14. 5. 2020

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. B., C., ki ga zastopa Manuela Bencak, odvetnica v Mariboru, na seji 14. maja 2020

sklenilo:

Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži učinkovanje sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. III Cp 648/2019 z dne 30. 7. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. N 287/2018 z dne 5. 6. 2019 v delu, v katerem se nanaša na odvzem roditeljske pravice A. B.

OBRAZLOŽITEV

1.V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje na predlog Centra za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD) nasprotnima udeležencema (tudi ustavnemu pritožniku) odvzelo roditeljsko pravico za mladoletnega Č. B. Zoper prvostopenjski sklep sta se pritožila oba nasprotna udeleženca. Višje sodišče je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po presoji sodišč okoliščine obravnavanega primera kažejo na to, da niti mati otroka niti pritožnik ne bosta zmogla prevzeti samostojne skrbi za varstvo in vzgojo mladoletnega sina.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 53., 54. in 56. člena Ustave, pa tudi kršitev 2. člena Ustave. Meni, da pogoji po 116. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR) za izrek ukrepa odvzema roditeljske pravice pri njem niso podani. Poudarja, da odvzem roditeljske pravice z namenom posvojitve mladoletnega Č. B. tudi ni v največjo korist otroka, saj bi glede na mnenje sodne izvedenke posvojitev lahko pustila velike posledice za otrokov razvoj. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih sklepov do končne odločitve Ustavnega sodišča ter prednostno obravnavo zadeve.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1199/19 z dne 12. 3. 2020 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Predlog za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane sodne odločbe pritožnik utemeljuje s trditvijo, da obstaja velika verjetnost, da bi CSD v najkrajšem možnem času sprožil postopek posvojitve mladoletnega Č. B.

4.Drugi odstavek 116. člena ZZZDR je določal, da se roditeljska pravica lahko roditelju vrne z odločbo sodišča, če preneha razlog, zaradi katerega mu je bila ta pravica odvzeta, razen če je bil otrok posvojen. Po vsebini enako določbo vsebuje drugi odstavek 176. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19 – DZ). Morebitna posvojitev bi torej pomenila popolno in dokončno pretrganje vezi med pritožnikom in mladoletnim sinom Č. B. Pritožnik v takem primeru navkljub morebitnemu uspehu z ustavno pritožbo ne bi mogel doseči vrnitve roditeljske pravice. Teža posledic, ki z nepovratno izgubo roditeljske pravice preti pritožniku, zato presega tisto, ki bi nastala z začasno odložitvijo učinkovanja izpodbijane odločitve sodišč. Glede na to je Ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo učinkovanje izpodbijane sodne odločbe v delu, v katerem se nanaša na odvzem roditeljske pravice pritožniku. To pomeni, da pristojni organ (CSD) od trenutka prejema tega sklepa pa vse do končne odločitve Ustavnega sodišča ne bo smel sprožiti postopka za posvojitev mladoletnega Č. B.

5.Ustavno sodišče je hkrati sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 58. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Marijan Pavčnik je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je sklep sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Mežnar in Šugman Stubbs.

dr. Rajko Knez Predsednik

31. 3. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Manuela Bencak, odvetnica v Mariboru, na seji 31. marca 2022

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. III Cp 648/2019 z dne 30. 7. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. N 287/2018 z dne 5. 6. 2019 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje na predlog Centra za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD) nasprotnima udeležencema (tudi ustavnemu pritožniku) odvzelo roditeljsko pravico za mladoletnega Č. B. CSD je odvzem roditeljske pravice predlagal tudi zaradi zagotovitve trajne nadomestne skrbi za otroke in se ob tem skliceval na mnenje strokovne komisije CSD. Zoper prvostopenjski sklep sta se pritožila oba nasprotna udeleženca. Višje sodišče je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po presoji sodišč okoliščine obravnavanega primera kažejo na to, da niti mati otroka niti pritožnik ne bosta zmogla prevzeti samostojne skrbi za varstvo in vzgojo mladoletnega sina. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da je "odvzem roditeljske pravice za vse otroke v njihovo korist, saj bo po odvzemu roditeljske pravice otrokom še vedno zagotovljena nadomestna skrb, CSD pa bo lahko poiskal in sodišču v odločitev predlagal najbolj ustrezno trajno nadomestno skrb za otroke". Tej presoji je pritrdilo Višje sodišče. Zavzelo je stališče, da je sprejeta odločitev "v največjo korist mladoletnih otrok, saj jim je tako zagotovljena trajna nadomestna skrb in emocionalna stabilnost v rejniški družini oziroma tudi nadalje v primeru posvojitve".

