Jedro

Vsebino tujega prava je dolžan ugotoviti pristojni upravni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.12.1999 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka), tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pa je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo proti odločbi Davčnega urada N.G., Izpostave N.G. z dne 15.10.1999, s katero je bila tožniku za leto 1998 odmerjena dohodnina tudi od zneska pokojnine 787.796,00 SIT, ki jo je tožniku izplačal italijanski pokojninski sklad.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je tožnik že v pritožbi v davčnem postopku navajal, da znesek 787.796,00 SIT ne predstavlja le pokojnine iz tujine, ampak je v njemu zajet tudi znesek, ki ima pravno naravo varstvenega dodatka in je neobdavčljiv osebni prejemek. Tega dejstva niti tožena stranka niti davčni organ prve stopnje nista ugotavljala in ne presojala.

Zato na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v davčnem postopku, ni moglo rešiti spora.

Tožena stranka v pritožbi (ki jo vlaga zoper 1. točko izpodbijane sodbe) navaja, da je v pritožbenem postopku ugotovila in v pritožbi navedla, da tožniku izplačuje pokojnino italijanski pokojninski sklad po splošnih predpisih, po katerih se v Italiji odmerjajo pokojnine tudi osebam, ki so bile vpoklicane kot vojaki v italijansko vojsko. Ugotovila je tudi, in v izpodbijanem upravnem aktu navedla, da iz predloženih podatkov (zavezanec pa mora za svoje trditve predložiti dokaze) ne izhaja, da bi tožnik v okviru pokojnine prejemal tudi varstveni dodatek. V primeru, da pokojnina posameznika ne dosega zneska najnižje pokojnine, ki jo zagotavlja italijanski predpis iz področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja (za kar naj bi v obravnavanem primeru šlo), se upravičencu izplača razlika do zneska minimalne pokojnine, ki nima značaja varstvenega dodatka. Gre za razliko do zagotovljene pokojnine, ki se kot taka všteva v osnovo za dohodnino in obdavči. Zato meni, da so izpolnjeni pogoji, da sodišče s sodno odločbo meritorno odloči o stvari. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikova tožba zavrne in potrdi izpodbijani upravni akt. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh je zavezanec za davek od osebnih prejemkov tudi rezident, ki prejema pokojnino iz tujine. Če pokojnino, tako kot v obravnavanem primeru, izplačuje Republika Italija, njena družbeno-politična skupnost ali lokalna uprava iz proračuna ali posebnega sklada se po 18. členu Pogodbe med Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja s protokolom (Uradni list SFRJ mednarodne pogodbe, št. 2/83) te pokojnine obdavčijo v Republiki Sloveniji.

V zadevi (glede na podatke upravnih spisov) niti ni sporno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožniku izplačuje pokojnino italijanski pokojninski sklad, ter da se mu (z ozirom na višino njegove pokojnine) do višine minimalne pokojnine v Italiji izplačuje dodatek.

Kakšna je pravna narava oziroma podlaga za izplačevanje razlike oziroma dodatka med pokojnino, do katere je tožnik upravičen in višino najnižje pokojnine v Republiki Italiji, če pokojnino izplačuje italijanski pokojninski sklad, nista ugotavljala niti tožena stranka niti davčni organ prve stopnje, niti tega ni mogoče ugotoviti iz listin, ki jih je tožnik v davčnem postopku predložil (Odločbe oddelka za mednarodne konvencije, Vsedržavnega zavoda za socialno zavarovanje, deželnega sedeža Furlanije Julijske Krajine in ostalih). Vprašanje pravne narave spornih prejemkov ter podlage za njihovo izplačevanje pa je vprašanje tujega prava, ki ga stranki praviloma ni treba dokazovati. Po določbah ZUP/86 (1. odstavek 163. člena) ter Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99) je dolžan ugotoviti vsebino tujega prava pristojen organ (na način, da zahteva o tujem pravu obvestilo pristojnega upravnega organa za pravosodje).

Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more rešiti spora in pravilo odločilo, ko je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.