Jedro

Sodišče ugotavlja, da si tožnica, ki vztraja pri izpodbojni tožbi, svojega pravnega položaja s tako tožbo ne more izboljšati in zato tudi ne izkazuje pravnega interesa za to tožbo. Sporna odločitev tožene stranke je namreč v razmerju do tožnice imela pravne učinke le v študijskem letu 2020/2021. Tožeča stranka lahko spremeni tožbeni zahtevek na odpravo akta tudi v ugotovitveni zahtevek, če bi zaradi spremenjenih okoliščin (v konkretnem primeru zaradi zaključka študijskega leta 2020/2021) želela, da sodišče o tem odloči. Tožnica je imela možnost, da bi po zaključku študijskega leta 2020/2021 poleg izpodbojnega zahtevka postavila še ugotovitveni zahtevek ali pa bi izpodbojni zahtevek spremenila v ugotovitvenega, in to vse do odločitve sodišča,2 vendar pa tega, četudi jo je sodišče s tem seznanilo, ni storila, pač pa je vztrajala pri izpodbojnemu zahtevku, ki ga je uveljavljala s tožbo. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnica nima več pravnega interesa za izpodbojni tožbeni zahtevek, kot ga uveljavlja s tožbo, to pomeni, da niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe in jo je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Študijska komisija Evropske pravne fakultete Nove univerze (v nadaljevanju Študijska komisija ali prvostopenjski organ) je 22. 9. 2020 prejela vlogo študentke A. A. (v nadaljevanju tožnica) za podaljšanje statusa študenta iz razloga izrednih razmer, ki pa ji z odločbo, št. 414/20-P z dne 23. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ni ugodila. Pojasnila je, da je Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) v 49. členu določil, da imajo, ne glede na določbe 70. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), pravico do podaljšanja statusa študenta v študijskem letu 2020/2021 tudi študenti, ki zaradi nastanka izjemnih okoliščin v letu 2020 niso mogli redno in v rokih opraviti svojih študijskih obveznosti. Te utemeljene razloge so dolžni izkazati z verodostojnimi listinami. Študijska komisija navaja, da tožnica vlogi za podaljšanje statusa študenta iz razloga nastanka izrednih razmer ni priložila dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da zaradi posledic epidemije ni bila zmožna redno in v roku opraviti svojih študijskih obveznosti.

2. Tožnica je zoper odločitev Študijske komisije vložila pritožbo. Dekan Evropske pravne fakultete Nove univerze (v nadaljevanju Dekan) je kot drugostopenjski organ z odločbo, št. D 414/20-P z dne 3. 11. 2020, odločil, da se tej pritožbi tožnice ne ugodi. Pojasnjuje, da je tožnica v pritožbi navajala, da je vlogi priložila zdravniško potrdilo osebnega zdravnika o dlje časa trajajoči bolezni, ki bi moralo zadoščati pri upravičevanju nezmožnosti nemotenega opravljanja študijskih obveznosti. Dekan se pridružuje zaključku prvostopenjskega organa, da tožnica ni izkazala, da zaradi posledic epidemije ni bila zmožna redno in v roku opraviti svojih študijskih obveznosti. Odločanje o izrednem podaljšanju statusa študenta je na podlagi 49. člena ZIUZEOP v pristojnosti visokošolskih zavodov. Sklicuje se na 11. člen Pravilnika o študiju na Evropski pravni fakulteti Nove univerze (v nadaljevanju Pravilnik), kjer je določeno, da se kot utemeljen razlog za podaljšanje statusa študenta upošteva bolezen, ki traja vsaj dva meseca neprekinjeno v času izpitnih rokov in jo študent izkazuje z ustreznimi verodostojnimi dokazili, iz katerih je razviden značaj bolezni. Tožnica je svoji vlogi za podaljšanje statusa študenta iz razloga izrednih razmer sicer priložila zdravniško potrdilo osebnega zdravnika, iz katerega pa ni razvidno trajanje bolezni in njen značaj, torej ni razviden razlog, ki bi bil utemeljen razlog za podaljšanje statusa študenta v skladu s prej citirano določbo 11. člena Pravilnika. Poleg tega je iz elektronskega indeksa tožnice razvidno, da je pristopila in uspešno opravljala izpite v vseh treh izpitnih obdobjih, kar dodatno izpodbija trditev o več kot dvomesečni neprekinjeni nezmožnosti opravljanja študijskih obveznosti. Odločitev prvostopenjskega organa je bila ob upoštevanju vsega navedenega po presoji Dekana utemeljena.