2.Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 53., 54. in 56. člena Ustave, pa tudi kršitev 2. člena Ustave. Meni, da pogoji po 116. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR) za izrek ukrepa odvzema roditeljske pravice pri njem niso podani. Poudarja, da bi moral biti odvzem roditeljske pravice skrajni ukrep, ki se izreče v primeru, ko dejansko ni več nobene možnosti in upanja, da bi se pri staršu spremenile okoliščine do te mere, da bi lahko prevzel skrb za mladoletnega otroka. V konkretnem primeru naj možnost, da bi pritožnik lahko še kdaj prevzel skrb za otroka, ne bi bila izključena. Država bi morala staršem in otroku nuditi ustrezno strokovno pomoč, kar v tem primeru ni bilo izkazano. Po zatrjevanju pritožnika je bilo delovanje CSD ves čas usmerjeno v odvzem roditeljske pravice biološkima staršema oziroma v posvojitev otroka. Država naj staršema v konkretnem primeru ne bi nudila ustrezne strokovne pomoči, s katero bi jima omogočila ponovno združitev družine. Pritožnik poudarja, da je CSD z njim vzpostavil stik le v smeri, da bi podpisal dokumente, potrebne za posvojitev sina. Država (oziroma konkretno CSD) zato po njegovem mnenju ni izpolnila svoje dolžnosti po 53. členu Ustave.

3.Pritožnik je prepričan, da odvzem roditeljske pravice z namenom posvojitve ni v največjo korist otroka, saj bi lahko posvojitev pustila velike posledice za njegov razvoj. Kot pomembno okoliščino poudarja tudi njegovo navezanost na polbrata, s katerima živi pri rejniški družini. Možnost, da bi vse tri otroke posvojila ena družina, naj bi bila minimalna. Medsebojna ločitev otrok in njihova ločitev od rejnice pa bi bila lahko usodna za njihov nadaljnji razvoj. Izpodbijana odločitev naj bi bila v nasprotju z izvedenskim mnenjem, izpovedbami pritožnika in tudi rejnice ter naj ne bi pomenila določitve najmilejšega ukrepa. Posegla naj bi v pravico do družinskega življenja otroka in pritožnika kot starša. Prav tako naj bi bila v nasprotju s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP) in ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pritožnik opozarja, da država ni izvedla vseh ukrepov, ki jih je mogoče razumno pričakovati za to, da bi prišlo do ponovne združitve družine. Zatrjuje, da mu dejansko ni bila dana realna možnost, da prevzame trajno skrb za sina.

4.Pritožnik opozarja, da ostaja kriterij otrokove koristi v zvezi z institutom odvzema roditeljske pravice v sodni praksi na preveč abstraktni ravni, še zlasti glede na to, da se s tem ukrepom trajno poseže v družinsko življenje. Nedorečenost konkretnih kriterijev v sodni praksi naj bi povzročala pravno negotovost pri razlagi in uporabi tega instituta, s tem pa omogočala neenotnost sodne prakse in različno odločanje v podobnih primerih. Glede na to pritožnik meni, da so mu bile kršene pravice iz 14. in 22. člena, tretjega odstavka 53. člena, prvega odstavka 54. člena in prvega odstavka 56. člena Ustave. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1199/19 z dne 12. 3. 2020 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Mariboru. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor CSD kot nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka.

