Jedro

Sicer je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe polemiziralo z znaki kaznivega dejanja storjenega v sostorilstvu in s samim opisom obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, čemur sicer pritožbeno sodišče ne more pritrditi, saj ugotavlja, da ima opis očitanih kaznivih dejanj vse njihove zakonite znake, vendar ugotavlja, da navedeno ni bistvenega pomena, glede na tehtne in prepričljive razloge oprostilne sodbe, saj je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo po 3. točki 358. člena ZKP, torej zaradi pomanjkanja dokazov, kot to izhaja tudi iz razlogov napadene sodbe, zato ostale navedbe v obrazložitvi niso odločilnega pomena.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadenim delo sodbe je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženca E.Č. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s členom 20 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kot je opisano pod točko I ter obdolženega E.Č. in S.S. storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1, kot je opisano pod točko II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. ter 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun, po členu 97 ZKP pa obremenjujejo proračun tudi stroški in nagrada zagovornikov obdolženih.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da oba obdolženca spozna kriva očitanih jima kaznivih dejanj ter jima izreče v pritožbi predlagani kazni, oziroma napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na tožilsko pritožbo sta podala odgovora zagovornika obdolženih E.Č. in S.S., v katerih pritožbenemu sodišču predlagata, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrožna državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker je oškodovanec ves čas postopka vztrajal pri svoji izpovedbi, da sta ga obdolženca zapeljala tako, da jima je verjel, kar potrjuje tudi listinska dokumentacija in tekom postopka zaslišane priče in sicer J.Č. in B.L., s čemer je zagovor obdolženih ovržen. Zato ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da z ničemer ni dokazano sostorilstvo obdolženih, ampak trdi, da sta obdolženca dejanje storila tako, kot se jima to očita. Po oceni pritožbenega sodišča izvajanja okrožne državne tožilke, v katerih si prizadeva predvsem za drugačno oceno zagovora obdolženih in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne more omajati.

6. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je oškodovanec v svojih izpovedbah prihajal v nasprotja sam s seboj, pa tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, na podlagi česar je utemeljeno zaključilo, da je njegova izpovedba premalo zanesljiva in prepričljiva, da bi ji lahko verjelo in na njo oprlo krivdni izrek. Sodišče prve stopnje je razloge oprostilne sodbe obsežno navedlo v napadeni sodbi, v kateri je tudi pravilno razčlenilo dogajanje opisovano po oškodovancu B.ju, ki jo je tudi ustrezno dokazno ocenilo. Iz napadene sodbe izhaja, da sta obdolžena S.S. in E.Č. storitev očitanih kaznivih dejanj zanikala in povezave z oškodovancem opisovala povsem drugače kot oškodovanec sam. Pa tudi priče, na katere se sklicuje pritožba niso potrdile izpovedbe oškodovanca da bi jima lahko sodišče poklonilo vero. Sicer pritožba navaja, da tudi listinska dokumentacija potrjuje da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja, vendar nima prav. Pogodbe, ki jih ima očitno v mislih pritožnica, ko se sklicuje na listinsko dokumentacijo namreč ne obremenjujejo obdolženih, saj niso ali podpisane s strani najemnika, ali pa najemnik sploh ni naveden, iz njih pa izhaja tudi, da je navedenih večje število najemnikov tako, da iz njih sploh ni razbrati, glede na navedeno, kdo je kot najemnik kaj podpisal. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje ponudbo M. iz katere izhaja, kaj vse bi se kupilo iz stečajne mase, saj njena vsebina prav tako z ničemer ne obremenjuje obdolženih kakor tudi ne blagajniški prejemek, na katerem je naveden D.B., za katerega pa je sodišče ugotovilo, da sploh ne obstaja. Vse to pritožnica spregleda, kakor tudi dejstvo, da avansni račun prav tako z ničemer ne obremenjuje obdolženih. Zato so njene trditve iz pritožbe, da so dejanja obdolžencema dokazana tudi z listinskimi dokazi, neutemeljene. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno ni prezrlo, da je v bistvu zagovor obdolženega Č. popolnoma v skladu z njegovo izpovedbo v drugi kazenski zadevi, ki teče pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, kjer je obdolženi B., ter je tudi zato njegovemu zagovoru sledilo. Zgoraj navedene listinske dokaze je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot verodostojne in pristne, pri čemer pa tudi stranke na te izvedene dokaze niso imele nobenih pripomb, zato sodišče prve stopnje oprostilno sodbo pravilno opira na listinske dokaze. Dokazov, da je obdolženi Č. skupaj z neznanimi osebami in prvotno tudi z obdolženim S., z oškodovancem sklenil ustne dogovore o najemu gradbenih odrov, sodišče prve stopnje ni našlo, oškodovancu pa zaradi spreminjanja izpovedbe ni sledilo, kot že navedeno. Sicer pa izveden dokazni postopek niti ni pojasnil ali je oškodovanec odre dal v najem ali jih posodil. Da oškodovancu ni verjeti, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje tudi zato, ker je sam manipuliral s ponudbo M. d.o.o., ko je dopisoval z roko druge cene, spremenil datum veljavnosti ponudbe pa tudi višino avansa, na blagajniškem prejemku pri družbi M. d.o.o. pa je naveden D.B., za katerega je ugotovljeno, da sploh ne obstaja. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ne sledi izpovedbi oškodovanca, saj je nesprejemljivo, da je ta dal nekemu neznancu na „lepe oči“ večje vsote denarja, kot bi naj to v obravnavanem primeru storil oškodovanec, prejemnik pa bi naj bil D.B., pri tem pa od slednjega ni zahteval nobenega potrdila. Sicer pa oškodovanec niti sam ni znal povedati koliko denarja je komu izročil, zato sodišče prve stopnje dvomi, da je denar sploh komu izročil. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno ni spregledalo dejstva, da niti J.Č. niti B.L. nista priglasila nobenega premoženjskopravnega zahtevka, kar postavlja pod vprašaj tudi škodo, ki naj bi jima bila povzročena. Pritožnica pa v bistvu kljub temu, da je dokazni postopek pokazal, da je pogodbe o najemu gradbenih odrov spisal in podpisal oškodovanec sam, na njih pa so podpisi in zapisi tretjih oseb in da ni nobenega dokaza, da sta Č. in L. odre izročila kateremu od obdolžencev, vztraja, da sta obdolžena storila očitana kazniva dejanja.

7. Prav zaradi vsega navedenega tožilska pritožba, ki skuša prepričati, da je obdolžencema vse dokazano, na podlagi izpovedb oškodovanca, prič in listinskih dokazov spisa, ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče se v preostalem v celoti sklicuje na tehtne in prepričljive razloge oprostilne sodbe sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne more omajati, saj daje le lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki pa nima trdne podlage v izvedenih dokazih. Sicer je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe polemiziralo z znaki kaznivega dejanja storjenega v sostorilstvu in s samim opisom obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, čemur sicer pritožbeno sodišče ne more pritrditi, saj ugotavlja, da ima opis očitanih kaznivih dejanj vse njihove zakonite znake, vendar ugotavlja, da navedeno ni bistvenega pomena, glede na tehtne in prepričljive razloge oprostilne sodbe, saj je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo po 3. točki 358. člena ZKP, torej zaradi pomanjkanja dokazov, kot to izhaja tudi iz razlogov napadene sodbe, zato ostale navedbe v obrazložitvi niso odločilnega pomena.

8. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrožne državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena, prvega odstavka 98. člena in člena 97 ZKP ter je posledica neuspešne tožilske pritožbe.