3. Tožnica je zoper Evropsko pravno fakulteto Nove univerze (v nadaljevanju tožena stranka) vložila tožbo v upravnem sporu (ki jo je modificirala z vlogo z dne 22. 12. 2020) in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da odloči, da je tožnica v študijskem letu 2020/2021 upravičena do podaljšanja statusa študenta na podlagi 49. člena ZIUZEOP, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi, naj ji tožena stranka povrne znesek sodne takse za tožbo.

4. Tožnica pojasnjuje, da je kot študentka 3. letnika prava pri toženi stranki v predpisanem roku vložila prošnjo za podaljšanje študentskega statusa. Med razlogi je navedla, da zaradi smrti bližnjega, šibkega zdravstvenega stanja in izrednih razmer ni zmogla pisati diplomske naloge, omejena pa je bila tudi z dostopom do literature, saj so bile knjižnice zaprte. Prošnji je priložila zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da se je v študijskem letu 2019/2020 večkrat zdravila zaradi različnih bolezni. Meni, da Študijska komisija ni pojasnila pravne ali katere druge podlage, ki je visokošolske ustanove in študenta zavezovala k prepoznavanju utemeljenih razlogov za podaljšanje statusa študenta in izkazovanju teh razlogov z verodostojnimi listinami. Študijska komisija je zdravniško potrdilo, ki ga je predložila tožnica, prezrla in se do njega ni opredelila, prav tako iz obrazložitve ni mogoče razbrati, katera dokazila bi morala tožnica predložiti in na podlagi katerih meril, priporočil ali vsebinskih opredelitev je Študijska komisija odločala. Tega ni pojasnil niti Dekan v drugostopenjski odločbi. Navaja, da so za razliko od tožene stranke druge visokošolske ustanove izdale navodila za postopek podaljšanja statusa študenta zaradi epidemije COVID-19, medtem ko je Nova univerza 8. 5. 2020 na svoji spletni strani zgolj objavila, da je bil sprejet zakon o interventnih ukrepih, ki v 49. členu določa pravico do podaljšanja statusa študenta v študijskem letu 2020/2021. Študijska komisija in Dekan sta prošnjo tožnice obravnavala, kot da ne bi šlo za izredne razmere, na podlagi katerih je tudi prišlo do sprejetja interventnega zakona. Študijski proces je bil namreč bistveno moten in celo prekinjen. Dekan se je v drugostopenjski odločbi skliceval na določbo 11. člena Pravilnika, ki pa velja za običajne in ne za izredne razmere, pri tem pa je izpustil, da se kot utemeljeni razlog ob odločanju lahko upošteva verodostojno dokazilo, saj je zapisal, da mora biti tako verodostojno dokazilo predloženo.

