22. 2. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Ahmed Bürkük, Zvezna republika Nemčija, ki ga zastopa Pavel Djurković, odvetnik v Kopru, na seji 22. februarja 2021

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Pom-I (I Kp) 42383/2020 z dne 7. 1. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. II Pom-I (I Ks) 42383/2020 z dne 18. 11. 2020 se sprejme v obravnavo.

2.Izvršitev sklepov iz prejšnje točke izreka se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanima sklepoma je bilo pravnomočno odločeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev pritožnika Republiki Turčiji zaradi izvršitve kazni štirih let in dveh mesecev zapora po sodbi Drugega sodišča za težka kazniva dejanja v Elazigu zaradi kaznivega dejanja trgovanja oziroma dajanja narkotikov in psihotropnih substanc.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. V zvezi s pravico do prepovedi mučenja opozarja, da mora imeti v skladu s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Aden Ahmed proti Malti z dne 23. 7. 2013 vsaka zaprta oseba med drugim najmanj 3m2 površine. Obramba naj bi v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje predstavila obširne navedbe o splošni problematiki in prezasedenosti turških zaporov. Svoje navedbe naj bi podkrepila z dokazi, med drugim s poročilom Sveta Evrope z dne 5. 8. 2020. Da bi se lahko ugotovilo, ali so v zaporu Yalvac, kjer bo pritožnik prestajal zaporno kazen, izpolnjeni standardi ESČP, naj bi morala Republika Turčija posredovati podatke o številu zapornikov, ki so v njem nastanjeni. Tega naj ne bi storila. Ker naj ne bi bilo sporno, da so določeni turški zapori prenatrpani, naj bi bilo treba dejansko stanje v zvezi z zaporom Yalvac ugotoviti čim bolj natančno in popolno. Sodišče naj bi se nekritično zadovoljilo s povsem pavšalnimi pojasnili Republike Turčije. Stanje v turških zaporih naj bi bilo katastrofalno tudi zaradi izbruha pandemije COVID-19. Pritožnik tudi opozarja, da je po narodnosti Kurd in tudi zelo aktiven član kulturnega društva Birati e.V., ki naj bi ga turške oblasti povezovale s prepovedano stranko PKK. Glede na članstvo v omenjenem društvu naj bi pritožnik nedvomno izkazoval politično pripadnost in politični aktivizem. Njegov brat naj bi bil član kurdskega sindikata in naj bi dobil politični azil v Švici, tudi sestra naj bi se v Nemčijo preselila zaradi težav v Turčiji, kjer naj bi jo povezovali s stranko PKK. Zaradi članstva v društvi Birati naj bi imel pritožnik nesporno težave v Turčiji, zato naj bi v zaslišanjih verjetno želel relativizirati svojo vlogo v društvu. Tudi po poročilu Human Rights Watch naj bi bili Kurdi v zaporih tarče mučenja. Pritožnik naj sicer ne bi zatrjeval, da nobenega Kurda ni moč izročiti Turčiji, vendar naj bi bila še posebej pri politično aktivnih Kurdih potrebna previdnost. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja pa pritožnik navaja, da naj bi bil od leta 2013 poročen z nemško državljanko, imel naj bi tudi hčerko. V Nemčiji naj bi imel dovoljenje za delo, ki naj bi letos poteklo, leta 2020 pa naj bi zaprosil tudi za nemško državljanstvo. Zapor v Yalvacu naj bi bil že za turške razmere težko dostopen, zato naj bi bili obiski v zaporu praktično nemogoči. S tem, ko naj bi ga Turčija poslala v odročen zapor, naj bi ga še dodatno diskriminirala in kaznovala. Navedenih okoliščin naj sodišče prve stopnje ne bi ugotavljalo, zato naj bi bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pri presoji sorazmernosti posega v družinsko življenje naj bi bilo treba upoštevati tudi, da je marihuana, katere proizvodnje naj bi bil obsojen, v več državah legalizirana. Pritožnik nasprotuje stališču Višjega sodišča, da izročitev obsojenca ne pomeni posega v pravico do zasebnega in družinskega življenja. Meni, da je tudi v primeru izročitve treba pravico do družinskega življenja presojati kot vsako drugo pravico v kontekstu konkurence dveh pravic, ki si stojita nasproti.

3.Okrožno sodišče v Ljubljani je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da naj bi iz odgovora Ministrstva za pravosodje Republike Turčije, Generalne uprave za zapore in popravne domove, izhajalo, da bo pritožnik nameščen v zapor Yalvac. Ta zapor naj bi bil izgrajen leta 2019, njegova površina pa naj bi bistveno presegla po praksi ESČP zapovedane minimalne standarde 3m2 in naj bi znašala 4,9-12,6 m2 osebnega prostora na zapornika. V pojasnilu zaprošenega organa naj bi bili podrobno navedeni tudi ostali bivalni pogoji v tem zaporu, ki naj bi se nanašali na uporabo vode, prezračevanje, ogrevanje, rekreacijo, prehrano, varnost ter zdravstveno in zobozdravstveno oskrbo. Opisani bivalni pogoji naj bi bili povsem ustrezni. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikove očitke, da pri pojasnilih ne gre za oceno stanja, ker naj bi navedeni dopis pomenil uradni dokument oziroma garancijo pristojnega turškega organa, dano izrecno za pritožnika in za prestajanje kazni v konkretnem primeru. Zato naj sodišče ne bi imelo nobenega razloga dvomiti vanjo in sklepati, da bi dejanske okoliščine kakor koli odstopale od navedenih standardov. V zvezi z očitki o nevarnosti pandemije COVID-19 v zaporu pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je v konkretnem zaporu na voljo dovolj zdravstvenega osebja. Virus naj bi bil sistemski problem v vseh državah. Pridobivanje podatkov o tem za zapor Yalvac naj v tej fazi postopka ne bi bilo smiselno, saj naj bi to lahko predstavljalo zgolj začasno oviro za izročitev, ne pa tudi razlog za zavrnitev izročitve. Pritožnik naj ne bi bil politično aktiven, kar naj bi tudi izpovedal pri zaslišanju, zgolj članstvo v klubu zaradi nogometa in folklore pa naj ne bi pomenilo politične aktivnosti. Obsojen naj bi bil za nepolitično kaznivo dejanje, obramba pa naj tudi ne bi navajala, da bi mu bile tedaj v kazenskem postopku zaradi narodnosti kršene pravice ali da bi tudi sicer turške oblasti z njim kadarkoli nasilno ali protipravno ravnale.

