Jedro

Koncept pravice do popravka ne zajema zgolj vidika uresničevanja posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti ter ustavno varovane pravice do dostojanstva, temveč tudi vidik zagotavljanja celovite in uravnotežene podobe dogajanja in v tem okviru zlasti varovanja interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti. Popravek zato ne sme biti zavajajoč, saj bi bil v nasprotnem primeru interes javnosti prizadet. Prav tak pa bi bil popravek, ki so ga glede plačljivosti programov predlagale tožnice. Ne izpodbija namreč bistva sporočila spornega prispevka, temveč poskuša v dialog vnesti argument, ki vsebinsko tja pravzaprav sploh ne sodi - t. i. metábasis eis állo génos. Gre za argumentacijsko taktiko diverzije ali odvračanja pozornosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 342,71 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka na prispevek o napovedanih podražitvah cen telekomunikacijskih storitev, ki je bil objavljen v televizijski oddaji B., predvajani dne 5. 12. 2017 ob 19. uri na TV A. (I. točka izreka). Tožnicam je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da tožnice same nosijo svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

3. Tožnice so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložile revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagale so spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ter priglasile stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je predlagala njeno zavrženje, podrejeno zavrnitev, ter priglasila stroške revizijskega postopka.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhajajo naslednja dejstva: − dne 5. 12. 2017 je bil v televizijski oddaji B., ki se je pričela ob 19. uri na 1. programu Televizije A., predvajan prispevek novinarja C. C. o napovedanih podražitvah cen telekomunikacijskih storitev; − v prispevku je bilo navedeno, 1) da so bile podražitve cen telekomunikacijskih storitev posledica plačljivih programov televizijske hiše D., 2) da operaterji teh programov ne smejo ponujati zgolj v dodatno plačljivih paketih, pač pa jih morajo po dogovoru s ponudniki nujno vključiti v osnovne sheme, in 3) da bo o tem, ali je tako pogojevanje dopustno, morala odločiti Agencija za varstvo konkurence; − govorni del prispevka o pogojevanju vključitve programov v osnovno shemo je izrecno omenjal le tretjo tožnico, ob tem pa sta se predvajala tudi logotipa prve in druge tožnice; − tretja tožnica je sicer lastnica prve in druge tožnice, nima pa lastnih programov; imata jih le prva in druga tožnica; − tožnice so 7. 12. 2017 zahtevale objavo popravka tega prispevka z naslednjo vsebino: „Vključitev slovenskih televizijskih programov v osnovne sheme operaterjev določa zakon in zato niso posledica pogojevanj izdajateljev. V oddaji TV B. dne 5. 12. 2017, ki je obravnavala napovedane podražitve telekomunikacijskih storitev, je bilo medijski hiši D. napačno očitano, da operaterjem pogojuje vključitev njenih programov v osnovne sheme operaterjev. To ne drži, saj tako obveznost določa Zakon o medijih, po katerem morajo operaterji TV programe slovenskih izdajateljev v sistemih razširjati tako, da so dostopni vsem njihovim naročnikom. Ker gre za jasno zakonsko obveznost, ni možno govoriti o kakršnem koli pogojevanju, saj to zahteva slovenska zakonodaja. Programi izdajateljev programov E. in F. tudi niso plačljivi programi, kot so ti opredeljeni v Zakonu o AV medijskih storitvah in direktivi o AV medijskih storitvah.“ − toženka je objavo popravka 8. 12. 2017 zavrnila.