5. Tožnica navaja, da so zanjo nerazumljive tudi navedbe Dekana, kaj izhaja iz vpogleda v elektronski indeks, saj izenačuje običajne in epidemiološko zaostrene razmere, ne da bi za to imel ustrezno podlago. Meni, da njeno ravnanje kaže, da je njen študij resen in odgovoren in da se trudi po svojih najboljših močeh, kljub zdravstvenim težavam, ki jih je izkazala z zdravniškim potrdilom in kljub zaostrenim epidemiološkim razmeram in ukrepom v zvezi s tem. Prav zaradi teh težav tožnica ni mogla opraviti vseh študijskih obveznosti, to je še dveh izpitov in diplome, zato je izpodbijana odločba zanjo nerazumljiva.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in utemeljitvah v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da je tožničino vlogo za podaljšanje statusa študenta Študijska komisija zavrnila zato, ker tožnica ni izkazala utemeljenih razlogov, ki bi to opravičevali. Fakultetna knjižnica je namreč ves čas epidemije omogočala izposojo knjižničnih gradiv in nudila brezplačne dostope do številnih internetnih baz, tožnica pa tudi ni izkazala značaja bolezni in tega, da je ta trajala več kot dva meseca v času izpitnih rokov. Tem pojasnilom je sledil tudi Dekan, ko je odločal o tožničini pritožbi, pri čemer tožena stranka dodaja, da epidemija sama po sebi ni razlog za podaljšanje statusa študenta. Tožena stranka je 8. 5. 2020 na svoji spletni strani objavila obvestilo, ki ga citira. Iz tega obvestila izhaja, da je študente opozorila na možnost podaljšanja statusa študenta, ki pa jih mora študent izkazati, pojasnila je tudi način in rok za oddajo vloge. Ob izpolnjevanju vloge v sistemu VIS je razvidno, da mora študent vlogo napisati sam in jo utemeljiti ter ji priložiti morebitne priloge, s katerimi izkaže razloge za podaljšanje statusa. Iz drugostopenjske odločbe je tudi razvidno, da se je Dekan opredelil do vseh razlogov, ki jih je tožnica navedla v svoji vlogi. Dodaja še, da niti iz ZVis niti iz Pravilnika ne izhaja, da bi fakulteta morala študentu podaljšati status, ampak to stori takrat, ko za to obstajajo utemeljeni razlogi. Ker ZVis teh razlogov ne določa, jih je določila tožena stranka v Pravilniku, pri tem pa kot enega od razlogov navedla tudi bolezen, ki traja več kot dva meseca v času izpitnih rokov. Tožnica take bolezni ni izkazala, ugotovljeno pa je bilo, da je v celotnem študijskem letu uspešno opravljala svoje študijske obveznosti. Tožena stranka je pri odločanju upoštevala vse razloge, ki jih je tožnica navedla v svoji vlogi, ne le izrednih razmer, in na tej podlagi odločila, da se tožnici status študenta ne podaljša. K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo.

8. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu z določbami prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov v upravnem sporu, mora za to izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Pravni interes, kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe, mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče (tako kot na obstoj ostalih procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1) paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če ugotovi, da tožeča stranka nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).1

9. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba Študijske komisije Evropske pravne fakultete Nove univerze, št. 414/20-P z dne 23. 9. 2020, s katero ta ni ugodila tožničini vlogi za podaljšanje statusa študenta v študijskem letu 2020/2021 iz razloga izrednih razmer. Tožnica je tožbo zoper to odločbo vložila kot izpodbojno tožbo (1. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je zahtevala odpravo odločbe in njeno spremembo tako, da se njeni vlogi za podaljšanje statusa študenta v prej navedenem študijskem letu ugodi; in podrejeno, da se odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

10. Ker je sodišče presodilo, da si tožnica z izpodbojno tožbo ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja, jo je z dopisom z dne 29. 2. 2024 s tem seznanilo. Pojasnilo ji je, da si z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja zato, ker je študijsko leto 2020/2021 že zaključeno. Pozvalo jo je, naj, če pri izpodbojni tožbi vztraja in je ne umika, utemelji pravni interes za nadaljevanje postopka po tej tožbi oziroma naj tožbo spremeni v tožbo na ugotovitev, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njene pravice in pravne koristi ter to ustrezno utemelji.

