Jedro

Lastnik zemljišča krši določila občinskega odloka tudi z opustitvijo del - v konkretnem primeru z opustitvijo rezanja vej, ki z njegovega zemljišča segajo na območje ceste.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da v roku 15 dni poreže veje dreves na parceli št. 504/1 k.o. ..., ki leži ob občinski cesti, kategorizirani kot JP št. 724862 Zavirje-TKŠC, tako, da zagotovi prost profil ceste in predpisano preglednost. Iz obrazložitve izhaja, da je medobčinska inšpektorica na podlagi opozoril o vejah, ki z obcestnih parcel visijo na cesto in ovirajo oziroma ogrožajo promet, dne 2.6.2009 opravila ogled ceste št. JP 724862. Ugotovila je, da veje dreves s parcele št. 504/1 k.o. ... segajo precej na cesto in tako ovirajo in ogrožajo promet, zato je bilo tožniku še istega dne poslano obvestilo, naj veje poreže, vendar pa tožnik kljub temu tega ni storil, kot je bilo ugotovljeno ob ogledu dne 6.10.2009. Zato je občinska inšpektorica s sklicevanjem na 41. člen Odloka o občinskih cestah v Občini Razkrižje (Uradni list RS, št. 103/2002) izdala izpodbijano odločbo.

Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, župan Občine Razkrižje pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 061-0005/2009-2 z dne 20.1.2010 njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je prvostopna odločitev pravilna. Obveznost določena v 41. členu Odloka o občinskih cestah v občini Razkrižje se nanaša na lastnike nepremičnin, ki mejijo na občinske ceste in zaradi katerih lahko prihaja do ogrožanja ceste in prometa na njej. Nepremičnina s parcelno št. 504/1 k.o. ... leži ob občinski cesti in torej nanjo meji, zato se tudi obveznost iz izreka prvostopne odločbe nanaša na lastnika te nepremičnine. Drugostopni organ pa se tudi s pritožbeno trditvijo, da je v prvostopni odločbo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne strinja. Dejansko stanje je razvidno iz fotografij, ki se nahajajo v upravnem spisu in ki kažejo na to, da tožnik naložene obveznosti ni izpolnil ter da veje dreves na navedenem zemljišču ogrožajo varno odvijanje prometa na cesti. Dodaja še, da tožnik o zatrjevani izpolnitvi obveznosti Medobčinskega inšpektorata ni obvestil, kot mu to nalaga peti odstavek 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN, Uradni list RS št. 56/2002 s spremembami), zato je v njegovo škodo, če je v mesecu juniju vejevje dreves dejansko nekoliko porezal, pa je to morebiti v vmesnem času ponovno zraslo.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Navaja, da je za varnost prometa na cesti odgovoren upravljalec ceste in ne lastniki zemljišč ob cesti. Drevesa so rasla na tem zemljišču, preden je bila zgrajena cesta, občina pa pred gradnjo ceste ni zaprosila za soglasje. Ceste bi morala vzdrževati javna služba, ki je za to strokovnjak. Tožnik se sklicuje tudi na Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Uradni list RS, št. 62/1998), kjer je v 22. členu določeno, da se vegetacija vzdržuje v skladu s pravili stroke. Po njegovem mnenju se določilo 41. člena Odloka o občinskih cestah ne nanaša na lastnike zemljišč, saj tudi vegetacijo vzdržuje vzdrževalec cest. Tožnik še zatrjuje, da so po ogledu občinske inšpektorice in opozorilu, da so dolžni odstraniti veje, to tudi storili, poziv inšpektorata pa šteje kot priporočilo, vendar pa mu občinska inšpektorica ne more naložiti odstranitve vej in vejevja, ker za to nima podlage. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe, predlaga pa tudi, da se drugostopno odločbo izreče za nično.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema primarno za zavrženje, podredno pa za zavrnitev tožbe. Po njenem mnenju je tožba nesklepčna. Ničnostni razlog po mnenju tožene stranke ni podan, prav tako pa pri izdaji izpodbijane odločbe ni prišlo do kršitve procesnih pravil, podana pa tudi ni kršitev materialnega prava. Dejansko stanje je, kolikor je potrebno za odločitev v zadevi, pravilno ugotovljeno. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Odlok o občinskih cestah v občini Razkrižje v prvem odstavku 41. člena določa, da je prepovedano začasno ali trajno zasesti občinsko cesto ali njen del, izvajati ali opustiti kakršna koli dela na cesti in zemljišču ali objektih ob cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali objekte na njej ter ovirati ali ogrožati promet na cesti. Iz tega določila torej izhaja, da je med ostalim prepovedano tudi opustiti kakršnakoli dela na zemljišču ob cesti, ki bi utegnila ovirati ali ogrožati promet na cesti. Drugi odstavek tega člena primeroma našteva prepovedi, ki utegnejo ovirati oziroma ogrožati cesto in promet na njej, med temi je v 6. točki tudi sajenje dreves, če se s tem poslabša ali onemogoča preglednost ceste ali drugače ovira ali ogroža promet. Zagotavljanje polja preglednosti lastniku zemljišča nalaga tudi 46. člen Odloka o občinskih cestah v občini Razkrižje, to določilo pa daje pristojnemu inšpektorju tudi pooblastilo, da od lastnika zemljišča zahteva odstranitev ovir, ki ovirajo preglednost. Uresničevanje določb tega odloka in določb predpisov o javnih cestah, ki se neposredno uporabljajo za občinske ceste, nadzira pristojni inšpektor za ceste. Več občin ima lahko skupnega inšpektorja (51. člen Odloka o občinskih cestah v občini Razkrižje). Pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva občinskih cest ima pristojni inšpektor poleg pravic in dolžnosti, ki jih ima po drugih predpisih, še pravice in dolžnosti, določene v prvem odstavku 52. člena Odloka, med katerimi je tudi odprava pomanjkljivosti, ki ogrožajo varnost prometa, ter odrejanje ukrepov za zagotavljanje polja preglednosti.

