Jedro

Nevarna dejavnost je tista, iz katere izvira večja nevarnost za nastanek škode kot sicer, ki torej po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode. Ne more biti dvoma, da delo carinika, ki ga izvršuje vsakodnevno, v običajnih okoliščinah ni nevarno, saj pri tem praviloma ne prihaja do nikakršnih poškodb. Gre za opravilo (v konkretnem primeru: carinik stoji ob kabini ali je v njej, tovorno vozilo pa pelje mimo), ki ne vključuje večjega tveganja, kot smo mu izpostavljeni v siceršnjem življenju. V določenih okoliščinah lahko sicer dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, zaradi načina njenega opravljanja postane nevarna. Nevarno bi delo lahko postalo zaradi okoliščin, ki so neposredno povezane z opravljanjem carinskega nadzora, te pa v konkretnem primeru niso podane.

Tožnik očita toženki, da niso bili izvedeni ustrezni ukrepi za varstvo pri delu, vendar pa za dokazovanje teh dejstev, katerim je toženka nasprotovala, ni predlagal nobenih dokazov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zatrjevano protipravno ravnanje toženke, ki bi se kazalo v opustitvi ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, ostalo nedokazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 3.209,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja, da zahteva povrnitev premoženjske škode, ki je nastala zaradi premestitve iz delovnega mesta v Carinski izpostavi V. na delovno mesto v izpostavo R., ki je bila izvedena 1.5.2000 kot posledica njegove invalidnosti, ki jo je zadobil zaradi nesreče na delovnem mestu. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da delo carinika ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tudi ne drži, da za svoje trditve o neustreznosti oziroma nevarnosti kabine ni ponudil nikakršnega dokaza. Glede slednjega je tožnik predlagal vpogled v sodbo v kazenski zadevi, opr. št. K 384/1984 Temeljnega sodišča v N. G. in zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče. Iz listin je razviden opis dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje pa je tudi zavrnilo zaslišanje tožnika v smeri ugotavljanja objektivne odgovornosti toženke, s čimer je zaprlo pot pri razčiščevanju dejanskega stanja, kar je imelo za posledico zmoten materialnopravni zaključek, da carinjenje ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tožnik opozarja, da je treba pri opredelitvi, da določeno delo predstavlja nevarno dejavnost, upoštevati konkretne okoliščine, ki so podane. Delo carinika na splošno ni nevarna dejavnost, postana pa takšna, ko pride pri svojem delu v stik z malomarnim voznikom tovornjaka, ki zaradi nepazljivosti pri manevriranju trči v kabino, ki ne nudi zaščite. Samo dejstvo, da je toženka po delovni nesreči prestavila carinsko kabino drugam, prikazuje, da je predhodna postavitev kabine, nesposobne vzdržati trk tovornjaka, predstavljala razmere, v katerih postane dejavnost carinjenja nevarna dejavnost. Konkretne okoliščine je moč povzeti iz tožbenih navedb in priloženih listinskih dokazov. Toženka bi ob gostem prometu tovornjakov, ki so prehajali mejo in ob okoliščini, da so številni vozili z neprilagojeno hitrostjo, zaradi česar jih je zanašalo proti carinski kabini, mogla pričakovati nezgode, pa ni storila ničesar, da do nezgode ne bi prišlo. Opisane okoliščine kažejo na to, da je delo carinika v takih pogojih nevarno, zato delodajalec odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Nadalje se tožnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi uspel dokazati neustreznost carinske kabine, torej nedopustno ravnanje toženke, ni vzročne zveze z zatrjevano posledico, to je premestitvijo na delovno mesto na Carinsko izpostavo R.. Iz odločbe z dne 1.5.2000 je razvidno, da je bil tožnik zaradi invalidnosti razporejen na delovno mesto s polovičnim delovnim časom. Zaradi premestitve pa je mu nastala materialna škoda, ki se kaže v izgubi zaslužka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja povrnitev premoženjske škode (izgube na zaslužku), ki naj bi mu nastala zaradi premestitve iz delovnega mesta v Carinski izpostavi V. na delovno mesto v izpostavo R.. Premestitev z dne 1. 5. 2000 naj bi bila posledica invalidnosti, ki jo je utrpel 27. 7. 1984 v delovni nesreči, ko je opravljal delo carinika. Medtem ko je opravljal na mejnem prehodu V. delo carinika, je voznik tovornega vozila, ki je s tovornim vozilom s priklopnikom zapeljal preblizu carinske kabine, zadel nadstrešnico kabine, ki se je nagnila in poškodovala tožnika, ki je bil tedaj ob/v kabini. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da toženka kot delodajalec za zatrjevano škodo ne odgovarja objektivno. Štelo je, da tedanje delo carinika (carinjenje) ni nevarna dejavnost. Sodišče prve stopnje je zato presojalo še, ali je podana krivdna odgovornost delodajalca in ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je delodajalec opustil dolžno ravnanje in vzročne zveze med njegovim ravnanjem in zatrjevano škodo. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno in ga pritožba neutemeljeno izpodbija.

V odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornost ne glede na krivdo pa izjema (131. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Takšno (objektivno) odgovornost zakon predpisuje le, ko škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Nevarna dejavnost je tista, iz katere izvira večja nevarnost za nastanek škode kot sicer, ki torej po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode. Ne more biti dvoma, da delo carinika, ki ga izvršuje vsakodnevno, v običajnih okoliščinah ni nevarno, saj pri tem praviloma ne prihaja do nikakršnih poškodb. Gre za opravilo (v konkretnem primeru: carinik stoji ob kabini ali je v njej, tovorno vozilo pa pelje mimo), ki ne vključuje večjega tveganja, kot smo mu izpostavljeni v siceršnjem življenju. V določenih okoliščinah lahko sicer dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, zaradi načina njenega opravljanja postane nevarna. Nevarno bi delo lahko postalo zaradi okoliščin, ki so neposredno povezane z opravljanjem carinskega nadzora, te pa v konkretnem primeru niso podane. Okoliščine, ki so posledica krivdnega ravnanja tretje osebe, bi bilo mogoče upoštevati, v kolikor bi bila tovrstna poškodovanja oziroma trčenja tovornih vozil v carinsko kabino, v kateri se cariniki nahajajo ali stojijo zraven nje, s strani voznikov tovornih vozil, ki pripeljejo na mejni prehod in vstopajo v carinsko območje, pogosti in bi ravno navedeno predstavljalo večje tveganje pri njihovem delu. Vendar pa je splošno znano, da do takšnih dogodkov običajno ne prihaja. Tožnik je sicer trdil (pravočasno), da so tovornjaki, ki so na mejnem prehodu peljali mimo kabine, vozili prehitro in jih zanašalo proti kabini in da bi lahko do udarca v kabino in njenega podrtja vsak čas prišlo, vendar ni pravočasno trdil niti dokazal, da bi do tovrstnih nesreč prihajalo pogosto. Tožnik namreč v potrditev tega ni predlagal nobenega dokaza, zato enkraten in izjemen dogodek, ki se je pripetil tožniku in hipotetična možnost zadetja, njegovega dela še ne opredeljuje kot tveganega. Samo dejstvo, da je toženka po nesreči premestila kabino na drugo mesto (pri čemer tožnik zatrjuje, da je bila premestitev posledica prometne nesreče, toženka pa zaradi spremenjenega prometnega režima) pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da delo carinika predstavlja nevarno dejavnost, iz katere bi izvirala večja nevarnost za zdravje. Ker tožnik ni predlagal svojega zaslišanja za ugotavljanje obstoja objektivne odgovornosti toženke, pač pa za dokazovanje trditev, da je bil od delovne nesreče razporejen na delovno mesto, za katerega prejema nižje dohodke kot pred nesrečo ter glede izračuna izgubljenega dohodka (zapisnik list. št. 20), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegovo zaslišanje v navedeni smeri. Sodišče prve stopnje namreč vodi dokazni postopek v okviru dokaznih predlogov. Pri dokaznem predlogu z zaslišanjem stranke mora stranka sama določno navesti, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če stranka predlaga dokaz za dokazovanje določenega dejstva, sodišče ne sme izvesti dokaza za dokazovanje drugega dejstva, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.

Odgovornost delodajalca za zatrjevano škodo bi bila zato kvečjemu krivdna. Drugače kot pri objektivni odgovornosti morajo biti tu izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem (kar je breme tožnika) in krivda. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da bi bilo podrtje carinske hišice, v kateri carinik opravlja svoje delo, mogoče preprečiti, če bi bila hišica postavljena tako, da do podrtja sploh ne bi prišlo. Trdil je še, da hišica ni bila projektirana in zgrajena tako, da bi vzdržala udarce tovornih vozil oziroma da bi morala biti projektirana tako, da bi bilo pred hišico postavljena masivna betonska ovira, ki bi preprečila vsakršen nalet vozil. Tožnik tako očita toženki, da niso bili izvedeni ustrezni ukrepi za varstvo pri delu, vendar pa za dokazovanje teh dejstev, katerim je toženka nasprotovala, ni predlagal nobenih dokazov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zatrjevano protipravno ravnanje toženke, ki bi se kazalo v opustitvi ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, ostalo nedokazano. Zmotno meni tožnik, da je za dokazovanje zatrjevanega dejstva glede neustreznosti carinske kabine predlagal dokaz z vpogledom v sodbo v kazenski zadevi, opr. št. K 384/1984 Temeljnega sodišča v N. G. in zapisnik o ogledu kraja nesreče. Iz tožbenih trditev izhaja, da tožnik s tema dokaznima predlogoma dokazuje obstoj delovne nezgode (opis kako se je pripetila delovna nezgoda), ne pa morebiti dejstva, da je bila kabina neprimerna za izvajanje carinske službe. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je bila carinska kabina neustrezna, da je torej toženka opustila dolžno ravnanje, ni podan eden izmed elementov odškodninske odgovornosti toženke, zato tožnik s tožbenim zahtevkom ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje se je sicer ukvarjalo še z obstojem drugih predpostavk in sicer ali je podana vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem toženke in škodo, česar mu ni bilo treba, saj morajo biti, kot že rečeno, za odškodninsko odgovornost toženke, vse štiri predpostavke civilnega odškodninskega delikta podane kumulativno. Zato se tudi pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeliti do pritožbenih trditev, ki se nanašajo na vzročno zvezo med nastalo škodo in ravnanjem toženke (prim. 1. odstavek 360. člena ZPP). Kljub temu je treba pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da je njegova invalidnost kot posledica nedopustnega ravnanja toženke odločilni vzrok za zatrjevano škodo. Tožnik je zatrjeval obstoj te vzročne zveze, vendar pa iz njegove izpovedi izhaja več vzrokov nastale posledice (zmanjšanje števila carinikov zaradi pomanjkanja dela, predhodne razporeditve). Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da po teoriji adekvatne vzročnosti, ki jo uporablja slovensko pravo, ni mogoče ugotoviti, da je imela njegova invalidnost kot vzrok pretežno vlogo pri nastanku zatrjevane škode. Tudi iz odločbe z dne 1. 5. 2000, na katero tožnik opozarja v pritožbi, ni razvidno, da bi bila njegova premestitev na delovno mesto v drug kraj posledica njegove invalidnosti.

Ker zaradi navedenega pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.