naj bi bil "P. P." v celjskih zaporih povedal neki neznanec, ki ga "P. P." ni znal ne identificirati niti prepoznati po fotografijah, že med prvim zaslišanjem pa je deklariral, da "ta človek ne bo hotel nič povedati, saj je bil D. D. kolega". Da naj bi "zadevo opravil A. A.", se je priča pogovarjala še z nekom, vendar se ni spomnila priimka te osebe. Po oceni pritožbenega sodišča tu ne gre za S. S., saj naj bi S. S. razbijal po "P. P." hiši, ker je ta na sodišču povedal, da je orožje dobil od D. D., iz zapisnika o zaslišanju priče z dne 30. 10. 2008 pa ni mogoče jasno razbrati, ali se omemba S. S. nanaša le na uničevanje inventarja v hiši ali tudi na povezovanje obtoženca z zločini. Med drugim zaslišanjem pa je "P. P." navajal, da naj bi mu to, da je bil "R. R. verjetno s A. A.", potrdil še Š. Š.

29. Ne le, da v tretjem sojenju ni bilo možno neposredno zaslišanje priče "P. P." ter njeno soočenje z obtožencem in D. D. (točka 36 izpodbijane sodbe), kar se pač ne more izteči v obtoženčevo škodo; pritožbeni senat v celoti pritrjuje zlasti razlogom sodbe (točka 31), da je "P. P." pripovedoval le o tem, kar naj bi mu o udeležbi obtoženca pri kaznivih dejanjih razkrila neznanec v zaporu in Š. Š. (pogojno še S. S.), a to šele po več kot desetletju od zločinov, ko so se v lokalnem okolju in v medijih glede najštevilčnejših hkratnih umorov v zgodovini Slovenije pojavljale številne govorice. V nebo vpijoča okoliščina je, da v pričujočem kazenskem postopku ne Š. Š. niti S. S. sploh nista bila predlagana za zaslišanje kot priči, kar pa bi se gotovo zgodilo, če bi omenjeni osebi o obravnavanih kaznivih dejanjih vedeli kar koli relevantnega, posebej pa, če bi potrjevali resničnost in verodostojnost "P. P." insinuacij. Nedvomno bi preiskovalci teh zločinov (lahko) identificirali tudi neznanca, ki naj bi se s pričo pogovarjal v celjskih zaporih in ga je "P. P." celo dokaj natančno opisal, vendar se niti to nikdar ni pripetilo. V bistvenem delu, torej v delu, ki naj bi obtoženca povezoval z izvršitvijo kaznivih dejanj v T., je zato mogoče zgolj sprejeti dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da izpovedbama anonimne priče "P. P." ne gre pripisati kakršne koli obremenilne narave za obtoženca, tj. niti na ravni indica. Tezo državnega tožilca, da bi moralo sodišče izpovedbi "P. P." pokloniti "večjo težo", pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov zavrača kot neutemeljeno, niti v tem delu pa izvajanja pritožbe v pritožbeno presojo ne ponudijo nič novega.