4.Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu poudarilo, da je iz poročila Sveta Evrope z dne 5. 8. 2020 o stanju v turških zaporih res razvidno, da so določeni zapori prenatrpani, vendar naj v tem poročilu zapor Yalvac ne bi bil omenjen. Pojasnilo turškega organa naj bi potrjevalo, da so pogoji v navedenem zaporu ustrezni. Podatek, koliko oseb se tam trenutno nahaja, naj bi se nenehno spreminjal. Niti naj ne bi bilo razlogov, da se ne bi verjelo instituciji države, ki je članica Sveta Evrope. Nesprejemljiva naj bi bila teza, po kateri ne bi bila mogoča izročitev vsakogar kurdske narodnosti, ne glede na kaznivo dejanje, za katerega bi bila oseba obsojena. Odklonilnega odnosa turških oblasti do kurdskih prizadevanj za odcepitev naj ne bi bilo mogoče posploševati na vsakega posameznika kurdske narodnosti. Članstvo v kulturnem društvu naj ne bi pomenilo politične izpostavljenosti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja pa je Višje sodišče poudarilo, da ta pravica ni absolutna. Če naj bi izročitev obsojenca drugi državi pomenila poseg v pravico do zasebnega in družinskega življenja, naj bi postalo izvrševanje Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS – MP, št. 79/94 in 68/07) nemogoče. Pravico države, da tudi z izročitvijo lahko poseže v osebno in družinsko življenje obsojenca, naj bi bilo tako treba šteti v kontekstu izjem iz drugega odstavka 8. člena EKČP.

5.Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvršitev sklepov, s katerimi je bilo odločeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev Republiki Turčiji.

B.

6.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).

7.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko senat ali Ustavno sodišče na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep postal pravnomočen, izpolnjeni so pogoji za izročitev pritožnika državi prosilki. Če bi bil pritožnik pred odločitvijo Ustavnega sodišča izročen državi prosilki, bi ustavna pritožba postala brezpredmetna. Glede na naravo zadeve je zato Ustavno sodišče odločilo, da se izvršitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa zadrži do končne odločitve Ustavnega sodišča (2. točka izreka).

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Marko Šorli Predsednik senata

15. 4. 2021

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ahmeda Bürküka, Zvezna republika Nemčija, ki ga zastopa Pavel Djurković, odvetnik v Kopru, na seji 15. aprila 2021

odločilo:

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Pom-I (I Kp) 42383/2020 z dne 7. 1. 2021 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. II Pom-I (I Ks) 42383/2020 z dne 18. 11. 2020 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

1.Z izpodbijanima sklepoma je bilo pravnomočno odločeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev pritožnika Republiki Turčiji zaradi izvršitve kazni štirih let in dveh mesecev zapora po sodbi Drugega sodišča za težka kazniva dejanja v Elazigu zaradi kaznivega dejanja trgovanja z narkotiki in psihotropnimi substancami oziroma njihovega dajanja.

2.Pritožnik med drugim zatrjuje kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da naj bi bil od leta 2013 poročen z nemško državljanko, imel naj bi tudi majhno hčerko. V Zvezni republiki Nemčiji naj bi imel dovoljenje za delo, ki naj bi letos poteklo, leta 2020 pa naj bi po izpolnitvi pogojev zaprosil za nemško državljanstvo. Če bo izročen, naj po prestani kazni ne bi mogel spet pridobiti pravice do stalnega prebivanja, temveč naj bi lahko obiskoval družino zgolj na podlagi turistične vize. Zapor v mestu Yalvaç naj bi bil že za turške razmere težko dostopen, zato naj bi bili obiski v zaporu praktično nemogoči. S tem, ko naj bi ga Turčija poslala v odročen zapor, naj bi ga kot Kurda še dodatno diskriminirala in kaznovala. Sodišče prve stopnje naj teh okoliščin ne bi ugotavljalo, zato naj bi bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pri presoji sorazmernosti posega v družinsko življenje naj bi bilo treba upoštevati tudi, da je marihuana, katere proizvodnje je obsojen, v več državah legalizirana. Pritožnik meni, da je treba tudi v postopkih izročitve pravico do družinskega življenja presojati kot vsako drugo pravico v kontekstu konkurence dveh pravic, ki si stojita nasproti.

3.Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu poudarilo, da pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ni absolutna. Če naj bi izročitev obsojenca drugi državi pomenila poseg v pravico do zasebnega in družinskega življenja, naj bi postalo izvrševanje Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94 in 68/07, MP, št. 22/94 in 9/07) nemogoče. Pravico države, da z izročitvijo lahko poseže v osebno in družinsko življenje obsojenca, naj bi bilo treba upoštevati v kontekstu izjem iz drugega odstavka 8. člena EKČP.

4.Ustavno sodišče je na seji senata ustavno pritožbo zoper izpodbijana sklepa sprejelo v obravnavo s sklepom št. Up-105/21 z dne 22. 2. 2021. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje sodišče v Kopru. Do končne odločitve v zadevi je zadržalo izvrševanje navedenih sklepov.

5.Ustavno sodišče je sklenilo, da zadevo obravnava absolutno prednostno.

B.

6.Ustavno sodišče je pritožnikove navedbe, da sodišči prve in druge stopnje pri presoji izpolnjenosti pogojev za izročitev nista upoštevali pritožnikovih trditev, da si je v Nemčiji ustvaril družino in da mu bo izvrševanje zaporne kazni v odročnem zaporu onemogočilo stike z družino, presojalo z vidika pravice do družinskega življenja, varovane v 53., 54. in 56. členu Ustave.

