Jedro

Obravnavani škodni dogodek je sprožil tožnik s tem, ko je v gozdu, v zasedi še z dvema osebama, s puško v roki pričakal toženca ter ga nato brez razloga dvakrat udaril s puško po glavi in ga pri tem poškodoval. Tožnik je v večji meri, in sicer z 80% prispeval k poškodbam, ki jih je sam utrpel pri tem, ko ga je toženec takoj zatem zbil z vozilom.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v III. točki izreka tako, da se znesek 4.300,00 EUR nadomesti z zneskom 5.888,15 EUR; - v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 48.094,28 EUR nadomesti z zneskom 46.506,13 EUR, znesek 4.300,00 EUR pa z zneskom 5.888,15 EUR.

II. V ostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2005 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožnik dolžan plačati tožencu odškodnino v znesku 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2006 do plačila (III. točka izreka). Kar je toženec zahteval več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da krijeta stranki vsaka svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitve v I., II. in V. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez dokazne podlage zaključilo, da toženec dne 21. 1. 2002 ni lovil in da se ni pripravljal na lov. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da si je tožnik po svoje razlagal pravice in dolžnosti, ki mu jih nalaga Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (v nadaljevanju ZVGLD). Ker se pravdni stranki medsebojno poznata, ni bilo potrebe po legitimiranju v smislu 65. člena ZVGLD. V skladu z določili tega zakona pa je imel tožnik kot uradna oseba nadzorstvene pravice. Tako je kot uradna oseba poizkušal ustaviti toženca in ga zadržati do prihoda policije, a mu to zaradi ravnanja toženca ni uspelo. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje sklicuje na mnenje sodnega izvedenca dr. A. A., ki je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka v zvezi z mehanizmom nastanka poškodb v obravnavanem škodnem dogodku. Opozarja, da je omenjeni izvedenec navedel, da ni mogoče z gotovostjo izključiti nobenega od možnih nastankov poškodb, torej tudi ne udarca s pestjo ali zadetja z glavo ob volan pri trčenju v drevo. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode, in sicer kar z 80%. Vse tožnikove poškodbe so nastale zaradi ravnanja toženca, ki ga je zbil z vozilom tako, da je tožnik padel po tleh. V kazenskem postopku, ki je tekel v zvezi s tem dogodkom, ni bilo ugotovljeno, da bi toženec ravnal v silobranu ali da bi bilo ravnanje tožnika razlog za to, da ga je toženec z vozilom zbil na tla. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je bil v tej pravdni zadevi že postavljen sodni izvedenec medicinske stroke dr. M. C., postavilo novega izvedenca medicinske stroke F. M. Z.. Opozarja, da je izvedenec C. ocenil, da je obravnavani dogodek vplival na delni izpah že prej spremenjenega sklepa, pri čemer je vpliv obravnavanega dogodka ocenil na 50%, preostalih 50% pa je po njegovem mnenju prispevala artroza oziroma obraba. Nenazadnje pa tudi izvedenec Z. obravnavano poškodbo desne roke opredeljuje kot sprožilni faktor za nadaljnje težave s palcem desne roke, ki so bile oskrbljene z zatrditvijo sklepa. Glede na navedeni mnenji torej ni mogoče zaključiti, da operacija ni bila v zvezi s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v škodnem dogodku. Nadalje meni, da mu je sodišče prve stopnje določilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter iz naslova strahu. Poudarja, da se je ustrašil za svoje življenje, saj ga je toženec s terenskim vozilom zbil na tla. Strah pa je bil prisoten tudi ves čas zdravljenja, tudi glede na pričakovano operacijo.