11. Tožnica se je na poziv sodišča odzvala z elektronskim sporočilom. Navedla je, da pri vloženi tožbi vztraja in je ne umika. Pri zahtevi, da se izpodbijana odločba odpravi, vztraja iz razlogov, ki so navedeni v tožbi. Kljub temu, da je študij na dodiplomski stopnji uspešno zaključila, so ji zaradi izpodbijane odločbe nastale številne negativne posledice. Z zavrnitvijo prošnje za podaljšanje statusa študenta je bilo že tako stresno obdobje še bolj stresno, tako da je čutila posledice na duševnem zdravju. Prikrajšana je bila za celo leto državne štipendije, ki bi jo v primeru podaljšanja statusa študenta sicer pridobila. Poleg tega so ji nastali stroški zaradi izrednega opravljanja dveh izpitov in diplomske naloge, skupaj v višini 900,00 EUR, kar je zanjo in njeno družino predstavljajo dodatno finančno breme. Ker je podrobne razloge za tožbo pojasnila že v sami tožbi in pri njih še vedno vztraja, meni, da dodatne izjasnitve niso potrebne.

12. Sodišče ugotavlja, da si tožnica, ki vztraja pri izpodbojni tožbi, svojega pravnega položaja s tako tožbo ne more izboljšati in zato tudi ne izkazuje pravnega interesa za to tožbo. Sporna odločitev tožene stranke je namreč v razmerju do tožnice imela pravne učinke le v študijskem letu 2020/2021. Če bi sodišče v tem trenutku (torej v študijskem letu 2023/2024) izpodbijano odločbo odpravilo in sprejelo odločitev, da se tožnici odobri podaljšanje statusa študenta v študijskem letu 2020/2021, ali pa bi izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, si zaradi že zaključenega študijskega leta 2020/2021 tožnica svojega pravnega položaja s tako odločitvijo ne bi mogla več izboljšati, kar pa pomeni, da nima več pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka po vloženi tožbi.

13. Sodišče pojasnjuje, da lahko tožeča stranka spremeni tožbeni zahtevek na odpravo akta tudi v ugotovitveni zahtevek, če bi zaradi spremenjenih okoliščin (v konkretnem primeru zaradi zaključka študijskega leta 2020/2021) želela, da sodišče o tem odloči. Tožnica je imela možnost, da bi po zaključku študijskega leta 2020/2021 poleg izpodbojnega zahtevka postavila še ugotovitveni zahtevek ali pa bi izpodbojni zahtevek spremenila v ugotovitvenega, in to vse do odločitve sodišča,2 vendar pa tega, četudi jo je sodišče s tem seznanilo, ni storila, pač pa je vztrajala pri izpodbojnemu zahtevku, ki ga je uveljavljala s tožbo.

14. Navedbe tožnice, da ji je zaradi izpodbijanega upravnega akta nastala škoda, tako materialna kot nematerialna (stroški zaradi izrednega opravljanja izpitov in diplomske naloge, izguba državne štipendije, posledice na zdravju), pri presoji pravnega interesa za izpodbojno tožbo glede na zgoraj pojasnjeno niso pravno odločilne. Takšne, pravno odločilne, bi bile le pri presoji pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.3 Te pa tožnica, četudi jo je sodišče na to opozorilo, ni postavila.

15. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na obstoj pravnega interesa. Ker je ugotovilo, da tožnica nima več pravnega interesa za izpodbojni tožbeni zahtevek, kot ga uveljavlja s tožbo, to pomeni, da niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe in jo je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Sodišče je to odločitev sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010, I Up 234/2022 z dne 22. 2. 2023, I Up 232/2022 z dne 12. 4. 2023, in druge. Enako tudi v sklepih Upravnega sodišča, npr. I U 887/2018-16 z dne 16. 1. 2020, I U 1492/2017-10 z dne 27. 5. 2020, II U 33/2022 z dne 22. 3. 2023, IV U 45/2020 z dne 21. 7. 2023, in drugih. 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2014 in I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 (17. točka) in sklep Vrhovnega sodišča I Up 232/2022 z dne 12. 4. 2023 (8. točka).