7.V skladu s tretjim odstavkom 53. člena Ustave država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Po prvem odstavku 54. člena Ustave imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starši so torej tisti, ki so v prvi vrsti upravičeni in dolžni skrbeti za svoje otroke. Dolžnost staršev na drugi strani pomeni pravico otrok, da starši zanje skrbijo in jih vzgajajo.[1] V skladu s prvim odstavkom 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb, uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa jim je zagotovljeno v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo. S tem zadnjim Ustava opozarja na medsebojno prepletenost starševske skrbi in pravic otrok. Za to, da bi bilo jamstvo vzajemne povezanosti med starši in otroki učinkovito, je država dolžna sprejeti tudi ukrepe, ki bodo omogočali dejansko vzpostavitev in varstvo teh razmerij.[2]

8.Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz ratificiranih mednarodnih pogodb, zlasti iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). Po prvem odstavku 3. člena KOP so države podpisnice zavezane, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki upoštevajo otrokove koristi kot glavno vodilo. Po drugem odstavku se države pogodbenice zavezujejo, da bodo otroku zagotovile takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka, in da bodo v ta namen sprejele vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. Po drugem odstavku 6. člena KOP pa so države pogodbenice zavezane, da v največji možni meri zagotovijo otrokovo preživetje in razvoj. Tudi Splošna deklaracija človekovih pravic (Uradni list RS, št. 24/18, MP, št. 3/18) priznava poseben status otrok v okviru sistema varstva človekovih pravic.[3]

9.Poseben status otrok v okviru mednarodnih konvencij državam ne nalaga zgolj dolžnosti, naj se vzdržijo posegov v pravice otrok, temveč od njih zahteva tudi izpolnjevanje pozitivne dolžnosti spodbujanja razvoja otrok v odrasle osebe. Otroci se od odraslih razlikujejo v tem, da potrebujejo posebno skrb, da lahko odrastejo: potrebujejo nekoga, da jih hrani, neguje in varuje, da jih ima rad in da imajo oni radi njega.[4] Obstaja močan javni interes, da se varuje in vzpodbuja interese otrok tako, da ti lahko zrastejo v odgovorne člane skupnosti. Z večjim poudarkom na pravicah otrok se poveča tudi blagostanje družbe kot celote. Ker so otroci pomembni za nadaljevanje reda v družbi, se z dajanjem prednosti njihovim pravicam in interesom gradi prihodnost družbe.[5] Starši, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, lahko s tem negativno vplivajo na razvoj otrok. Vendar kriminalna preteklost staršev ni nujno povezana z njihovo zmožnostjo primernega vzgajanja otrok.

Pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja varuje tudi 8. člen EKČP, ki se glasi:

"(1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. (2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."

10.Iz strukture 8. člena EKČP izhaja, da morajo države pogodbenice pri presoji posegov v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja najprej ugotoviti, ali določeno ravnanje države pomeni poseg v to pravico. Nato se ugotavlja, ali je poseg v skladu z zakonom in ali sledi enemu izmed legitimnih ciljev, naštetih v drugem odstavku 8. člena EKČP. Sledi presoja, ali je poseg "nujen v demokratični družbi" v smislu sorazmernosti odziva države glede na legitimni cilj posega. Bistvena je presoja, ali pomembnost javnega interesa za poseg upravičuje težo posega v družinsko življenje. Tehtanje med pravico do zasebnega in družinskega življenja in legitimnim ciljem za poseg mora biti skrbno opravljeno, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.

11.Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, nad dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami. Ustavno sodišče je ob sklicevanju na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) presodilo, da je suverenost države omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulement oziroma načelo nevračanja).[6] Navedena prepoved, ki jo vsebujeta 3. člen EKČP in 18. člen Ustave, je absolutna.

12.Suverenost države je lahko omejena tudi z dolžnostjo spoštovanja zasebnega in družinskega življena. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-690/10 pojasnilo, da mora sodišče pri izreku stranske kazni izgona tujca iz države in pri odločanju o zahtevi za izredno omilitev te kazni paziti na to, da s svojo odločitvijo ne poseže prekomerno v vsebino pravice do družinskega življenja, katere bistvo je vzajemno uživanje staršev in otrok v skupnosti.[7] Pri tem je upoštevalo tudi prakso ESČP, iz katere izhaja, da je treba pri odločanju o izgonu posameznika zaradi varstva javne varnosti in javnega reda upoštevati naslednja merila: (1) naravo in resnost kaznivih dejanj, ki jih je zagrešil pritožnik; (2) dolžino oziroma čas prebivanja v državi, iz katere naj bi bil pritožnik izgnan; (3) čas, ki je minil od kaznivega dejanja, in vedenje storilca v tem času; (4) narodnost vpletenih oseb; (5) pritožnikovo družinsko situacijo (npr. trajanje zakonske zveze) in druge dejavnike, ki kažejo na učinkovitost izvrševanja pravice do družinskega življenja; (6) ali je zakonec oziroma partner vedel za kaznivo dejanje v času, ko se je odločal za skupno življenje; (7) ali obstajajo skupni otroci in kolikšna je njihova starost; (8) resnost težav, s katerimi bi se v primeru izgona moral soočiti partner, čeprav dejstvo, da se bo soočil z določenimi težavami, samo po sebi ne izključuje izgona; (9) interes in dobrobit otrok, zlasti njihove morebitne težave, s katerimi bi se morali soočiti zaradi izgona pritožnika; ter (10) trdnost socialnih, kulturnih in družinskih vezi v državi gostiteljici in v državi, kamor bo pritožnik izgnan.[8]