6.CSD je v odgovoru na ustavno pritožbo navedel, da vztraja pri podani strokovni oceni in mnenju, ki je skladno s 116. členom ZZZDR in sta mu pritrdili tudi sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih sklepih.

7.Ustavno sodišče je odgovor CSD poslalo pritožniku.

B.

8.Pritožnik sodiščema očita, da sta z izpodbijano odločitvijo o odvzemu roditeljske pravice kršili njegovo pravico do družinskega življenja (53. in 54. člen Ustave in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da v obravnavanem primeru niso podani zakonski razlogi za odvzem roditeljske pravice, ki jih predvideva prvi odstavek 116. člena ZZZDR. CSD naj bi ves čas vodil postopek v smeri odvzema roditeljske pravice staršema oziroma zaradi posvojitve otroka. Pri tem pa pritožnik ob sklicevanju na mnenje sodne izvedenke opozarja, da tak odvzem roditeljske pravice ni v največjo otrokovo korist. Te trditve pritožnika mora Ustavno sodišče preizkusiti z vidika njegove pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave.

Glede kršitve prvega odstavka 54. člena Ustave in 8. člena EKČP

9.Prvi odstavek 54. člena Ustave varuje starševstvo. Skladno s prvim stavkom te ustavne določbe imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Skladno z drugim stavkom te ustavne določbe se lahko ta pravica in dolžnost staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starševska pravica (pravna izraza zanjo sta roditeljska pravica in pravica do osebnih stikov) ima korelat v dolžnosti države, da neutemeljeno ne posega v to pravico, pa tudi v njeni dolžnosti, da staršem pomaga pri varstvu in vzgoji otrok.[1] Ti dolžnosti države izhajata iz tretjega odstavka 53. člena Ustave, zlasti pa iz prvega odstavka 56. člena Ustave. Skladno s slednjim uživajo otroci posebno varstvo in skrb. Na podlagi tretjega odstavka 56. člena Ustave mora država otrokom, za katere starši ne skrbijo ali ki so brez ustrezne družinske oskrbe, zagotoviti posebno varstvo. S tem posebnim varstvom se uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja.[2] Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz KOP. To konvencijo so države sklenile ob zavedanju, da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju, v vzdušju sreče, ljubezni in razumevanja.

10.Pravica staršev do varstva in vzgoje svojih otrok je varovana tudi v okviru 8. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do družinskega življenja. V to pravico lahko država poseže, če je to nujno zaradi varstva otrokovih pravic in koristi. ESČP je v okviru 8. člena EKČP vzpostavilo posebna merila presoje ukrepov za varstvo otrokove koristi, kot je obravnavani. V primerih, ko nastane konflikt med interesi otroka in interesi staršev, 8. člen EKČP zahteva, naj domači organi vzpostavijo pravično ravnovesje med zadevnimi interesi in naj v postopku tehtanja poseben pomen namenijo največjim otrokovim koristim, ki lahko, odvisno od njihove narave in resnosti, prevladajo nad interesi staršev. Na splošno največja otrokova korist na eni strani narekuje, da je treba ohranjati otrokove vezi z družino, razen v primerih, ko se je družina izkazala za posebno neprimerno, saj pretrganje teh vezi pomeni, da je otrok odrezan od svojih korenin. Iz tega izhaja, da se družinske vezi lahko prekinejo le v zelo izjemnih okoliščinah in da je treba storiti vse, da se ohranijo osebni odnosi, in če je primerno, da se "obnovi" družina. Na drugi strani je očitno v otrokovem interesu, da se mu zagotovi razvoj v zdravem okolju, zato po 8. členu EKČP starš ne more zahtevati sprejetja ukrepov, ki bi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. ESČP tudi poudarja, da se polje proste presoje, ki ga uživajo pristojni nacionalni organi, razlikuje glede na naravo vprašanj in resnost zadevnih interesov, kot je na eni strani pomembnost zaščite otroka v položaju, za katerega se oceni, da resno ogroža njegovo zdravje ali razvoj, po drugi strani pa cilj, da se družina združi takoj, ko okoliščine to dopuščajo. Po stališču ESČP nacionalne oblasti uživajo širše polje proste presoje pri oceni potrebe po odvzemu otroka in namestitvi v začasno varstvo. Za vse morebitne nadaljnje omejitve, kot na primer omejitev pravice staršev do stikov in kakršne koli pravne zaščitne ukrepe, katerih namen je učinkovito varovanje pravice staršev in otrok do spoštovanja njihovega družinskega življenja, pa je po stališču ESČP potreben strožji nadzor. Take omejitve namreč pomenijo nevarnost, da se družinske vezi med starši in otrokom dejansko razrahljajo.

