Jedro

Vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe v znesku 3,00 SIT ne zadostuje za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrže. Revizija proti sklepu se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik po znižanju tožbenega zahtevka od toženca zahteval plačilo 3,00 SIT. S sklepom je vzelo na znanje delni umik tožbenega zahtevka in sicer v višini razlike med prvotno vtoževanimi 500.000,00 SIT in kasneje 3,00 SIT v znesku 499.997,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje revizijo zaradi smiselno zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču smisleno predlaga, naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku za plačilo 3,00 SIT ugodi. Razlogov proti sklepu sodišča druge stopnje revident v reviziji ne navaja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija proti sodbi ni dovoljena, proti sklepu pa ni utemeljena.

Revizija ni dovoljena med drugim tudi takrat, če vrednost spornega predmeta ne dosega z zakonom določene vrednosti (389. čl. in 382. čl. ZPP).

V konkretnem primeru je tožnik z vlogo dne 6.10.1992 znižal prvotno uveljavljani zahtevek za plačilo 500.000,00 SIT na 3,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tako znižani tožbeni zahtevek, ki je bil pravnomočno zavrnjen, predstavlja v konkretnem primeru vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za presojo o dovoljenosti revizije proti sodbi (2. odst. 382. čl. ZPP). Ker je bila tožba, kot je bilo že zapisano, spremenjena 6.10.1992, in ker gre za t.im. nečisto denarno terjatev, je odločilna takrat veljavna določba 2. odst. 382. čl. ZPP (Ur.l. SFRJ 4/77, 69/82, 74/87, 57/89 in 20/90). Ta pa je določala, da je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega znesek 8.000,00 SIT. Revizija proti sodbi zato ni dovoljena (2. odst. 389. čl. ZPP). O njej je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP).

Revident v reviziji ne navaja razlogov, zakaj vlaga revizijo tudi proti sklepu sodišča druge stopnje. S slednjim je to zavrnilo pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je to vzelo na znanje delni umik tožbe za 499.997,00 SIT. Revizijo je v tem delu revizijsko sodišče preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih razlogov (386. čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP sodišči nista zagrešili. Razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ne more biti podan že zato, ker gre za procesni sklep.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo proti sklepu zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP v zvezi s 4. odst. 400. čl. ZPP).