13.Postopki izgona se v več vidikih razlikujejo od postopkov izročitev. Prvič, javni interes za izgon je predvsem v ohranjanju javne varnosti in javnega reda. Javni interes za izročitev pa je bolj podoben javnemu interesu za izvedbo kazenskega postopka: da se sodi osebam, obdolženim storitve kaznivega dejanja, ter da se kazenske obsodbe tudi dejansko izvršijo. Drugič, postopki izgona zadevajo nacionalna pravna pravila in nacionalno politiko priseljevanja ter izvajanje nadzora nad prisotnostjo tujcev na državnem ozemlju. S postopki izročitve pa država izpolnjuje svoje obveznosti iz mednarodnih pogodb in preprečuje vzpostavitev varnega pristana, v katerega bi se kriminalni posamezniki zatekli v prepričanju, da ne bodo vrnjeni državi prosilki. Učinkovitost sistema izročitev je odvisna predvsem od sodelovanja držav in njihove pripravljenosti za izpolnjevanje mednarodnih obveznosti. Tretjič, izgon je lahko v celoti nepovezan s kriminalno aktivnostjo. Postopki izročitve pa so pomemben mehanizem za preprečevanje mednarodnega kriminala in za zagotovitev, da se osebe vrne v države, kjer so se kriminalno udejstvovale, da se jih kazensko preganja, da se jim sodi in da se izvršijo pravnomočne kazni. Pomen učinkovitega sistema izročitev je zato v mednarodnem kontekstu večji od pomena izgona neželenih posameznikov in nadzora nad tujci na državnem ozemlju.[9]

14.Po drugi strani pa so posledice izročitve za zasebno in družinsko življenje lahko bistveno hujše od posledic kazenskega pregona ter prestajanja zapora v državi bivanja. Izročena oseba je lahko poslana daleč stran z malo ali celo nič možnosti, da ohrani stike z družino, ki jo je pustila za sabo. Izročitev starša lahko izredno negativno vpliva na otroka, saj lahko ta s tem izgubi možnost stikov s pomembno osebo, ki je do tedaj zanj skrbela in ga ima rada. Samo s skrbjo in ljubeznijo lahko otrok zraste v osebo, ki bo prispevala k skupnosti. Čeprav so otrokove fizične in intelektualne potrebe lahko zadovoljene tudi izven družinskega kroga, pa je za njegove čustvene potrebe lahko najbolje poskrbljeno v okviru funkcionalne družine.

15.Ustaljene ustavnosodne presoje, ki bi se nanašala prav na vprašanje upoštevanja pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja pri presoji pogojev za izročitev, še ni. Ustavno sodišče pa je v odločbi št. Up-572/12 z dne 5. 7. 2012 (Uradni list RS, št. 57/12) že odločilo, da je sodišče v postopkih predaje na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo dolžno še posebej skrbno upoštevati izjavo, s katero zaprošene osebe uveljavljajo pravico do družinskega življenja. Poudarilo je, da pravica do izjave še posebej pridobi ustavnopravno težo, kadar je od nje odvisno spoštovanje človekove pravice, kot je pravica do družinskega življenja.[10]

16.Po praksi ESČP, upoštevaje pomembnost meddržavnih dogovorov o izročitvah za boj proti kriminalu, pravica do zasebnega ali družinskega življenja zgolj v izjemnih primerih pretehta nad legitimnim ciljem izročitve.[11] ESČP je že zadržalo postopek izročitve v nekaterih zadevah, ki so se nanašale na vprašanje izročitve starša z majhnimi otroki. Zato lahko tudi po praksi ESČP obstajajo okoliščine, v katerih bi bila izročitev v nasprotju z 8. členom EKČP.[12] ESČP je tudi že razsodilo, da gre lahko za kršitev pravice iz 8. člena EKČP, če mora posameznik prestajati zaporno kazen tako daleč stran od svoje družine, da je obiske zelo težko ali celo nemogoče izvajati. Pri tem je poudarilo, da je za ohranjanje družinskega življenja zapornika bistveno, da ga njegovi družinski člani med prestajanjem zaporne kazni lahko obiskujejo.[13]

17.Iz navedenega izhaja, da je pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, varovana v 53., 54. in 56. členu Ustave, upoštevna tudi v kontekstu postopkov izročitve. Tudi v postopkih izročitve je treba opraviti tehtanje med težo javnega interesa za izročitev in posledicami, ki jih bo izročitev imela za zasebno in družinsko življenje zahtevanega posameznika ter za pravice njegovih otrok. Merila tehtanja, ki so opisana v 12. točki obrazložitve te odločbe in so bila izoblikovana v okviru postopkov izgona, so po presoji Ustavnega sodišča uporabljiva tudi za presojo izročitev, ko gre za tehtanje posledic na družinsko življenje. Mogoče je sicer pričakovati, da bo javni interes za izročitev zaradi dolžnosti spoštovanja mednarodnih dogovorov in preprečevanja kriminalnih aktivnosti večkrat pretehtal nad pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja kot javni interes za izgon. Vendar to ne pomeni, da bi bila vrednost pravice do družinskega in zasebnega življenja v postopkih izročitev manjša kot v postopkih izgona, niti da takšnega tehtanja v postopkih izročitev ne bi bilo treba opraviti.

18.Čeprav ima javni interes za spoštovanje mednarodnih dogovorov pomembno težo v vseh postopkih izročitev, je njegov pomen v konkretnem postopku odvisen od narave in resnosti kaznivih dejanj, zaradi katerih se zahteva izročitev. Manj resno in nevarno je kaznivo dejanje, manjši je javni interes za izročitev. Tudi čas, ki je pretekel od storitve kaznivega dejanja, lahko zmanjša pomen javnega interesa za izročitev in hkrati poveča negativni učinek izročitve na zasebno in družinsko življenje posameznika. Pomembni so tudi razlogi, zaradi katerih je prišlo do zakasnitve izročitve, še posebej, če je država prosilka v vmesnem času opustila prizadevanja za izročitev. V primerih storitve kaznivih dejanj, ki niso posebej huda oziroma zavržna in ki so od izročitve časovno že precej oddaljena, lahko pravica do družinskega in zasebnega življenja pretehta nad javnim interesom za izročitev. Posledice posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja pa morajo biti posebej resne, da lahko pretehtajo nad pomembnostjo spoštovanja meddržavnih dogovorov o izročitvah.