Med strankami ni spora o tem, da veje dreves, ki rasejo na tožnikovem zemljišču s parcelno št. 504/1 k.o. ..., segajo na občinsko cesto JP 724862, tožnik pa meni, da je za odstranitev teh vej odgovorna javna služba. Pri tem se sklicuje tudi na Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Sodišče takšnemu tožnikovemu stališču ne pritrjuje. Vrste vzdrževalnih del in način rednega vzdrževanja so res določeni z navedenim pravilnikom, vendar pa ta ureja posege na sestavnih delih ceste in ne določa obveznosti lastnikov zemljišč, ki mejijo na območje ceste. Te so določene z odlokom. Z zgoraj navedenimi določili Odloka o občinskih cestah v občini Razkrižje je lastnikom zemljišč ob cesti naložena prepoved opustitve del, ki bi utegnila ovirati ali ogrožati promet na cesti. Lastnik takšnega zemljišča torej krši določila odloka tudi z opustitvijo del, v konkretnem primeru z opustitvijo rezanja vej, ki z njegovega zemljišča segajo na območje ceste. Občinski inšpektor ima v zgoraj navedenih določilih Odloka o občinskih cestah v občini Razkrižje in 32. členu ZIN podlago za ukrepanje v takšnem primeru, temu ustrezno pa je postopal prvostopni organ tudi v obravnavani zadevi. Glede tožnikove trditve, da je naloženo obveznost izpolnil, pa sodišče ugotavlja, da to iz predloženega spisa ne izhaja, pri čemer pritrjuje tudi ugotovitvi drugostopnega organa, da tožnik o tem prvostopnega organa ni obvestil, kot mu to nalaga peti odstavek 29. člena ZIN.

Tožeča stranka pa tudi s sklicevanjem na ničnost izpodbijane oziroma drugostopne odločbe ne more biti uspešna, saj nobeden od razlogov, iz katerih se lahko izreče odločba za nično in jih določa 279. člen ZUP, ni podan.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.