Jedro

Za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj morajo biti poleg objektivnih pogojev iz 255. člena OZ izpolnjeni tudi subjektivni pogoji iz 256. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo 476,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da pravno dejanje sklenitev darilne pogodbe, opr. št. SV 20/06 z dne 12.1.2006, na podlagi katerega je dolžnik T. Z. prenesel lastninsko pravico na njemu solastnih nepremičninah, parc. št. 407/4 in parc. št. 432.S, vpisanih v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Krškem pri vl. št. 591, k.o. S. v., na toženo stranko A. Z., nima pravnega učinka nasproti tožnici, in sicer do višine njene terjatve do T. Z., ki znaša 25.872,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od zneska 14.605,24 EUR od dne 19.7.1999 dalje do plačila, od 2.149,06 EUR od dne 20.8.1999 dalje do plačila, od 8.283,26 EUR od dne 24.8.1999 dalje do plačila, od 814,51 EUR od 14.11.2006 dalje do plačila. Tožeča stranka lahko svojo terjatev poplača z izvršbo na 1/2 nepremičnine, parc. št. 432.S, k.o. S. v. do višine terjatve 25.872,07 EUR, tožena stranka pa je dolžna dopustiti izvršbo z rubežem in prodajo 1/2 nepremičnine parc. št. 432.S k.o. S. v., za poplačilo terjatve do T. Z.. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.942,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavreči, ker gre za res iudicata. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Iz sodbe je razbrati, da je dolžnik, ko je sklepal darilno pogodbo, vedel oziroma bi moral vedeti, da s svojim ravnanjem škoduje upnikom. Pri tem ni razbrati, ali je sodišče štelo, da je darilna pogodba v resnici neodplačno ali odplačno razpolaganje. Iz zaslišanja dolžnika izhaja, da ni vedel, da se zoper njega vodi kakršenkoli sodni postopek, saj je bila sodba izdana šele novembra 2006. Sodišče je darilno pogodbo štelo kot neodplačno razpolaganje, vendar je pogodbo treba vrednotiti glede na dejanski namen. Očitek, da tožena stranka ni izkazala, za koliko bi se iz naslova vlaganj lahko povečal solastninski delež tožene stranke, je neutemeljen. Očitno je bila pogodbena volja obeh skleniteljev pogodbe ugotovitev, da je hiša pridobila toliko na vrednosti, da je toženi stranki pripisati dolžnikov solastninski delež hiše. Ne gre torej za neodplačno vlaganje, pač pa za razpolaganje, ki ima svoj vzrok v znatnih vložkih tožene stranke. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj je tožena stranka v namene ugotavljanja odplačnosti pogodbe, ki nosi sicer naziv darilna pogodba, predlagala tudi zaslišanje notarja B. P., ki bi pričal o razlogih sklenitve pogodbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje o isti zadevi odločalo že drugič (ugovor res iudicata). Določilo drugega odstavka 319. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Za obstoj razsojene stvari morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1. identiteta strank v isti ali obrnjeni vlogi, 2. identiteta zahtevka in 3. identiteta dejanske podlage. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v pravdni spis P 93/2007 ugotovilo, da je tožeča stranka glede pravnega posla, sklenjenega med dolžnikom in toženo stranko, uveljavljala razveljavitev tega pravnega posla do višine terjatve tožeče stranke. V obravnavani zadevi pa zahteva, da pravni posel, sklenjen med toženo stranko in dolžnikom, nasproti tožeči stranki nima pravnega učinka do višine njene terjatve. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da identiteta zahtevkov ni podana, ni odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno.

Predmet obravnave v tej zadevi je izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, storjenih v škodo upnika. Dolžnik T. Z. je namreč s toženo stranko, ki je njegova mati, dne 12.1.2006 sklenil darilno pogodbo, s katero ji je podaril svoj solastni delež do ½ na nepremičnini parc. št. 432.S, k.o. S. v. Iz 5. alineje I pogodbe izhaja, da gre v naravi za stanovanjsko hišo, zgrajeno leta 1965, ki jo je v celoti obnovila mati s svojimi sredstvi, in sicer je zamenjala kritino s celotnim ostrešjem v preteklem letu, ravno tako pa je napeljala tudi plinifikacijo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka dejansko vlagala v navedeno nepremičnino, s čimer je izboljšala tako svoj idealni solastniški delež na nepremičnini, kot tudi delež darovalca oziroma dolžnika T. Z., do katerega ima tožnica zapadlo terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Navedeno dejstvo pa ne vpliva na tožničino pravico izpodbijati pravno dejanje dolžnika in pritožba nima prav, ko se v zvezi s tem sklicuje na očitno pogodbeno voljo skleniteljev pogodbe, da je zaradi vlaganj toženi stranki pripisati celotni solastniški delež hiše in da je zaradi tega prišlo do spremembe lastniške strukture. To pa ne le zato, ker toženka glede na določbo 48. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ s samimi vlaganji na originaren način ni mogla pridobiti lastninske pravice že pred sklenitvijo darilne pogodbe, saj poleg tega ni dokazala ustreznega dogovora med solastnikoma, niti tak dogovor ne izhaja iz vsebine darilne pogodbe. Pomembno je tudi, da je takšno delno odplačno razpolaganje dolžnika prav tako izpodbojno. Po določbi 255. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki vsebuje splošno pravilo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Da je bilo ravnanje dolžnika storjeno v škodo tožnice kot upnice, je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo že na podlagi izpovedi dolžnika, ki je bil zaslišan kot priča. Za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pa morajo biti poleg objektivnih pogojev iz 255. člena OZ izpolnjeni tudi subjektivni pogoji iz določila 256. člena OZ. Ti so različno določeni za odplačna in neodplačna pravna dejanja. V vsakem primeru pa se glede na določbo 2. odstavka 256. člena OZ domneva, da je bilo toženki znano, da njen sin kot dolžnik s sklenitvijo darilne pogodbe škoduje tožnici kot upnici, glede na njuno sorodstveno razmerje. Dokazno breme je na toženki, ki bi morala dokazati, da za oškodovanje ni vedela. Zakonske domneve pa toženka ni izpodbila, saj je sodišče prve stopnje že na podlagi njene izpovedi in izpovedi dolžnika ugotovilo, da sta vedela, da z obravnavanim pravnim dejanjem škodujeta tožnici kot upnici. Dejansko stanje je torej popolno in pravilno ugotovljeno tudi glede izpolnitve subjektivnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ostale dokazne predloge (tudi zaslišanje notarja) kot nepotrebne.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena ZPP. Stroški se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo ter so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.