Presoja utemeljenosti pritožnikovih očitkov

11.Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da pritožnik za svojega sina dejansko ni nikoli skrbel, saj je bil skoraj ves čas od njegovega rojstva na prestajanju kazni zapora. S sinom je imel zgolj stike, po oceni sodišč pa zanj ni zmožen skrbeti niti z vidika zagotavljanja materialnih pogojev za življenje niti z vidika vzgoje, varstva in oskrbe, saj teh pogojev ni zmožen zagotoviti niti sebi, kaj šele otroku. Presoja sodišč, da pritožnik ni sposoben prevzeti varstva, vzgoje in oskrbe mladoletnega sina, je oprta zlasti na mnenje sodne izvedenke Marije Breznikar z dne 31. 12. 2018. Po mnenju izvedenke je imel pritožnik veliko spodbud in možnosti, da bi svoje življenje uredil, vendar je dosegel le začasne in začetne rezultate. Pri ugotavljanju, ali je pritožnik sposoben prevzeti skrb za mladoletnega sina, sta sodišči upoštevali tudi dejstvo, da je bil pritožnik večkrat obravnavan zaradi različnih kaznivih dejanj oziroma je bil na prestajanju zaporne kazni in da je specialni povratnik, pa tudi, da se še vedno zdravi odvisnosti od prepovedanih drog in da je na substitucijski terapiji. Sodišči sta še upoštevali, da pritožnik ni sodeloval z individualno projektno skupino na CSD, ki je bila sestavljena zaradi namestitve otroka v rejništvo. Sestanka te skupine se je kljub vabilom po svoji lastni izjavi udeležil le enkrat, kar po oceni sodišč kaže na njegovo dejansko nezainteresiranost, da bi prevzel skrb za sina.

12.Iz dejanskih ugotovitev sodišč tudi izhaja, da otrok rejnika, ki v času odločanja sodišča prve stopnje zanj skrbita že skoraj štiri leta, poimenuje kot starša, da je z rejnico izoblikoval dobre navezovalne odnose, da jo dojema kot osebo, ki ga oskrbuje, varuje, vzgaja in v celoti zadovoljuje njegove potrebe. Na drugi strani sta sodišči soglašali glede ocene, da med pritožnikom in sinom navkljub rednim stikom ni prišlo do vzpostavitve življenjskega oziroma socialnega razmerja, saj je pritožnik na naroku za glavno obravnavo sam izpovedal, da siceršnjih potreb mladoletnega sina ne pozna, slednji pa kot svojo primarno družino šteje rejnico in njeno družino, pritožnika pa kliče zgolj po imenu oziroma priimku. Po presoji sodišč ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi pritožnik lahko kdaj prevzel skrb za otroka, zato so izpolnjeni pogoji za odvzem roditeljske pravice. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da je odvzem roditeljske pravice za vse otroke v njihovo korist, saj bo po odvzemu roditeljske pravice otrokom še vedno zagotovljena nadomestna skrb, CSD pa bo lahko poiskal in sodišču v odločitev predlagal najustreznejšo trajno nadomestno skrb za otroke. Tej presoji je pritrdilo Višje sodišče. Zavzelo je stališče, da je sprejeta odločitev v največjo korist mladoletnih otrok, saj jim je tako zagotovljena "trajna nadomestna skrb in emocionalna stabilnost v rejniški družini oziroma tudi nadalje v primeru posvojitve". Višje sodišče je dodalo, da je bil milejši ukrep – odvzem otrok (120. člen ZZZDR) že izveden in nasprotnih udeležencev ni pripravil do rehabilitacije, zato ni več dopustno nadaljnje ogrožanje koristi mladoletnih otrok zgolj zaradi golega varovanja pravic staršev, ki niso pripravljeni ali zaradi različnih okoliščin niso sposobni prevzeti odgovornosti za redno in kontinuirano skrb za otroka.