4. Toženec se pritožuje zoper izpodbijano sodbo v obsegu zanj neugodne odločitve. Tudi on uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek po tožbi v celoti zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka po tožbi poudarja, da v tožnika ni zapeljal, zato tožnik ni upravičen do nikakršne odškodnine. Če ga tožnik ne bi napadel na samotnem kraju ob pomoči dveh oseb, do dogodka ne bi nikoli prišlo. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za strah, njemu pa je odmerilo prenizko odškodnino iz teh naslovov. Poudarja pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter prestan primarni in sekundarni strah. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpovedal je namreč, da spi le tri do štiri ure na noč, da se mu vrti v glavi, da se hitro razburi, da ima trajne težave s srcem, da dnevno uživa Apaurin in da ima vidno izboklino na čelu. Meni, da je dokazano utrpel postkomocijski sindrom. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju prav tako neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi prizadete časti in dobrega imena. Tožnik je namreč širil neresnice, da je toženec krivolovec in da so ga zato prebutali. Ljudje so ga zato čudno gledali. Večkrat je moral pojasnjevati, kako je prišlo do dogodka, kar mu je bilo neprijetno. Ob vprašanjih in pogledih se je počutil grozno, zato se nekaj časa ni hotel pojavljati v javnosti. Ni mu razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrnilo. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njegov zahtevek iz naslova premoženjske škode. Meni namreč, da če tožnik ne bi ravnal tako kot je, se mu ne bi bilo potrebno umikati in tako na njegovem vozilu ne bi nastala škoda zaradi manevriranja. Glede poškodb, ki jih je na njegovem vozilu povzročil tožnikov sin, pa meni, da tudi zanje odgovarja tožnik, in sicer solidarno s sinom, saj je očitno, da je tožnik sina angažiral za napad nanj in je torej sin tožniku pomagal pri napadu. Nadalje se pritožuje zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj meni, da bi mu moralo sodišče te dosoditi od škodnega dogodka dalje. Pritožuje se še zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni, da tudi če bi bila odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari pravilna (pa ni), je sodišče prve stopnje stroške postopka napačno odmerilo, saj ni upoštevalo uspeha strank v pravdi.

5. Tožnik je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo toženca. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

6. Toženec je po svoji pooblaščenki odgovoril na pritožbo tožnika. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

Glede temelja:

8. Ker tožbeni zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče v tem pravdnem postopku vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 73369/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 73369/2010), a le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

9. Z omenjeno sodbo je bil toženec pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker je s svojim terenskim vozilom zadel tožnika tako, da je ta padel po tleh in se pri tem poškodoval. Toženec zato v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da v tožnika ni zapeljal in da ga torej ni poškodoval. 10. S to sodbo je bil tudi tožnik pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker je s puškinim kopitom dvakrat udaril toženca v obraz in ga s tem poškodoval. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca dr. A. A., ki je bilo izdelano za potrebe omenjenega kazenskega postopka in iz katerega naj bi izhajalo, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je toženec poškodbo utrpel z udarcem puškinega kopita.

11. Kljub kazenski obsodilni sodbi pa mora pravdno sodišče presojati ugovor o obstoju deljene odgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Vprašanje deljene odgovornosti oziroma prispevka žrtve za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja namreč ni pomembno (pomembno je lahko le kot morebitna olajševalna okoliščina za odmero kazni). Zato so nerelevantne tožnikove pritožbene navedbe, da v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi toženec ravnal v silobranu oziroma da bi bil razlog za toženčevo ravnanje predhodno ravnanje tožnika (udarec s puško). Kot rečeno, je pravdno sodišče na pravnomočno kazensko sodbo vezano le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

12. Zoper odločitev, da je tožnik v celoti odgovoren za tožencu nastalo škodo, ni pritožbe. Pač pa se obe pravdni stranki pritožujeta zoper odločitev, da je tožnik z 80% prispeval k škodi, ki jo je v obravnavanem škodnem dogodku sam utrpel. Glede na omenjeno kazensko obsodilno sodbo, je zmotno stališče toženca, da je tožnik v celoti odgovoren za škodo, ki mu je nastala v obravnavanem škodnem dogodku (ko ga je toženec z vozilom zadel tako, da je padel po tleh, pri čemer se je poškodoval).

13. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je celotni obravnavani škodni dogodek sprožil tožnik s tem, ko je v gozdu, v zasedi še z dvema osebama, s puško v roki pričakal toženca ter ga nato brez razloga dvakrat udaril s puško po glavi in ga pri tem poškodoval. Normalna in razumljiva je bila reakcija toženca, ki se je ustrašil in je želel preprečiti, da bi mu tožnik storil še kaj hujšega. S tem, ko je tožnika zbil z vozilom, je toženec res ravnal nedopustno, vendar do takšnega ravnanja toženca ne bi prišlo, če ga tožnik pred tem ne bi napadel. 14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da je tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka lovski čuvaj, s svojim ravnanjem nedvomno prekoračil pooblastila, ki so bila lovskim čuvajem dana v takrat veljavnem prvem odstavku 65. člena ZVGLD. V skladu z navedenim določilom je bil lovski čuvaj pooblaščen legitimirati vsakogar, ki lovi ali se mudi s pripravami na lov ali z očitnim namenom, da bo lovil; in začasno odvzeti priprave za lov ali lovski plen osebam, ki love ali se mude v lovišču, če nimajo pravice lova. Tožnik torej nikakor ni bil pooblaščen zadrževati toženca do prihoda policije, še manj pa z njim fizično obračunati. Iz izvedenih dokazov (iz izpovedb pravdnih strank in prič) niti ne izhaja, da bi bil toženec spornega dne na lovu (pa tudi če bi bil, to ne bi opravičevalo opisanega ravnanja tožnika).

15. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik v večji meri, in sicer z 80% prispeval k poškodbam, ki jih je utrpel pri tem, ko ga je toženec zbil z vozilom.

Glede nepremoženjske škode tožnika:

16. Zoper višino tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik meni, da je ta prenizka, toženec pa, da je previsoka.

17. Pritožbeno sodišče naprej pojasnjuje, da pri presoji pravilnosti odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od vtoževanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 977/2006).

18. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Konkretizacijo navedenega pa omogoča sodna praksa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri tožniku nastale nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu ustrezno upoštevalo navedena merila za odmero odškodnine. Tožniku je tako za vso nastalo nepremoženjsko škodo skupaj odmerilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR (brez tožnikovega soprispevka k nastali škodi), kar predstavlja približno 4 povprečne neto plače na zaposlenega v RS (na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Tako odmerjeni znesek je tudi ustrezno umeščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih (prim. sodbo II Ips 778/2008 in sodbo II Ips 67/2004), in predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

20. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da operacija sklepa njegove desne roke ni bila v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnik je sicer res že imel predhodno okvarjen sklep desne roke, a iz izvedenskih mnenj obeh v tem postopku postavljenih izvedencev medicinske stroke izhaja, da je poškodba desne roke, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, soprispevala k nadaljnjim težavam tožnikove desne roke, ki so jih oskrbeli z operativnim posegom. Navedeni poseg tako predstavlja eno od tožnikovih nevšečnosti pri zdravljenju, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožniku prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 3.200,00 EUR, tudi upoštevaje ta operativni poseg (v zvezi s katerim tožnik ni zatrjeval, niti izpovedoval, da bi bil kaj posebno problematičen oziroma neprijeten), primerna. Da bi v zvezi s tem operativnim posegom trpel strah, kar tožnik poudarja v pritožbi, pa tožnik ni izkazal. Glede nepremoženjske škode toženca:

21. Zoper odločitev o nepremoženjski škodi toženca se pritožuje le slednji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri tožencu nastale nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu ustrezno upoštevalo navedena merila za odmero odškodnine iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako tožencu za vso nastalo nepremoženjsko škodo skupaj odmerilo odškodnino v znesku 4.300,00 EUR, kar predstavlja približno 4,3 povprečne neto plače na zaposlenega v RS (na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Tako odmerjeni znesek odškodnine je tudi skladen s sodno prakso v podobnih primerih (prim. sodbo in sklep II Ips 316/2009) in predstavlja pravično zadoščenje za tožencu nastalo nepremoženjsko škodo.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženec namreč ni dokazal, da bi bile zatrjevane težave, in sicer nespečnost, motnje ritma srca, uživanje pomirjeval in vrtoglavica v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Ravno nasprotno. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je pomirjevala užival že pred škodnim dogodkom in da je vrtoglavice prestajal le določen čas po škodnem dogodku. Kot trajno posledico poškodb, ki jih je toženec utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, je izvedenec medicinske stroke navedel le izboklino na levi strani toženčevega čela, ki predstavlja le kozmetični defekt in v ničemer ne vpliva na zmanjšanje toženčevih življenjskih aktivnosti. Drugih trajnih posledic škodnega dogodka toženec ni izkazal. Iz izpovedbe izvedenca medicinske stroke nikakor ne izhaja, da toženec trpi za postkomocijskim sindromom (ki ga niti ni zatrjeval), kot poizkuša to prikazati v pritožbi.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi toženčev zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime. Iz toženčeve izpovedbe namreč ne izhaja, da bi prišlo do posega v njegovo čast in dobro ime. To je natančno in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (108. do 110. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Glede premoženjske škode toženca:

24. Toženec pa se utemeljeno pritožuje zoper zavrnitev njegovega zahtevka za plačilo premoženjske škode, ki mu je nastala na vozilu, ki je bilo poškodovano v obravnavanem škodnem dogodku. Višina zahtevka za plačilo te premoženjske škode je enaka znesku, ki ga je toženec poravnal za popravilo tega vozila, kar toženec dokazuje z računom z dne 6. 3. 2002 (priloga B9).

25. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno obrazložilo, da tožnik ne odgovarja za razbito steklo in raztrgano ponjavo toženčevega vozila, saj te škode ni povzročil tožnik, pač pa njegov sin (kot izhaja iz izpovedbe toženca). Ker je iz navedenega računa razvidna cena popravila oziroma zamenjave stekla in platnene strehe in je torej mogoče to škodo ločiti od preostale nastale škode na vozilu, ni mogoče slediti pritožbenim trditvam o solidarni odgovornosti tožnika in njegovega sina.

26. Pač pa pritožba pravilno opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje glede preostalih poškodb na vozilu, ki so sicer res nastale med toženčevim manevriranjem z vozilom, ko je želel pobegniti s kraja škodnega dogodka (iz izpovedb pravdnih strank izhaja, da se je pri tem zaletel v vozilo tožnikovega sina in v smreko), vendar pa to še ne pomeni, da je zanje odgovoren toženec, kot to zaključi sodišče prve stopnje. Kot že povedano, je predmetni škodni dogodek sprožil tožnik, ki je brez pravega razloga s puško udaril toženca in ga tako poškodoval. Toženec se je zaradi opisanega napada razumljivo počutil ogroženega in je želel pobegniti (kot že omenjeno, mu je tožnik skupaj s sinom in še eno osebo pripravil zasedo), zato je tudi pričel manevrirati, pri čemer je poškodoval vozilo. Vzrok toženčevega manevriranja z vozilom in posledično nastale škode na vozilu (razen razbitega stekla in strgane ponjave) je torej v ravnanju tožnika (napadu na toženca).

27. Tožnik je zato dolžan povrniti tožencu nastalo premoženjsko škodo (prvi odstavek 131. člena OZ) na vozilu (razen za razbito steklo in strgano ponjavo). Tožnik višini vtoževane odškodnine za vozilo ni ugovarjal, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu višino škode, kot izhaja iz že omenjenega računa z dne 6. 3. 2002, in sicer v znesku 1.588,15 EUR (ta znesek zajema vsa popravila iz računa razen stekla in platnene strehe).

Glede zakonskih zamudnih obresti:

28. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov odškodnine od vložitve tožbe oziroma nasprotne tožbe dalje. Pritožbeno stališče toženca, da tečejo zakonske zamudne obresti že od nastanka škode dalje, je torej zmotno. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Dolžnik pa pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Ker pravdni stranki nista zatrjevali (niti izkazali), da bi pred vložitvijo tožbe oziroma nasprotne tožbe na nasprotno stranko naslovili odškodninski zahtevek, tečejo v skladu z navedenimi zakonskimi določili zakonske zamudne obresti od vložitve predmetne tožbe oziroma nasprotne tožbe dalje.

Glede pravdnih stroškov:

29. Ne glede na spremembo izpodbijane sodbe (tožnik je dolžan plačati tožencu še znesek 1.588,15 EUR), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka. Ta odločitev temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP, v skladu s katerim lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Tožnik je v pravdi uspel s približno 9% svojega tožbenega zahtevka, toženec pa (po spremenjeni sodbi) s približno 11% svojega zahtevka, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev o pravdnih stroških pravilna.

Odločitev pritožbenega sodišča:

30. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je znesek odškodnine zvišalo za 1.588,15 EUR, tako da ta sedaj znaša 5.888,15 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi zneske v zavrnilnem delu toženčevega tožbenega zahtevka (v IV. točki izreka izpodbijane sodbe), kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31. Ker je toženec uspel le s sorazmerno majhnim delom pritožbe (le s 3% s pritožbo izpodbijanega zneska) in ker ni njegov odgovor na tožnikovo pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.