**Presoja sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da se navedbe v spornem prispevku nanašajo na vse tri tožnice, zato so prizadete pravice oziroma interesi vseh treh. Popravek se po vsebini nanaša 1) na plačljivost programov in 2) na pogojevanje njihove vključitve v osnovne sheme. V zvezi s plačljivostjo programov popravek navedb spornega prispevka ne zanika niti bistveno ne dopolnjuje, zato je podana izjema (odklonitveni razlog) po drugi alineji prve točke 31. člena Zakona o medijih1 (v nadaljevanju ZMed), v skladu s katero popravka ni treba objaviti. Navedba v popravku, da so plačljivi programi opredeljeni v zakonu in direktivi, po presoji sodišč nižjih stopenj namreč ni v nobeni zvezi z navedbami v prispevku, katerih bistvo je bilo, da bodo morali operaterji ponudnikom programov plačati višjo ceno, kar se bo zaradi prevalitve stroškov na koncu poznalo pri cenah programskih paketov, ki jih bodo plačevali končni uporabniki. Tak popravek je za povprečnega poslušalca zavajajoč in ne prispeva k vsebinskemu dialogu. V zvezi s pogojevanjem vključitve programov v osnovne sheme pa se besedilo popravka nanaša le na tretjo tožnico, zato njegove objave (zanjo) ne moreta hkrati zahtevati tudi prva in druga tožnica. Objave popravka za tretjega ni mogoče zahtevati. Kolikor popravek v tem delu uveljavlja tretja tožnica, odklonitveni razlog iz druge alineje prve točke 31. člena ZMed resda ni podan. Vendar zahtevi za objavo popravka ni mogoče ugoditi le delno (torej le glede pogojevanja vključitve programov v osnovne sheme in še to le, kolikor popravek zahteva tretja tožnica), zato je bil zahtevek zavrnjen v celoti.

**Povzetek bistvenih navedb v revizijskem postopku**

7. Revizija meni, da sta sodišči sporni prispevek in popravek nedopustno cepili glede na formo (vizualni in avdio del), popravek pa glede na vsebino in stranke, ki so zahtevale njegovo objavo. Izpodbijana sodba naj bi si bila notranje nasprotujoča v delu, kjer po eni strani priznava, da se navedbe v prispevku o pogojevanju nanašajo na vse tri tožnice in so zato prizadete pravice oziroma interesi vseh treh, hkrati pa navaja, da prva in druga tožnica neutemeljeno zahtevata popravek za tretjo tožnico, s čimer njun pravni interes dejansko zanika. Sporni prispevek naj bi bilo treba obravnavati kot celoto - tako govorni del, ki je omenjal tretjo tožnico, kot vizualni del, ki je prikazoval logotipa prve in druge tožnice. Zato naj bi imele vse tri kot enotne sospornice pravni interes za varstvo svojih pravic ter aktivno legitimacijo za en skupni zahtevek za objavo popravka. Nesmiselno in neekonomično bi bilo, da bi morala vsaka tožnica ločeno zahtevati vsebinsko enak popravek. Revizija nasprotuje navedbi sodišča druge stopnje, da bi tožnice v popravku pač lahko opozorile na nedoslednost prispevka, ki je morebiti res pomešal razmerja med tožnicami; da bi torej lahko opozorile na to, da je tretja tožnica lastnica prve in druge tožnice ter da sama nima programov, imata pa jih prva in druga tožnica. Vsebina popravka naj bi bila po mnenju revizije v domeni prizadetega; predlagani popravek bi bil bistveno daljši; poleg tega naj bi bilo splošno znano dejstvo, kdo je izdajatelj medijev E. in F., saj je to razvidno iz javnega registra. V zvezi s presojo sodišč, da glede plačljivosti programov popravek navedb spornega prispevka ne zanika niti bistveno ne dopolnjuje, revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da programi tožnic po definiciji iz Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS) in direktive niso plačljivi, zato na cene paketov operaterjev ne morejo vplivati. Navedba pravne podlage za zanikanje navedb v prispevku naj bi pomenila bistveno dopolnitev. V skladu s 112. člen ZMed naj bi morali operaterji tudi Pro Plusove programe razširjati tako, da so dostopni vsem njihovim naročnikom, kar naj bi pomenilo, da morajo biti dostopni tudi v najcenejšem paketu, torej v osnovni priključnini. Oblikovanje cen paketov pa je v izključni pristojnosti operaterjev in ne TV postaj. Sodišči naj bi nedopustno presojali resničnost dejstev v prispevku in v popravku.

8. Toženka v odgovoru na revizijo slednji očita nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in napačno povzemanje ugotovitev pritožbenega sodišča. Opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da se popravek lahko zahteva le zase. Poseg v pravice ali interese subjekta naj bi še ne pomenil aktivne legitimacije za popravek, ki se vsebinsko dejansko nanaša na tretjega. V konkretnem primeru naj bi ne šlo za enotno sosporništvo. Popravek mora izpolnjevati predpostavke, določene v ZMed. Poudarja, da iz golega besedila popravka, ki navaja, da programi tožnic niso plačljivi programi, ne izhaja sporočilo, da kot taki ne morejo vplivati na cene paketov. Toženka meni tudi, da sodišči nista cepili zahtevka za objavo popravka.