19.Višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni opravilo tehtanja med javnim interesom za izročitev in težo posega v zasebno in družinsko življenje, s tem pa je bila pritožniku kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave. Glede na ugotovljeno kršitev, ki jo je treba za zagotovitev pritožnikove pravice do pritožbe odpraviti na prvi stopnji sodnega odločanja, je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa Višjega sodišča v Kopru in Okrožnega sodišča v Kopru razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

20.Pri novem odločanju bo moralo sodišče naprej preveriti javni interes za izročitev v konkretnem primeru. Iz izpodbijanega sklepa Okrožnega sodišča v Kopru je razvidno, da je bil pritožnik 25. 3. 2009 zaradi storitve kaznivega dejanja trgovanja z narkotiki in psihotropnimi substancami oziroma njihovega dajanja po tretjem odstavku 188. člena Kazenskega zakonika Turčije obsojen na zaporno kazen štirih let in dveh mesecev. Od storitve kaznivega dejanja in obsodbe je minilo že več kot 12 let, kar nedvomno pomeni daljše časovno obdobje. V spisu pa ni podatkov, zakaj je prišlo do takšne zakasnitve izročitve. V tem okviru mora sodišče preveriti, ali si je Republika Turčija v vmesnem času prizadevala za izročitev pritožnika in ali so na strani Zvezne republike Nemčije, v kateri je pritožnik stalno prebival, obstajali razlogi za zavrnitev izročitve.

21.Iz podatkov, ki jih je posredoval pritožnik, je razvidno, da si je v Zvezni republiki Nemčiji ustvaril družinske in zasebne vezi: od leta 2013 je poročen, ima šestletno hčerko, za katero skrbi, ima dovoljenje za delo, po lastnih trditvah je že izpolnil pogoje za pridobitev nemškega državljanstva in je tudi vložil prošnjo za naturalizacijo. S takojšnjo izročitvijo bi pritožnik morda izgubil vse pravice do zakonitega prebivanja v Zvezni republiki Nemčiji, po prestani kazni pa pravic do prebivanja ne bo avtomatsko spet pridobil. Po izvedbi naturalizacije in s tem po pridobitvi državljanstva Evropske unije bi bilo njegovo družinsko in zasebno življenje tudi v postopku izročitve bolj zaščiteno. Republika Slovenija bi pred izročitvijo morala obvestiti Zvezno republiko Nemčijo, pritožnik pa bi se lahko skliceval na pravice iz 18. in 21. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU).[14] Obstajala bi tudi možnost transferja pritožnika pod pogoji iz Konvencije o transferju obsojenih oseb (Uradni list RS, št. 44/93, MP, št. 13/93 – MKTOO).[15]

22.Pritožnik uveljavlja tudi, da je zapor v kraju Yalvaç, v katerem bo nastanjen, od Bremna, kjer prebiva njegova družina, oddaljen 2980 kilometrov in naj bi stal v težko dostopnem delu Turčije. Zato naj ga družina tam ne bi mogla obiskovati. Pritožnik je ustavni pritožbi priložil tudi pismo svoje soproge, ki navaja, da je v Zvezno republiko Nemčijo zbežala leta 1999, ker so očeta politično preganjali. Ker je Kurdinja, naj bi obstajala velika verjetnost, da jo bodo na letališču prijeli, če bo hotela obiskati moža. Šestletna hčerka naj bi bila zaradi vseh dogodkov travmatizirana in naj bi obiskovala psihologinjo za otroke. Sodišče bo v ponovljenem postopku moralo preveriti in upoštevati vse navedene okoliščine. Še posebej bo moralo paziti na to, v kolikšni meri bi bili z izročitvijo prizadeti interesi pritožnikove hčerke, ki kot majhen otrok potrebuje posebno varstvo in skrb.

23.Ker je bilo treba izpodbijana sklepa Višjega sodišča v Kopru in Okrožnega sodišča v Kopru razveljaviti že iz navedenega razloga, Ustavno sodišče drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

24.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-868/14 z dne 16. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 49/16), 10. točka obrazložitve.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-690/10 z dne 10. 5. 2012 (Uradni list RS, št. 42/12, in OdlUS XIX, 41), 5. in 6. točka obrazložitve; primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-273/98 z dne 1. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 169).

[3]Po drugem odstavku 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic sta materinstvo in otroštvo upravičena do posebne skrbi in pomoči.

[4]J. Goldstein in drugi, The Best Interests of the Child – The Least Detrimental Alternative, The free Press, New York 1996, str. 10.

[5]M. Freeman, A Commentary on the United Nations Convention on the Rights of the Child – Article 3, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden 2007, str. 41.

[6]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1472/18 z dne 13. 12. 2018 (Uradni list RS, št. 2/19, in OdlUS XXIII, 31), 6. točka obrazložitve, in št. Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 64/16), 6. točka obrazložitve. Glej tudi sodbi ESČP v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka obrazložitve, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka obrazložitve.

[7]Glej 15. točko obrazložitve navedene odločbe.

[8]Prav tam, 8. točka obrazložitve, ob sklicevanju na sodbe ESČP v zadevah Boultif proti Švici z dne 2. 8. 2001, Moustaquim proti Belgiji z dne 18. 2. 1991 in Maslov proti Avstriji z dne 23. 6. 2008. Primerjaj tudi K. Heilbronner in D. Thym, EU Immigration and Asylum Law, 2. izdaja, C.H. Beck, München 2016, str. 296.

[9]Primerjaj sodbo angleškega Vrhovnega sodišča v zadevi HH in drugi proti namestniku tožilca Italijanske republike, Genova, in drugi z dne 20. 6. 2012.

[10]Glej 6. točko obrazložitve navedene odločbe.

[11]Glej odločitve ESČP v zadevah Aronica proti Nemčiji z dne 18. 4. 2002, Shakurov proti Rusiji z dne 5. 6. 2012 in King proti Združenemu kraljestvu z dne 26. 1. 2010. V odločitvi v zadevi Peñafiel Salgado proti Španiji z dne 16. 4. 2002 je ESČP tudi štelo, da ni izročitev, temveč je zaporna kazen tista, ki ovira pritožnika pri družinskem življenju.

