Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo - zvin vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2001 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke, ki je zahtevala višjo odškodnino, je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zavrnitve višjega tožbenega zahtevka (1,100.000 SIT), uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbene odločitve s prisojo celotne zahtevane odškodnine, pri čemer zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo tudi za obdobje od 15.11.1999 do vključno 16.5.2001. Sklicuje se na izvedensko mnenje in medicinsko dokumentacijo, ki omogoča odločitev o višini odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v skladu s tožbenim zahtevkom. V zadostni meri ni bilo upoštevano, da je tožnik rojen 19.5.1967 in da je bil na dan škodnega dogodka star komaj enaintrideset let. Zaradi posledic škodnega dogodka je oviran pri zasuku glave, ne prenaša pa več sonca, svetlobe, hrupa in glasbe. Tudi v rokah nima več moči in potrebne energije, zaradi česar je moral opustiti rekreacijsko dejavnost. Sicer pa je odločitev izpodbijane sodbe, po kateri zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo šele od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, v nasprotju z Zakonom o obligacijskih razmerjih (ZOR), posebej z njegovimi določbami v 277., 1. odstavku 919. člena, 1. odstavku 17. člena in 12. člena.

Revizijo je prejelo Vrhovno državno tožilstvo RS, dostavljena pa je bila tudi toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Določbe 200. in 203. člena ZOR predpisujejo splošna načela o določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer ločijo posamezne oblike te škode. Tožnik iz naslova nepremoženjske škode zahteva plačilo odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi duševnih bolečin po zmanjšanju življenjske aktivnosti. Že tožbena trditvena podlaga s priloženo dokumentacijo ne opravičuje uvrstitve tožniku prizadejane nepremoženjske škode med škode znatnejšega obsega. Tožnik je namreč utrpel zvin vratne hrbtenice z udarcem v glavo, pri čemer ob zvinu niso bili prizadeti kostni deli hrbtenice. Hudih bolečin zaradi zvina vratne hrbtenice ni prestajal, pojavljale pa so se sprva zmerne nato pa še lažje bolečine v trajanju sedem tednov. Zdravljenje ni zahtevalo posebnih zdravniških posegov, saj je bil poleg običajnih pregledov deležen le nekajkratne fizioterapije, za delo pa je bil nesposoben od 13.6.1998 do 24.8.1998. Iz izvedenskega mnenja ne sledi, da so posledice škodnega dogodka takšne, da bi opazno posegale v področje tožnikove življenjske aktivnosti. Opisani obseg škode utemeljuje njeno uvrstitev med škode lažjega obsega in zaradi tega primerjavo s podobnimi oblikami škod, ki so bile obravnavane v sodni praksi. Dosojena odškodnina v skupnem znesku 1,000.000 SIT je zato primerna in je ni mogoče zviševati. Pri tem sta sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ker sta večji poudarek posvetili prestanim telesnim bolečinam in nevšečnostim (600.000 SIT) kakor pa duševnim bolečinam ob zmanjšanju življenjske aktivnosti (400.000 SIT). V reviziji predlagano zvišanje odškodnine torej nima podlage v zbranih dejanskih ugotovitvah. Dosojena odškodnina je primerna glede na obseg prizadejane škode in je ob individualizaciji primera v skladu z višino odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih škod.

Revizijsko sodišče se tudi v celoti strinja s stališčem, po katerem tečejo zamudne obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo od določitve te odškodnine, torej od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje. Gre za uporabo določbe 2. odstavka 189. člena ZOR, po kateri se višina odškodnine odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe. Čeprav je bilo to stališče sprejeto v razmerah povečane inflacije, ga zaradi enakega varstva oškodovancev pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in novele Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri ni mogoče spreminjati. Sodišči druge in prve stopnje sta torej ravnali pravilno, ko sta opredelili tek zakonskih zamudnih obresti z začetkom, ki se pokriva z dnevom sojenja pri sodišču prve stopnje.

Zavrnitev neutemeljene revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.