**Glede priče T. T. (zdaj ...)**

30. Dne 12. 5. 1997 sta v prostorih celjskih zaporov in v prisotnosti tedanje strokovne sodelavke Okrožnega sodišča v Celju U. U. kriminalista V. V. in Z. Z. opravila razgovor s pripornikom T. T. (kasneje spremenil priimek v ...) na njegovo izrecno željo. O razgovoru je bil sestavljen uradni zaznamek, iz vsebine katerega (stran 30/37 izpodbijane sodbe) naj bi izhajale informacije, obremenjujoče za obtoženega A. A., oziroma podatki, ki naj bi obtoženega razkrili kot enega od dveh (so)storilcev kaznivih dejanj v T. Med obtožencem in T. T. naj bi prišlo do treh osebnih srečanj, ob katerih naj bi bil govor o načrtovanju in nato izvedbi zločinov v T., tj. novembra 1996, 12. 4. 1997 in 5. 5. 1997 v celjskem zaporu pri domskem zdravniku (uradni zaznamek na list. št. 750), ko je bila obema že odvzeta prostost. Sodeč po zapisih v uradnem zaznamku kriminalistov z dne 12. 5. 1997 naj bi bil T. T. pripravljen ponoviti vse, kar je zatrjeval, ter povedati še več pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, vendar z "edino zahtevo", da se mu odpravi pripor v njegovi zadevi. Tako po oceni uradnega zaznamka kot po izpovedbi U. U. se je T. T. predstavil kot samozavestna, odločna in prepričljiva oseba, ki pa je svoje pričevanje pred sodiščem pogojevala z izpustitvijo iz pripora na prostost. Sledeč priči U. U. je po 12. 5. 1997 (in pred 19. 5. 1997, ko je bil T. T. zaslišan pred preiskovalno sodnico) prišlo še do enega obiska kriminalistov pri T. T., ob katerem sta mu kriminalista obrazložila, da ga obravnava posebna skupina tožilcev, da se (kriminalista) s to skupino o morebitni odpravi pripora ne moreta pogajati in da dogovor o odpravi pripora torej ni mogoč. Sledilo je, kot že omenjeno, zaslišanje pred preiskovalno sodnico dne 19. 5. 1997, ob katerem je T. T. na začetku izjavil, da o dejanju (v T.) ne ve ničesar. Ob vztrajnih predočanjih uradnega zaznamka o razgovoru z dne 12. 5. 1997 in po večkratnih opozorilih o posledicah krivega pričanja je T. T. decidirano odgovarjal, da o vsem skupaj ne ve nič, da kriminalistoma ni izjavil ničesar, kar je sicer zapisano v uradnem zaznamku, ter da ga lahko kar soočijo s kriminalistoma in s strokovno sodelavko sodišča. Ko je bil prvič zaslišan na glavni obravnavi, je T. T. vztrajal pri izpovedbi iz preiskave in dodal, da k temu nima česa pripomniti, potožil pa je tudi, da mu (kot priči) grozijo. Ob drugem zaslišanju na glavni obravnavi je prav tako navedel, da o "vsem tem" nima več česa povedati, poleg groženj pa se je skliceval še na zdravljenje pri psihiatru. Zaslišanja T. T. (...) v zadnjem sojenju ni bilo več mogoče opraviti. Iz mnenja izvedenca za psihiatrijo (list. št. 4568 - 4571) je namreč razvidno, da se je T. T. oziroma ... psihiatrično zdravil najmanj od leta 2005 dalje (in še sicer nedefinirano časovno obdobje pred tem), tj. z diagnozo paranoidne shizofrenije, zaradi katere je pod vplivom preganjalnih in nanašalnih blodenj ter prisluhov. Izvedenec je zaključil, da pri izpovedovanju priče ne bi bilo moč ločiti med resničnimi in domišljijskimi vsebinami, zaradi česar zaslišanje T. T.(...) očitno ni bilo izvedljivo.

31. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje (točka 34 izpodbijane sodbe), da uradni zaznamek kriminalistov o razgovoru z T. T. (T. T.) z dne 12. 5. 1997 ne more predstavljati dokaza v kazenskem postopku, na katerem bi smela temeljiti kazenska (pa čeprav indična) sodba. Ne glede na to, da je vsebino T. T. izjave v uradnem zaznamku potrdila kredibilna priča U. U., ni mogoče spregledati, da je T. T. (nepreverjene in sedaj nepreverljive) informacije, ki bi kriminalistom in organu pregona nedvomno "koristile", želel unovčiti v kupčiji za odpravo pripora. Ko mu to ni uspelo in ko je bil vsega teden dni po razgovoru s kriminalistoma zaslišan pri preiskovalni sodnici (nesklicujoč se, navsezadnje, na kakršne koli "grožnje"), opozorjen na dolžnost izpovedovanja po resnici, je vsakršno povezavo obtoženca z umori v T. jasno in izrecno zanikal ter pri tem vztrajal tudi ob kasnejših zaslišanjih. Posledično je očitno, da izjavam človeka, ki dolga leta boleha celo za paranoidno shizofrenijo ter ga zaradi nezmožnosti ločevanja med resnico in domišljijo niti ni bilo več mogoče zaslišati pred sodiščem, ni dopustno pripisati nikakršne obremenilne teže za obtoženca, sklicujoč se pri tem izolirano le na razgovor s kriminalistoma, ne da se ovrednoti tudi ostale spremljajoče okoliščine, ki takšnim izjavam jemljejo verodostojnost in anulirajo težnje prikazovati vsebino izjav kot obremenilni dokaz zoper obtoženca.