**O utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed). To izhaja že iz besedila 40. člena Ustave RS, ki pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva (posameznika, organizacije ali organa). Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti ali dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti zahteva objavo popravka zahteva zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji.

11. Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka: v ožjem smislu gre za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, v širšem smislu pa za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to pomeni odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Merilom mora ustrezati celotni popravek. Prvi odstavek 27. člena ZMed namreč določa, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Urednik ne more objaviti (v primeru spora pa tudi sodišče ne more naložiti objave) spremenjenega popravka, torej popravka brez dela besedila, za katerega meni, da ne izpolnjuje zakonskih meril.2 Če je za del popravka podan odklonitveni razlog, ima to torej za posledico neobjavo celotnega popravka.

12. Revizija zmotno meni, da že sama prizadetost pravice oziroma interesa predlagatelja popravka zadostuje za ugoditev zahtevku za objavo popravka. Podane morajo namreč biti vse zgoraj opisane predpostavke. Sodišči nižjih stopenj si zato nista prišli v notranje nasprotje, ko sta sicer ugotovili, da so prizadete pravice oziroma interesi vseh treh tožnic, tožbeni zahtevek pa kljub temu zavrnili. Ne drži, da sta s presojo, da prva in druga tožnica neutemeljeno zahtevata popravek za tretjo tožnico, njun pravni interes za objavo popravka dejansko zanikali. Prva in druga tožnica pravni interes za objavo popravka tudi po stališču sodišč nižjih stopenj imata. Izpodbijana sodba izrecno potrjuje stališče, da je prispevek posegel tudi v njune pravice oziroma interese, in to prav zato, ker sta se (čeprav je bila v govornem delu prispevka izrecno omenjena le tretja tožnica) hkrati v prispevku predvajala tudi logotipa prve in druge tožnice. Zato je neutemeljena revizijska navedba, da naj bi sodišči prispevek „cepili“ na govorni in slikovni del. Nasprotno, ravno celostna obravnava prispevka je privedla do priznanja pravnega interesa vsem trem tožnicam.

13. Vendar pa lahko prva in druga tožnica zahtevata le objavo takega popravka, ki izpolnjuje zakonske pogoje: lahko ga zahtevata zase in s tako vsebino, kot jo opredeljuje zakon. Predlagani popravek pa je glede pogojevanja vključitve programov v osnovne sheme omenjal le tretjo tožnico in le glede nje zanikal navedbe v prispevku. Vse to je revidentkam pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Prav tako jim je pojasnilo, da bi bil njihov zahtevek (če so se že odločile, da bodo tožile skupaj z enotnim zahtevkom) lahko utemeljen, če bi v popravku pojasnile njihova medsebojna razmerja. Potemtakem bi bilo jasno, zakaj naj bi bile navedbe v prispevku neresnične tako glede tretje tožnice (to je, ker lastnih programov sploh nima in ne more ničesar pogojevati) kot tudi glede prve in druge tožnice (ki ju je kot dejanski izdajateljici programov sporni prispevek verjetno imel v mislih, pa je prava razmerja pomešal). Revizijska navedba, da naj bi bilo dejstvo, kdo je izdajateljev medijev E. in F., splošno znano, ker je to razvidno iz Razvida medijev pri Ministrstvu za kulturo, zato naj bi ga ne bilo treba dokazovati, je neutemeljena. V register vpisana dejstva namreč niso že zgolj zaradi dejstva vpisa splošno znana dejstva. Revizija tudi zmotno meni, da mora sodišče v primeru sosporništva vedno ugoditi zahtevku za objavo popravka, če je ta utemeljen najmanj glede enega od sospornikov. Prav zakonsko pravilo o integralni objavi popravka, torej brez sprememb in dopolnitev, terja, da mora biti zahtevek - če naj mu bo ugodeno - oblikovan tako, da je utemeljen glede vseh sospornikov.