13.Upoštevajoč navedene dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišč (v pravilnost katerih se Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati), je stališče sodišč o neobstoju izgledov za to, da bi pritožnik prevzel skrb za varstvo in vzgojo mladoletnega sina, razumno in prepričljivo utemeljeno. Ne drži očitek pritožnika, da sta sodišči s svojo razlago prekoračili zakonske razloge iz prvega odstavka 116. člena ZZZDR. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-70/15 potrdilo ustavno sprejemljivost stališča, po katerem je razlog za odvzem roditeljske pravice podan tudi v primeru, ko sodišče presodi, da ni realnih možnosti za to, da bi starš (ponovno) prevzel skrb za varstvo in vzgojo otroka, in ko je otrok zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike. Navedeno stališče je kot skladno z 8. členom EKČP v isti zadevi potrdilo tudi ESČP. Starš se namreč ne more sklicevati na pravico do družinskega življenja v primeru, ko bi ukrep sicer ohranjal družinske vezi, škodoval pa bi otrokovemu zdravju in razvoju. Sodišči sta ugotovili, da se med pritožnikom in sinom med izvajanjem ukrepa rejništva navkljub rednim stikom niso stkale tesnejše vezi. To je ena od pomembnih okoliščin, od katere je odvisna stopnja varstva, ki naj se zagotovi pravici starša do spoštovanja družinskega življenja. Odvzem roditeljske pravice pritožniku sicer pravno onemogoča vpliv na nadaljnje ukrepe, sprejete v zvezi z mladoletnim sinom, a mu še vedno omogoča ohranitev stikov s sinom, če bo to sam želel. Zato ni videti ustavnih in konvencijskih pomislekov zoper izpodbijano odločitev sodišč.

14.Zatrjevano kršitev pravice do družinskega življenja pritožnik utemeljuje tudi s trditvijo, da mu CSD ni nudil ustrezne in zadostne podpore in pomoči (v obliki svetovanj pri vzgoji in varstvu otroka, pomoči pri oskrbi otroka, programov zdravljenja odvisnosti ipd.), da bi mu olajšal ponovno združitev družine. Ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika pozitivnih obveznosti, ki za državo oziroma njene organe izvirajo iz pravice do družinskega življenja (8. člen EKČP). V praksi ESČP je ustaljeno stališče, da si morajo pristojni državni organi s sprejetjem vseh nujnih in primernih ukrepov, ki jih je mogoče od njih razumno pričakovati, prizadevati za to, da se lahko družina ponovno združi. V tem okviru zlasti ne smejo ovirati stikov med biološkimi starši in otrokom, poleg tega morajo staršem nuditi druge oblike pomoči (razne oblike svetovanj in socialne pomoči, družinske terapije ipd.). V obravnavani zadevi je že Višje sodišče kot neutemeljen zavrnilo pritožnikov očitek, da mu država ni omogočila zadostnih ukrepov za ponovno združitev družine. Poudarilo je, da nobeden od nasprotnih udeležencev med postopkom na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi bil deležen premalo pomoči in podpore od države. Zato je Višje sodišče tovrstne pritožbene navedbe ocenilo kot nedopustno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna. Ne glede na to je dodalo, da nasprotna udeleženca nista izkoristila ponujene podpore CSD, Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog pri ZD dr. Adolfa Drolca Maribor, Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana – Centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, Uprave za probacijo itd., pri tem pa sama nista navedla, kakšne druge oblike pomoči bi jima država še morala nuditi. V obravnavani zadevi tako državnim organom ni mogoče očitati, da pritožniku niso nudili zadostnih oblik pomoči pri premoščanju težav, vendar te niso bile uspešne. Pri tem velja opozoriti na stališče ESČP, da pozitivnih dolžnosti iz 8. člena EKČP ni mogoče razumeti tako, da bi morali državni organi ukrepe pomoči nuditi v nedogled.