32. Iz danih razlogov državni tožilec ne bo mogel prodreti s pritožbenimi izvajanji, da naj bi T. T. policistom pojasnil, da je bil prav obtoženec storilec očitanih mu kaznivih dejanj, niti s pritožbenim reproduciranjem celotne vsebine T. T. izjav in ponavljanjem izpovedb priče U. U., vključno z zatrjevano deklaracijo (ob drugem razgovoru kriminalistov s T. T.), da naj bi A. A. "opravil tisti posel v T.". Pritožbeno sodišče ne dvomi v resnicoljubnost priče U. U., vendar njena verodostojnost v luči že obrazloženega ne more imeti odločilne teže. Katere "podrobnosti, ki niso bile objavljene v medijih" naj bi navajal T. T., državni tožilec ne pojasni, zato na te pritožbene navedbe ni moč natančneje odgovoriti. Možnost, da sta obtoženec in T. T. govorila 5. 5. 1997 med skupnim čakanjem na zavodskega zdravnika, samo po sebi ne prispeva nič k oceni (ne)kredibilnosti in (ne)upoštevnosti T. T. izjav. Zato tudi "šusa za mehčanje" v T. T. pripovedi, domnevno "ustrezajočega" prvotnemu strelu v levo stegno C. C., ni mogoče interpretirati v obtoženčevo škodo, tj. ne v smislu verodostojnosti T. T. izjave per se ne v smeri zatrjevane surove in agresivne osebnosti obtoženca ter njegovega modusa operandi. Iz že navedenih razlogov pa ne more biti obremenilno niti sklicevanje na izsek T. T. izjav, češ da naj bi za "posel v T." zadoščali dve osebi, najdeni sledovi dveh vrst obuval (s kockastim in s klinastim vzorcem) pa kažejo, da sta se na kritični lokaciji nahajala prav dva (so)storilca. Tudi v tem delu je na vse ponujene trditve pritožnika (povzemanje zaključne besede) zadovoljivo odgovorilo že prvo sodišče. **Sklepno glede (ne)sklenjenega kroga indicev**

33. V točki 21 te sodbe je bilo strnjeno obrazloženo, zakaj posredni dokaz o obstoju srečanja med obtoženim in C. C. ter nakazano védenje obtoženca o C. C. "bogastvu" že na analitični (atomistični) ravni nosi izrazito šibko obremenilno naravo, če sploh. V točki 25 sta bili kot obremenilni indic sprejeti odsotnost obtoženčevega alibija in odsotnost telefonskih komunikacij v obdobju izvršitve kaznivih dejanj. V točki 27 je bilo kot indic obremenilne narave sprejeto obtoženčevo posedovanje lisic pri izsiljevanju N. N., kot izrazito šibak obremenilni indic pa kaznovanost za (drugovrstna) kazniva dejanja v tujini. Drugih (posrednih) dokazov zoper obtoženca, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in čemur je višje sodišče zgoraj pritrdilo, dokazni postopek niti ni razkril. Morebitni dokazi, ki so bili kot nedovoljeni izločeni iz spisa, seveda ne morejo imeti nikakršnega (obremenilnega) vpliva na odločanje sodišča v ultimativno ponovljenem (tretjem) sojenju, v tej smeri pa sploh ni potrebno izgubljati besed. Koncept varstva človekovih pravic kot cilj kazenskega postopka ustvarja mejnike, prek katerih državna oblast v razmerju do posameznika preprosto ne sme stopiti, čeprav bi to kot načelno močnejša stran(ka) gotovo mogla storiti. To pa velja ne glede na to, ali bi bila uporaba nedovoljenih dokazov z vidika "javnega interesa" pomembna ali celo (očitno) nujna za učinkovit kazenski pregon in za uresničitev načela ("materialne") resnice.6