14. Sodišči sta hkrati pravilno zaključili, da do zavrnitve zahtevka za objavo celotnega popravka prav tako pripelje podanost odklonitvenega razloga iz druge alineje prve točke 31. člena ZMed v delu, ki se nanaša na plačljivost programov. Če le del popravka ne izpolnjuje zakonskih pogojev, sodišče tožbeni zahtevek namreč v celoti zavrne. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da ta del popravka navedb v prispevku ne zanika niti jih bistveno ne dopolnjuje v smislu, da bi šlo za ustrezno vsebinski dialog glede bistvene sporočilne vrednosti prispevka. Koncept pravice do popravka ne zajema zgolj vidika uresničevanja posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti ter ustavno varovane pravice do dostojanstva, temveč tudi vidik zagotavljanja celovite in uravnotežene podobe dogajanja in v tem okviru zlasti varovanja interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti.3 Popravek zato ne sme biti zavajajoč, saj bi bil v nasprotnem primeru interes javnosti prizadet. Prav tak pa bi bil popravek, ki so ga glede plačljivosti programov predlagale tožnice. Ne izpodbija namreč bistva sporočila spornega prispevka, temveč poskuša v dialog vnesti argument, ki vsebinsko tja pravzaprav sploh ne sodi - t. i. metábasis eis állo génos. Gre za argumentacijsko taktiko diverzije ali odvračanja pozornosti.4

15. Revizija svojo ost zato zaman usmerja v pojasnjevanje, da omenjeni programi ne ustrezajo definiciji "plačljivega programa" iz ZAvMS in direktive (oziroma natančneje, da ta dva predpisa definirata, kaj je "neplačljivi program", z a contrario argumentacijo pa naj bi bilo mogoče razbrati, kaj je "plačljivi program"). Bistvo spornega prispevka namreč ni bilo v tem, ali gre za plačljive programe v smislu navedenih dveh predpisov (posamično plačljivi "pay-tv" programi). Plačljivost programov je bila v kontekstu celotnega prispevka predstavljena na način, ki je gledalcu predočil, da bodo operaterji povišanje cen, ki jih sami morajo plačevati ponudnikom programov, prevalili na končne uporabnike (naročnike programskih paketov) s povišanjem cen paketov. Tega bistvenega dela sporočila pa popravek ne izpodbija. Tudi revizijske navedbe, da je določanje cen paketov v izključni pristojnosti samih operaterjev, in da morajo biti programi prve in druge tožnice dostopni tudi v osnovni priključnini, so nerelevantne. Prispevek nasprotnega niti ni trdil, predstavljal je le vzroke, zaradi katerih naj bi se operaterji odločili za povišanje cen paketov.

**Odločitev o reviziji**

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku5 (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Revizijski stroški**

17. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP revizijsko sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnice z revizijo niso uspele, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP same krijejo svoje revizijske stroške, medtem ko so toženki dolžne povrniti njene stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo6 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR skupaj znašajo 342,71 EUR (600 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3,7 materialni stroški v višini 2% skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT - 12 točk, 22% DDV).

1 Ur. l. RS, št. 35/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami. 2 Taka je tudi ustaljena sodna praksa. Glej, npr., odločbe VS RS v zadevah II Ips 230/2013 z dne 16. 1. 2014, II Ips 62/2013 z dne 4. 4. 2013 in II Ips 136/2013 z dne 13. 6. 2013. 3 Tako Ustavno sodišče v odločbah opr. št. Up-124/05 z dne 15. 2. 2007, tč. 5, ter opr. št. U-I-95/09, Up-419/09, tč. 9. 4 Glej A. Schopenhauer, Art of Controversy (dostopno tudi na http://www.wendelberger.com/ downloads/Schopenhauer_EN.pdf), Strategem 29: „If you find that you are being worsted, you can make a diversion — that is, you can suddenly begin to talk of something else, as though it had a bearing on the matter in dispute, and afforded an argument against your opponent. This may be done without presumption if the diversion has, in fact, some general bearing on the matter; but it is a piece of impudence if it has nothing to do with the case, and is only brought in by way of attacking your opponent." 5 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami. 7 V presežku do priglašenih 750 točk revizijsko sodišče tega stroška ni priznalo, saj toženki glede na vrednost spornega predmeta ne pripada.