[12]Glej na primer odločitev ESČP v zadevi E. B. proti Združenemu kraljestvu z dne 20. 5. 2014.

[13]Glej sodbo ESČP v zadevi Vintman proti Ukrajini z dne 23. 10. 2014, 78. točka obrazložitve.

[14]Glej sodbi Sodišča Evropske unije v zadevah Petruhhin, C-182/15, z dne 6. 9. 2016 in Generalstaatsanwaltschaft Berlin, C-398/19, z dne 17. 12. 2020.

[15]Po tej konvenciji se zahteva, da mora biti obsojena oseba za transfer državljan države, v kateri naj bi prestajala kazen.

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta k odločbi št. Up-105/21 z dne 15. 4. 2021

1.Izrek odločbe sem lahko podprl, ker se strinjam s ključnim poudarkom, da morajo sodišča tudi v postopkih izročitve opraviti tehtanje med javnim interesom za izročitev (ki je povezan s preprečevanjem tveganja nekaznovanosti storilcev kaznivih dejanj) ter posledicami za zasebno in družinsko življenje zahtevanega posameznika in njegovih družinskih članov, zlasti otrok. Slednje bodo sicer, kot v 16. točki obrazložitve poudarja tudi odločba, redko pretehtale nad ustavno dopustnimi cilji ureditve, ki narekujejo izročitev, a to sodišča od potrebe po tehtanju ne odvezuje.

2.Zadržke pa imam do sporočila iz 20. in 21. točke obrazložitve, ki sodišču nalaga konkretno dolžnost, da pri tem tehtanju preverja in upošteva tudi vezi pritožnika z Zvezno republiko Nemčijo. Po moji oceni gre odločba tu predaleč in preseže obseg varstva, ki ga zahteva pravo EU in ki bi moralo biti upoštevno ob opisanem tehtanju. V tem mnenju na kratko pojasnjujem razloge, ki utemeljujejo moje zadržke.

3.Odločba se v tem delu obrazložitve sklicuje na sodbi Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevah Petruhhin[1] in Generalstaatsanwaltschaft Berlin.[2] Prva, ki se je nanašala na zahtevo, s katero je Rusija od Latvije zahtevala izročitev državljana Estonije, je pomembno opredelila dolžnosti sodišča države članice, kadar odloča o prošnji tretje države za izročitev državljana druge države članice. Kot je zahteve prava EU, natančneje 18. in 21. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), opredelilo SEU, mora sodišče države članice v takih primerih "uporabiti vse potrebne mehanizme sodelovanja in vzajemne pomoči, ki na podlagi prava Unije obstajajo na področju kazenskega prava",[3] kar vključuje tudi dolžnost "obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584, če je ta država članica na podlagi svojega nacionalnega prava pristojna, da zoper to osebo uvede kazenski postopek za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja".[4]

4.To stališče SEU sicer odpira določena praktična vprašanja (kot denimo, na kateri organ druge države članice naj se nacionalno sodišče v takih primerih obrne, s katerimi informacijami v zvezi s prošnjo za izročitev mora (in sme) seznaniti drugo državo članico itd.), ki, kot razumem, do sedaj še niso vodila v sprejem skupnih pravil postopanja, ampak se rešujejo za vsak primer posebej.[5] V nedavni, prav tako v odločbi citirani sodbi SEU v zadevi Generalstaatsanwaltschaft Berlin, ki se je nanašala na prošnjo Ukrajine za izročitev osebe z dvojnim državljanstvom Romunije in Ukrajine, naslovljeno na Nemčijo, kjer je ta oseba prebivala, je SEU nekatere vidike zadeve Petruhhin nadgradilo ter upoštevnost 18. in 21. člena PDEU potrdilo tudi v primeru (dvojnih) državljanov države članice EU, ki prebivajo v drugi državi članici, čeprav so središče svojih interesov v to drugo državo prenesli še pred pridobitvijo statusa državljana Unije.[6] Obenem je sicer opredelilo tudi meje dolžnosti sodelovanja: če država članica, katere državljanstvo ima zahtevana oseba, evropskega naloga za prijetje ne izda v (vnaprej določenem) razumnem roku, zaprošeni državi članici pred izvedbo izročitve ni treba počakati, da bi prva država članica sprejela uradno odločbo o odpovedi tej možnosti;[7] zaprošena država ob tem z vidika zahtev prava EU ni dolžna zavrniti izročitve in sama prevzeti kazenskega pregona, tudi če ji domače pravo to sicer dopušča.[8] Osrednje sporočilo zadeve Petruhhin pa se vendarle ohranja: državljanstvo Unije od držav članic v primeru nanje naslovljene prošnje za izročitev zahteva sodelovanje z državo članico, katere državljan je zahtevani posameznik, da lahko slednja opravi oceno, ali bo – kot navaja SEU, ob upoštevanju reka "aut dedere, aut judicare" (izročiti ali soditi)[9] – sama uvedla kazenski pregon svojega državljana za kaznivo dejanje, izvršeno zunaj njenega ozemlja.

5.Če bi bil pritožnik nemški državljan, torej tudi zame ne bi bilo dvoma, da bi moralo sodišče (prek ustrezno opredeljene kontaktne točke, verjetno nemškega ministrstva za pravosodje) s prošnjo za izročitev seznaniti Nemčijo in njenim pristojnim organom omogočiti, da v vnaprej določenem razumnem roku, če to želijo, sami izdajo evropski nalog za prijetje in predajo, ki bi mu slovensko sodišče v tem primeru moralo dati prednost pred prošnjo za izročitev Turčiji. Vendar pa pritožnik ni nemški državljan. Kot navaja in kot izhaja iz prilog v spisu, je 5. 8. 2020 ali malo pred tem datumom[10] zaprosil za nemško državljanstvo, vendar ni navedb ali podatkov o tem, da bi mu bilo državljanstvo nato tudi (že) podeljeno. Kot še nadalje izhaja iz navedb pritožnika v predhodnem pritožbenem postopku, podanih ob koncu leta 2020, naj bi imel v tistem času v Nemčiji dovoljenje za začasno prebivanje, ki mu poteče (ali pa mu je, če ni bilo podaljšano, že poteklo) v letošnjem letu.

