Jedro

Pobotanih terjatev ni potrebno prijavljati v stečajnem postopku, zato tožena stranka zaradi tega, ker je to kljub temu storila in ker je stečajni upravitelj njeno terjatev preizkušal in jo prerekal, ne more trpeti nobenih negativnih posledic.

Vprašanje obstoja toženčeve pobotne terjatve se torej v okviru stečajnega postopka ne more rešiti, pač pa se lahko obravnava le v pravdi, v kateri se upnik brani plačilu terjatve, ki jo od njega zahteva stečajni dolžnik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I.1) točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3386/2011 z dne 14.1.2011 razveljavi za znesek 93,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2011 do plačila in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijani I.1) točki izreka v delu, v katerem je bil citirani sklep o izvršbi vzdržan v veljavi za znesek 6.604,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2011 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2011 do plačila, ter v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi v izreku citirani sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati glavnico 6.697,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2011 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2011 do plačila. Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo glede zamudnih obresti od glavnice 6.697,62 EUR za obdobje od 1.1.2011 do 12.1.2011 in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.094,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodbi pa očita tudi, da ni ustrezno argumentirana. Pritožbenega predloga ne podaja in tudi pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ne drži pritožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje v zadevi zmotno ugotovljeno in da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ki jih je v sodbi tudi korektno ocenilo, ugotovilo, da je toženec kot direktor tožeče stranke pred začetkom stečajnega postopka iz poslovnega računa družbe izvedel denarni odliv v skupni vrednosti 23.768,92 EUR, od česar je 17.753,69 EUR dokumentirano porabil za potrebe poslovanja družbe, razliko v višini 6.195,00 EUR pa je namenil za lastne potrebe oziroma potrebe njegove družine. Navedena dejstva v postopku na prvi stopnji niti niso bila sporna, saj jih tožena stranka priznava. Nesporno je bilo tudi, da je toženec po začetku stečajnega postopka zoper tožečo stranko plačal račun za elektriko (za tožečo stranko). Sodba ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

6. Pravilen je bil nadalje tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek glede zneska 6.195,00 EUR utemeljen na podlagi neupravičene obogatitve iz prvega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti. Tožena stranka je temu nasprotovala s trditvami, da naj bi si z navedenim zneskom izplačala plačo in je to terjatev (iz naslova neplačanih plač) uveljavljala v pobot. 7. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo napačno stališče, da je tožena stranka terjatev iz naslova neizplačanih plač izgubila, ker ni vložila tožbe za njeno ugotovitev, na katero je bila napotena potem, ko je stečajni upravitelj prerekal njeno terjatev v stečajnem postopku tožeče stranke. Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, so podani pogoji za pobot teh terjatev. Obe terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani (261. člen ZFPPIPP); terjatve, ki so pobotane, pa se ne prijavljajo v stečajnem postopku. V obravnavanem primeru je ob začetku stečajnega postopka obstajala terjatev stečajnega dolžnika do tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve. Če je tožena stranka hkrati imela nasprotno terjatev iz naslova neizplačanih plač do stečajnega dolžnika, bi veljali obe terjatvi za pobotani z dnem začetka stečajnega postopka. Tožena stranka zaradi tega, ker je kljub temu prijavila svojo terjatev, ne trpi nobenih negativnih posledic. Stečajni upravitelj tožeče stranke bi moral prijavo tožene stranke šteti zgolj kot obvestilo o pobotu, ker ima tožeča stranka sama nasprotno terjatev do tožene stranke. Če stečajni upravitelj pobotne terjatve ne priznava, je ne more prerekati (ker se ne prijavlja), pač pa mora vložiti tožbo za izterjavo svoje terjatve. Vprašanje obstoja toženčeve pobotne terjatve se torej v okviru stečajnega postopka ne more rešiti, pač pa se lahko obravnava le v pravdi, v kateri se upnik brani plačilu terjatve, ki jo od njega zahteva stečajni dolžnik, to pa je ravno predmetna pravda.

8. Vendar pa je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke neizkazana, pavšalna in nedokumentirana. Z drugimi besedami, toženčeve trditve o terjatvi iz naslova neizplačanih plač so povsem nesklepčne. Tožena stranka ni navedla nobenih konkretnih podatkov o tej terjatvi (za kakšno plačo je šlo, za katero obdobje), na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti. Poleg tega je tudi ni dokumentirala, ni predložila nobenih listin, ki bi jo dokazovale (npr. sklep o višini plače, obračunski list ipd.). Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje zaradi nesklepčnosti v pobot uveljavljane terjatve pravilno ugodilo.

9. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada razloge prvostopne sodbe v zvezi z nedopustnim plačilom elektrike iz sredstev stečajne mase v višini 87,48 EUR. Res je, da tožena stranka po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko ni imela več nobenih pooblastil razpolagati s sredstvi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato toženčevo samovoljno plačilo elektrike iz sredstev stečajne mase pravilno štelo za nedopustno in protipravno. Vendar pa ni bilo storjeno v škodo stečajne mase, niti v škodo tožeče stranke v stečaju. Pritožba utemeljeno opozarja, da stečajna masa tožeče stranke zaradi plačila elektrike ni bila prikrajšana. V obravnavanem primeru je namreč šlo za plačilo računa za porabljeno električno energijo tožeče stranke, ki je zapadel dne 17.4.2010, kar je po začetku stečajnega postopka zoper tožečo stranko. Navedena terjatev se zato šteje kot strošek stečajnega postopka, in bi jo moral plačati upravitelj. Zaradi plačila elektrike s strani tožene stranke stečajna masa torej ni bila oškodovana.

10. Na podlagi 353. čl. in 358. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je sodbo v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova škode zaradi plačanega računa za porabljeno električno energijo v znesku 87,48 EUR z obračunanimi zamudnimi obrestmi v znesku 5,52 EUR in pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem delu potrdilo. O pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.