15.V izpodbijanih sklepih je zato zadostna podlaga za sklep, da v okoliščinah obravnavane zadeve pretehtajo koristi mladoletnega otroka nad pravico pritožnika do družinskega življenja. Pritožnik je bil deležen določenih oblik pomoči, ki naj bi mu omogočile ponovno združitev družine, ki pa jih ni v zadostni meri izkoristil. Izpodbijana odločitev zato ni sporna z vidika njegove pravice do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena Ustave in 8. člena EKČP.

Glede kršitve 22. člena Ustave

16.Pritožnik zatrjuje, da niti sodišče prve stopnje niti Višje sodišče nista ustrezno napolnili nedoločnega pravnega pojma otrokove koristi, še zlasti glede na mnenje sodne izvedenke, da bi bila v določenih okoliščinah lahko posvojitev otroka s strani tretje osebe zanj obremenjujoča. Ustavno sodišče mora zato izpodbijano odločitev preizkusiti še z vidika dolžnosti opredelitve sodišč do navedenega dela izvedenkinega mnenja (22. člen Ustave).

17.Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

18.Sodna izvedenka je v pisnem mnenju z dne 28. 12. 2018 odgovorila na vprašanje sodišča, ali je v otrokovo korist, da se zanj uredi posvojitev. Najprej se je opredelila do vprašanja sodišča, kaj za otroka pomeni dolgoletna reja (glede navezanosti in vpetosti v okolje, v katerem živi) in kaj bi zanj pomenile morebitne spremembe, ter podala mnenje, da je otrok "zelo dobro navezan in vpet v okolje, v katerem živi pri rejnici, da dolgoletna reja zanj pomeni primerno in varovano okolje za vzpodbujanje in ohranjanje njegovega zdravja, ravnanja s seboj, razvijanja odnosov z ljudmi, z živalmi, z naravo, osvajanja načel vzgoje, učenja, uporabe znanj, ter zadovoljitve njegovih drugih pomembnih potreb (tudi težnje po stikovanju s katerim od staršev)". V zvezi z vprašanjem, kaj bi za otroka pomenila posvojitev, pa je izvedenka pojasnila, da bi prenehanje rejništva, selitev v novo okolje oziroma morebitna ločitev od polbratov nanj delovala stresno ter bi načela njegove prilagoditvene sposobnosti do te mere, da bi kljub možnostim strokovne pomoči le stežka dosegel celostno reintegracijo.

19.Glede na navedeno z a otrokovo življenje v prihodnje ne bo zanemarljivo, ali bo sprožen postopek posvojitve in kakšen bo, niti ali bo posvojen s strani tretje družine, ali pa bo zanj poskrbljeno v rejniški družini, v kateri že živi, ter kako bo ohranjal stike z bližnjimi itd. Vendar za odločitev v obravnavanem postopku za odvzem roditeljske pravice pritožniku tako zahtevano razširjajoče opredeljevanje sodišč še ni bilo dodatno potrebno. Upoštevati je namreč treba, da gre v tem trenutku za domnevni in negotovi prihodnji dejanski ter pravni položaj, saj bo o vsebini trajne nadomestne skrbi oziroma morebitni posvojitvi otroka, če bo CSD tak predlog podal, sodišče odločalo v drugem, novem sodnem postopku (prim. 229. člen Družinskega zakonika, Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19 – DZ, ter 121. člen Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/19 – ZNP-1). V morebitnem postopku odločanja o določeni posvojitvi bo moralo sodišče ugotoviti, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za posvojitev, zlasti pa tudi, ali bo morebitna, tedaj predvidena posvojitev dejansko v otrokovo korist. Pri tem se torej sodišče ne bo moglo izogniti opredelitvi, kaj je v največjo otrokovo korist glede na njegove konkretne potrebe. Pri ugotavljanju tega ne bo vezano na mnenje CSD, temveč bo lahko s pomočjo sodnega izvedenca avtonomno presodilo, ali bo predlagana posvojitev v največjo otrokovo korist. Po povedanem kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave torej ni podana.