6.Odločba torej v 20. in 21. točki obrazložitve dolžnost sodelovanja z nemškimi pristojnimi organi (in posledično tudi nekakšno dolžnostno upravičenje nemških organov, da se na to seznanitev odzovejo) razteza tudi na položaj posameznika, ki je vložil prošnjo za naturalizacijo in je potencialno imetnik dovoljenja za začasno prebivanje v Nemčiji, a nemškega državljanstva (še) ni pridobil. Čeprav lahko razumem in na načelni ravni pritrdim naravnanosti, ki v kar največji meri skuša zagotoviti varstvo pravic zahtevane osebe in interesov države članice njenega državljanstva, kadar bi izročitev tretji državi nesorazmerno posegla vanje, sta razširjajoča razlaga in opredelitev dolžnosti domačega sodišča za uporabo mehanizmov sodelovanja in vzajemne pomoči, kot izhajata iz odločbe, po moji presoji preuranjeni in neustrezni.

7.Zgolj dejstvo, da je oseba v določeni državi članici vložila prošnjo za naturalizacijo, po moji oceni namreč še ne narekuje dolžnostnega upravičenja te države, da to osebo obravnava in ji nudi enako varstvo kot svojim državljanom, posledično pa tudi ne utemeljuje potrebe po sodelovanju s to državo članico, če neka druga država članica prejme prošnjo za izročitev te osebe tretji državi. Morebitna naturalizacija, o kateri tu govori besedilo odločbe, je namreč že po naravi stvari zgolj negotovo bodoče dejstvo, kar nemara še toliko bolj velja v kontekstu obravnave prošnje za izročitev te osebe tretji državi zaradi izvršitve kazni zapora po obsodbi za kaznivo dejanje: nekaznovanost je namreč v državnih ureditvah glede statusa državljanstva običajno, tako razumem tudi upoštevne določbe nemškega zakona o državljanstvu,[11] eden od pogojev za naturalizacijo,[12] lahko pa tudi za pridobitev dovoljenja za (stalno) prebivanje.[13]

8.Na podlagi razpoložljivih podatkov lahko sam le ugibam, na kaj konkretno pritožnik meri, ko v ustavni pritožbi navaja, da je za podelitev nemškega državljanstva zaprosil po izpolnitvi pogojev za pridobitev tega državljanstva, kar kot upoštevno in potencialno odločilno navedbo v 21. točki obrazložitve povzema tudi odločba. Vendar ta pritožnikova navedba gotovo ne more pomeniti – in še manj izkazovati – tega, da bi pritožnik že pred vložitvijo prošnje dobil upoštevno zagotovilo, da je res v celoti izpolnil vse pogoje za naturalizacijo in da je podelitev državljanstva torej le še vprašanje časa. Navsezadnje je že iz potrdila nemškega urada za migracije o prejemu prošnje, ki ga pritožnik prilaga ustavni pritožbi, jasno razvidno, da je urad v njem pritožnika opozoril na vrsto konkretnih pogojev za pridobitev državljanstva, glede katerih naj bi bila njegova prošnja pomanjkljiva, med njimi zlasti: da prošnja ne vsebuje izjave, da se je pritožnik (tam v vlogi prosilca) pripravljen odpovedati turškemu državljanstvu, kar je eden od pogojev za podelitev državljanstva; da v prošnji manjkajo podatki o državljanstvu staršev prosilca; ter da ji ni priložen zahtevani certifikat o uspešno opravljenem izpitu za podelitev državljanstva oziroma naturalizacijo. Poleg tega to potrdilo vsebuje tudi poudarek, da mora prosilec urad ves čas postopka obveščati o spremembah svojih osebnih in ekonomskih razmer,[14] ki bi lahko bile pomembne za odločitev o njegovi prošnji.

9.Še enkrat poudarjam: v celoti podpiram stališče, da je državljanstvo izraz pomembne vezi med posameznikom in državo, ki prek državljanstva Unije nudi še dodatno varstvo državljanom držav članic, kadar o njihovih usodah v primeru prošenj za izročitev odločajo organi druge države članice. Vendar pa se ta vez, ki nato terja ustrezne posledice, vzpostavi šele s podelitvijo državljanstva, ne pa že pred njo. Dolžnost sodelovanja zaprošene države članice z drugo državo članico, katere državljan je zahtevana oseba, kot jo je opredelilo SEU v zadevi Petruhhin, sam razumem kot potrditev dolžnosti obeh držav članic v razmerju do te osebe na podlagi njenega državljanskega statusa: zaprošena država mora z državo državljanstva te osebe sodelovati zaradi obveznosti, ki jih ima do nje kot državljana Unije; država državljanstva pa ima posledično dolžnost (ali vsaj dolžnostno upravičenje), da položaj svojega državljana prouči in se odloči, ali naj v njegovem primeru sprejme ukrepe, ki ji jih za varstvo lastnih državljanov dopušča ali celo zapoveduje domači pravni red. Ne obveznost zaprošene države članice ne dolžnostno upravičenje države državljanstva pa po moji presoji ne nastaneta še pred podelitvijo državljanstva oziroma že s samo vložitvijo prošnje za naturalizacijo, kot to nakazuje odločba.[15]

