Jedro

Tožeča stranka v odškodninski pravdi trdi, da je sklenjena poravnava z zavarovalnico izpodbojna zaradi napake volje. To pa mora uveljavljati s samostojno tožbo. Šele, ko sodišče z oblikovalno sodbo razveljavi sklenjeno poravnavo, ta preneha veljati.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zato, ker je ugotovilo, da je po sklenjeni poravnavi med tožečo stranko in tretje toženo stranko bila odškodnina tožnikom v celoti poravnana.

Tožečo stranko je obvezalo, da mora povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 161.092,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, ker je stroške postopka uveljavljala le ta stranka.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka osebno in v svoji laični pritožbi zatrjuje, da če bi navedena poravnava lahko veljala, bi veljala zgolj zoper tretje toženo stranko in četrto toženo stranko, nikakor pa ne zoper prvo in drugo toženo stranko, ker ta poravnava s prvo in drugo toženo stranko ni bila sklenjena. Sodišče je pri odločanju prezrlo, da se je nesreča zgodila 7.2.1989 in odškodninski zahtevek na pobudo prvotožene stranke je bil vložen že 15.2.1989, teden dni po nezgodi, ko je prvotožeča stranka tudi podpisala poravnavo. Poravnavo je podpisala v L. le M. S., pooblastila pa niso bila dana za sklenitev poravnave, temveč le za nakazilo odškodnine. V taki tragediji ni mogoče govoriti o pretehtani odločitvi, zato meni, da je bila zmota bistvena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. To je namreč ugotovilo, da je bila med tožečo in tretjetoženo stranko sklenjena poravnava o plačilu odškodnine za škodo, ki so jo tožniki utrpeli zaradi smrti moža oziroma očeta. Odškodnina za duševne bolečine in materialno škodo je bila tožnikom tudi izplačana in tožniki so se po tej poravnavi odpovedali vsakršnim odškodninskim zahtevkom nasproti tretjetoženi stranki in drugim pravnim in fizičnim osebam, ki izhajajo iz navedene prometne nesreče. Medsebojna razmerja sta stranki uredili s to poravnavo. Za pogodbo o poravnavi veljajo splošna določila o dvostranskih pogodbah, če zanjo ni predpisano kaj drugega (1. odst. 1093 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Tožeča stranka trdi v pritožbi, da je poravnava izpodbojna zaradi napake volje, ker je bila ta sklenjena v zmoti in ker tožnica ni imela pooblastila za sklepanje poravnave od ostalih tožnikov. Tako kot je sodišče prve stopnje pravilno povedalo stranka, ki meni, da je pogodba izpodbojna, mora to izpodbojnost zaradi napak volje uveljavljati s samostojno tožbo in šele, ko sodišče z oblikovalno sodbo, razveljavi sklenjeno pogodbo, pogodba neha veljati. Tožeča stranka tožbe z razveljavitvenim zahtevkom ni postavila samo s trditvijo o neveljavnosti pogodbe v tej pravdi, pa iz navedenih razlogov ne more uspeti. Tudi trditev v pritožbi, da sklenjena poravnava ne veže prvo in drugotožene stranke ne drži, kajti tudi ti dve toženi stranki sta to poravnavo sprejeli (primerjaj iz določila 418. čl. ZOR). Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77).