Druge zatrjevane kršitve

20.Preostalih zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožnik ne konkretizira, zato jih ni mogoče preizkusiti. Pritožnik se sklicuje tudi na kršitev 2. člena Ustave. Ker ta člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

21.Ker pritožniku ni uspelo izkazati zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

22.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in petega odstavka v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sodnik dr. Marijan Pavčnik je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Knez.

dr. Matej Accetto

[1]Prim. M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 571.

[2]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-70/15 z dne 10. 12. 2015 (Uradni list RS, št. 3/16, in OdlUS XXI, 19), 12. točka obrazložitve.

[3]Prim. M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev komentarja – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 902 in nasl.

[4]Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški z dne 10. 9. 2019 (202.–213. točka obrazložitve).

[5]Prav tam, 206. točka obrazložitve.

[6]Prav tam, 207. točka obrazložitve.

[7]Prav tam.

[8]Prav tam, 211. točka obrazložitve.

[9]Prav tam.

[10]Glej 20. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča.

[11]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-70/15. Glej tudi odločitev ESČP v zadevi X. proti Sloveniji z dne 12. 5. 2015.

[12]Glej sodbo ESČP v zadevi S. S. proti Sloveniji z dne 30. 10. 2018. Smiselno prim. tudi s sodbama ESČP v zadevah K. in T. proti Finski z dne 12. 7. 2001 (155. točka obrazložitve), R. in H. proti Združenemu kraljestvu z dne 31. 5. 2011 (88. točka obrazložitve).

[13]Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški, 207. točka obrazložitve.

[14]Prim. sodbo ESČP v zadevi Aune proti Norveški z dne 28. 10. 2010, 69. točka obrazložitve.

[15]Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški, 208. točka obrazložitve.

[16]Prav tam. Glej tudi sodbe ESČP v zadevah S. H. proti Italiji z dne 13. 10. 2015, Zhou proti Italiji z dne 21. 1. 2014 in Akinnibosun proti Italiji z dne 16. 7. 2015.

[17]ESČP je večkrat presodilo, da so državni organi storili premalo z vidika pozitivnih dolžnosti iz 8. člena EKČP, ker staršem niso omogočili rednih in dovolj pogostih stikov z otrokom (prim. sodbi ESČP v zadevah K. in T. proti Finski, 179. točka obrazložitve, in K. A. proti Finski z dne 14. 1. 2003, 142. točka obrazložitve).

[18]Prim. tudi sodbo v zadevi R. in H. proti Združenemu kraljestvu, v kateri ESČP ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP. Ocenilo je, da so socialne službe materi, ki se je spopadala z odvisnostjo od alkohola, nudile dovolj pomoči, časovno obdobje, ki bi bilo potrebno za nadaljnjo pomoč materi, pa bi bilo po oceni sodišč predolgo in bi ogrožalo koristi otroka.

[19]V sodbi v zadevi R. in H. proti Združenemu kraljestvu (88. točka obrazložitve) je ESČP poudarilo, da 8. člen EKČP državnim organom ne nalaga, naj bi napravili neskončno poskusov pri združevanju družine, temveč le, naj storijo vse nujne korake, ki se razumno lahko zahtevajo za to, da olajšajo ponovno združitev družine.

[20]Tako na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve, št. Up-434/14 z dne 8. 1. 2015 (Uradni list RS, št. 6/15), 7. točka obrazložitve, in št. Up-957/16 z dne 22. 6. 2017, 11. točka obrazložitve.

[21]Tudi izvedenka je svoje mnenje opirala na nekaterih hipotetičnih okoliščinah (glede selitve v novo okolje, morebitne ločitve od polbratov itd.).

[22]Prim. S. Murgel v: B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, str. 756.