10.Državljanstvo sicer ni enostaven koncept in v zvezi z njim si lahko zastavljamo mnoga vprašanja, kot denimo, v kolikšni meri državljanstvo naslavlja status in v kolikšni meri članstvo v določeni politični skupnosti, ali naj naturalizacija pomeni začetni ali končni korak v postopku integracije naturaliziranega državljana v to novo politično skupnost in podobno. V doktrini se že dlje pojavljajo tudi pozivi k ureditvi, ki bi vsaj v primeru določenih tesnih vezi, kot so poreklo, kraj rojstva in dolgotrajno bivanje, prepoznala pozitivno pravico do državljanstva,[16] ki so v določeni meri že vplivali na postopke naturalizacije. Tudi smiselnosti tovrstnih pozivov lahko sam le pritrdim, še posebno v primeru oseb brez državljanstva. Vendar pa tudi sporočilo tovrstnih pozivov ni, da bi državljanstvo kot status izgubljalo na pomenu, temveč nasprotno še dodatno pritrjujejo praktičnemu pomenu pridobitve tega statusa, od obstoja katerega so odvisne številne pravice in obveznosti v vzajemnem razmerju posameznika in države njegovega državljanstva. Enako po moji presoji žal velja tudi v obravnavani zadevi: dokler pritožnik ne pridobi nemškega državljanstva, ne more uveljavljati varstva pravic in dolžnosti sodelovanja z Nemčijo, ki bi mu šla – zgolj in šele – kot nemškemu državljanu. Posledično pa je po moji presoji preuranjeno in neustrezno tudi navodilo domačemu sodišču, naj v pričakovanju tega morebitnega bodočega, a (zelo) negotovega stanja čaka z odločanjem o prošnji za izročitev ter še pridobiva informacije od pristojnih nemških organov.

11.Iz opisanih razlogov se sam torej ne morem pridružiti poudarkom iz zadnjega dela 20. in celotne 21. točke obrazložitve odločbe, ki rednim sodiščem nalagajo dolžnost upoštevanja vložene prošnje za naturalizacijo in sodelovanja s pristojnimi nemškimi organi. Ker soglašam s primarnim poudarkom odločbe, da morajo sodišča v takih primerih vendarle opraviti tehtanje med javnim interesom za izročitev in posledicami za zasebno in družinsko življenje zahtevane osebe in njenih družinskih članov, pa sem kljub temu lahko podprl njen izrek.

dr. Matej Accetto Sodnik

[1]Zadeva C-182/15, Petruhhin, sodba z dne 6. 9. 2016, ECLI:EU:C:2016:630.

[2]Zadeva C-398/19, Generalstaatsanwaltschaft Berlin, sodba z dne 17. 12. 2020, ECLI:EU:C:2020:1032.

[3]Zadeva Petruhhin, 47. točka obrazložitve.

[4]Prav tam, 50. točka obrazložitve.

[5]Glej dokument Extradition of EU citizens to third countries – Exchange of views (Izročitev državljanov EU tretjim državam – izmenjava mnenj), 6274/20, pripravljen za srečanje Odbora stalnih predstavnikov 11. in 12. marca 2020, str. 4–5.

[6]Zadeva Generalstaatsanwaltschaft Berlin, 34. točka obrazložitve.

[7]Prav tam, 53.–54. točka obrazložitve.

[8]Prav tam, 64.–67. točka obrazložitve.

[9]Zadeva Petruhhin, 39. točka obrazložitve.

[10]V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje je datum 5. 8. 2020 naveden kot datum vložitve prošnje za podelitev državljanstva, s tem datumom pa je datirano tudi potrdilo nemškega urada za migracije o prejemu te prošnje, ki pa je bilo očitno izdano že po njenem prvem preizkusu, saj je v potrdilu navedeno, kateri podatki in listine še manjkajo kot potrebne priloge prošnji, tako da je urad (če torej prvega preizkusa ni opravil in tudi potrdila izdal še na dan vložitve prošnje) prošnjo morda prejel že nekoliko prej.

[11]Glej 5. alinejo prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu (Staatsangehörigkeitsgesetz (StAG)) za redni postopek naturalizacije in 2. alinejo prvega odstavka 8. člena v povezavi s prvim odstavkom 9. člena StAG za naturalizacijo zakoncev nemških državljanov.

[12]Ob tem nisem spregledal, da gre v pričujoči zadevi za razmeroma staro obsodbo iz leta 2009 ter da Nemčija – drugače kot Slovenija in Turčija (slednja sicer v tem delu s pridržkom za primere, kadar je sama zaprošena država) – (še) ni ratificirala Četrtega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi (Zakon o ratifikaciji Četrtega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi (Uradni list RS, št. 19/14 in 30/15, MP, št. 3/14 in 7/15)), ki spreminja 10. člen konvencije in zavrnitve izročitve ne predvideva več v primeru, kadar bi pregon ali izvršitev kazni za zahtevano osebo zastarala po pravu zaprošene pogodbenice. Obsodba za kaznivo dejanje je vseeno (lahko) ovira naturalizaciji, tudi v primeru obsodbe v tujini, s katero mora prosilec seznaniti pristojni organ.

[13]Nekoliko milejši pogoji za pridobitev in podaljševanje dovoljenja za začasno prebivanje so opredeljeni v 7. in 8. členu nemškega zakona o prebivališču (Aufenthaltsgesetz (AufenthG)), strožji pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, ki ni odvisno zgolj od trajanja bivanja v Nemčiji, pa v 9. členu AufenthG.

[14]Sklepam, da se to opozorilo o dolžnosti obveščanja urada o upoštevnih osebnih razmerah razteza tudi na pogoj nekaznovanosti, še posebno, če je do kazenske obsodbe prišlo v tujini.

[15]Učinek take sodelovalne dolžnosti in obveščanja o prošnji za izročitev bi bil nemara vsaj v tem, da bi se od (prvih) nemških pristojnih organov pričakovalo prednostno odločanje o prošnji za pridobitev državljanstva, saj bi šele po (za prosilca uspešnem) koncu tistega postopka lahko (drugi) nemški pristojni organi sploh opravili presojo, ali bodo ob obstoju prošnje za izročitev zahtevane osebe kot nemškega državljana reagirali z izdajo evropskega naloga za prijetje in predajo, oboje pa v okviru s strani slovenskega sodišča vnaprej določenega razumnega roka.

[16]Tako denimo že Carol A. Batchelor, Developments in International Law: The Avoidance of Statelessness Through Positive Application of the Right to a Nationality v: Svet Evrope, 1st European Conference on Nationality: Trends and Developments in National and International Law on Nationality. Strasbourg 1999, str. 49–62, na str. 50.