34. Notorno dejstvo o premožnosti C. C., odsotnost alibija in telefonskih komunikacij, posedovanje (a ne uporaba!) lisic ter kaznovanost tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo skupka nedvomno ugotovljenih posrednih dokazov, ki bi bili med seboj v tolikšni meri trdno in logično povezani ter se tako dopolnjevali, da bi tvorili zaprt krog in bi bilo (izključno) na njihovi podlagi moč z gotovostjo (prepričanjem) zaključiti, da je obtoženec izvršil očitana mu kazniva dejanja. Gre kvečjemu za zbir nespecifičnih indicev (védenje o bogastvu C. C. in kaznovanost sta nezanesljiva že na analitični ravni, preostala indica pa tudi v sintezni oziroma holistični dimenziji), ki prikažejo le do skrajnosti vprašljivo ter posledično nezanesljivo sklepanje o krivdi, kar ob upoštevanju pravila in dubio pro reo ne more imeti drugačne posledice, kot je izrek oprostilne sodbe. Indicev je tako malo, pa še ti so deloma analitično, deloma pa sintezno tako šibki, da o kakršnem koli povečevanju njihove dokazne vrednosti oziroma moči v skupnem (so)učinkovanju pod plaščem načela domneve nedolžnosti ne more biti nobenega resnega govora. Na potrebni stopnji onkraj razumnega dvoma ne kritična analiza posameznih indicev niti "globalistični" pogled nanje ne omogočata racionalnega, nearbitrarnega in (pravno) argumentiranega zaključevanja o obtoženčevi krivdi.

35. Takšen zaključek bi bil mogoč le, če bi sodišče izhajalo iz domneve krivde, ne pa iz domneve nedolžnosti kot jamstva konvencijskega in ustavnega ranga, pri tem pa je organ pregona tisti, ki mora krivdo dokazati, tj. kategorično in brezprizivno, ne zgolj na ravni (večje ali manjše) verjetnosti krivde. Če dokaznega bremena ne zmore, saj razumne interpretacije posrednih dokazov obtožne teze ne (o)krepijo do nivoja dokaznega standarda za izrekanje obsodilne sodbe, je treba poseči po liberatorni konsekvenci, tj. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP. Oprostilna sodba iz razloga nedokazanosti izvršitve kaznivih dejanj v svoji naravi vsebuje razkorak med verjetnostjo krivde, ki bi morebiti izhajala iz danih indicev, in prepričanjem v krivdo, ki ni bilo doseženo, zaradi česar je v izreku oprostilne sodbe uresničena zahteva, ki jo pred sodišče z domnevo nedolžnosti postavljata 27. člen Ustave in drugi odstavek 6. člena EKČP, ter udejanjeno (dokazno)pravno izhodišče, kot ga narekuje pravilo in dubio pro reo. Uresničevanje domneve nedolžnosti omogoča zgolj binarno odločitev (obsodbo ali oprostitev obtoženca), zato je upoštevaje vse obrazloženo v tej sodbi na mestu le (ustavnoskladna) potrditev oprostilne sodbe.

36. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi državnemu tožilcu, da naj bi sodišče prve stopnje z nepravilnim ovrednotenjem posrednih dokazov (indicev) relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo zmotno. Nasprotno - prepričljivi so dokazni zaključki, da spoznavni položaj t. i. sklenjenega indičnega kroga, ki bi omogočal obsodbo v kazenskem postopku, ni podan. Zagovor obtoženca, ki ga ne obremenjuje noben materialni dokaz med dokazi, ohranjenimi v spisu, na stopnji prepričanja o krivdi v bistvenem delu, torej da ni storilec očitanih mu kaznivih dejanj, ni mogel biti ovržen. Ker je prav ta ugotovitev tudi esencialno sporočilo izpodbijane sodbe, je sodba pravilna in zakonita ter je pritožnikova nasprotujoča stališča ne morejo omajati.

37. Izrecno in smiselno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne bremenijo niti kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato je višje sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje.

1 Sodbi VS RS I Ips 2457/2010-1438 z dne 1. 10. 2014 in I Ips 109/2009 z dne 21. 5. 2009. 2 Sodba VS RS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. 3 Sodba VS RS Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006. 4 Sodba VS RS I Ips 2457/2010-1438 z dne 1. 10. 2014. 5 Op. kot pod 2. 6 Npr. sodba VS RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 (zlasti točki 12 in 13 obrazložitve).