Jedro

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka zato, ker sta toženi stranki cestišče slabo in nepravilno vzdrževali, zaradi česar se je vozišče (ne bankina) pod kolesi tožnikovega vozila vdrlo. Ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, nista opremili z vertikalno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije, na cesti pa tudi nista izvajali nobenih vdrževalnih del. Po mnenju izvedenca, kateremu sta sodišči sledili, bi bilo mogoče nastanek škodnega dogodka preprečiti že s tem, da bi se na cesti izvajala običajna in predpisana vzdrževalna dela. Z vsemi navedenimi opustitvami (zlasti z opustitvijo kakršnihkoli rednih in običajnih vzdrževalnih del in nepostavitvijo prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije) sta toženi stranki brez dvoma v pretežni meri prispevali k temu, da je prišlo do škodnega dogodka. Njun krivdni soprispevek je brez dvoma višji od tožnikovega in znaša po presoji revizijskega sodišča 75 %. Preostalih 25 % škode pa mora tožnik trpeti sam, saj je tudi v njegovem ravnanju mogoče zaznati znake malomarnega, predvsem pa premalo skrbnega ravnanja. Zaključek o tožnikovi soodgovornosti v višini 25 % pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoč le zato, ker obstaja pravnomočna kazenska sodba (tako je revizijsko izhodišče), ampak predvsem zato, ker je bilo tudi njegovo ravnanje premalo previdno in skrbno. Kot izkušen voznik, ki je poznal cesto, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, se je namreč za srečevanje z drugim vozilom odločil na najmanj primernem kraju in na najožjem delu ceste, čeprav so po ugotovitvah nižjih sodišč zaradi razširitve ceste le nekaj (približno deset) metrov stran od kraja škodnega dogodka obstajali boljši in bistveno varnejši pogoji za izvedbo manevra srečevanja dveh tovornih motornih vozil. S tem je tožnik, kot je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku, ravnal v nasprotju z določili 4. odstavka 49. in 3. odstavka 50. člena v času škodnega dogodka veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ št. 11/74). Odločitvi sodišč prve in druge stopnje, da je tudi tožnik soprispeval k škodnemu dogodku in nastanku škode, sta tedaj materialnopravno pravilni, ob upoštevanju obsega in teže tožnikovih ravnanj pa je zmotna le njuna materialnopravna presoja, da znaša tožnikov prispevek 50 %. Po presoji revizijskega sodišča znaša namreč le 25 %.

Izrek

Reviziji se ugodi in se :

1.) Ugotovi, da toženi stranki odgovarjata tožniku za njegovo v tej pravdni zadevi vtoževano škodo iz škodnega dogodka z dne 28. 7. 1980 v celoti do 3/4, to je ob upoštevanju že pravnomočno prisojene odškodnine še za 1/4 celotne škode.

2.) Glede odločitve o višini 1/4 škode in o stroških postopka se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.) Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na povrnitev nadaljnje škode (50 % škode je bilo tožeči stranki že pravnomočno prisojeno), ki ji je utrpela v prometni nezgodi dne 28.7.1980. Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih trpi tožeča stranka sama.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče zagrešilo zato, ker ni odgovorilo na vse pritožbene trditve. Zlasti so bila v pritožbenem postopku neupoštevana dejstva, da tožnikovo srečevanje z drugim vozilom na najožjem delu vozišča s škodnim dogodkom ni v vzročni zvezi, da je tožnik ves čas vozil po vozišču, ki bi moralo omogočati varno vožnjo, da si tožnik ni sam izbral mesta srečanja z drugim vozilom, predvsem pa dejstvo, da se je ugreznilo vozišče in ne bankina. Kako je prišlo do škodnega dogodka izhaja iz izvedeniškega mnenja, ki potrjuje tožnikovo trditev, da se je udrlo vozišče. Tožnik v bistvu ni ničesar soprispeval k temu, da je do škodnega dogodka prišlo. Svoj soprispevek v višini 25 % priznava izključno zato, ker obstaja pravnomočna kazenska sodba. Pri toženih strankah gre za tipično krivdno odgovornost iz velike malomarnosti, saj nista ravnali s profesionalno skrbnostjo. Konstrukcija vozišča na kraju škodnega dogodka ni bila pravilna in ustrezna, poleg tega pa je bilo vozišče tudi povsem nevzdrževano. Tožnik je vozil po cesti in ni mogel pričakovati, da se bo pod kolesi vozila udrlo vozišče. Pretežni del krivde za to, da je do škodnega dogodka prišlo, je na strani toženih strank, tožniku pa je mogoče zaradi obstoja kazenske sodbe pripisati soodgovornost v višini največ 25 %. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotnima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Na revizijo je odgovorila le prvotožena stranka, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je prvotožena stranka navedla, da revizija ni utemeljena. V kazenskem postopku ja bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil vsaj dva cestnoprometna predpisa. Že zaradi tega dejstva je njegova soodgovornost najmanj 50 %.

Revizija je utemeljena.

Revizijska trditev, da je drugostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene trditve, ni utemeljena. Razlogi pritožbenega sodišča se v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka in porazdelitev soodgovornosti pravdnih strank za škodni dogodek in njegove posledice, nanašajo na vsa pravnoodločilna dejstva. Točna pa je revizijska trditev, da v sodbi sodišča prve stopnje in v izpodbijani drugostopni sodbi vsa ugotovljena pravnoodločilna dejstva niso materialnopravno pravilno ovrednotena. To pa pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo, da znaša soodgovornost tožeče stranke za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, 50 %, zmotno uporabili materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka zato, ker sta toženi stranki cestišče slabo in nepravilno vzdrževali, zaradi česar se je vozišče (ne bankina) pod kolesi tožnikovega vozila vdrlo. Ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, nista opremili z vertikalno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije, na cesti pa tudi nista izvajali nobenih vdrževalnih del. Po mnenju izvedenca, kateremui sta sodišči sledili, bi bilo mogoče nastanek škodnega dogodka preprečiti že s tem, da bi se na cesti izvajala običajna in predpisana vzdrževalna dela. Z vsemi navedenimi opustitvami (zlasti z opustitvijo kakršnihkoli rednih in običajnih vzdrževalnih del in nepostavitvijo prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije) sta toženi stranki brez dvoma v pretežni meri prispevali k temu, da je prišlo do škodnega dogodka. Njun krivdni soprispevek je brez dvoma višji od tožnikovega in znaša po presoji revizijskega sodišča 75 %. Preostalih 25 % škode pa mora tožnik trpeti sam, saj je tudi v njegovem ravnanju mogoče zaznati znake malomarnega, predvsem pa premalo skrbnega ravnanja. Zaključek o tožnikovi soodgovornosti v višini 25 % pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoč le zato, ker obstaja pravnomočna kazenska sodba (tako je revizijsko izhodišče), ampak predvsem zato, ker je bilo tudi njegovo ravnanje premalo previdno in skrbno. Kot izkušen voznik, ki je poznal cesto, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, se je namreč za srečevanje z drugim vozilom odločil na najmanj primernem kraju in na najožjem delu ceste, čeprav so po ugotovitvah nižjih sodišč zaradi razširitve ceste le nekaj (približno deset) metrov stran od kraja škodnega dogodka obstajali boljši in bistveno varnejši pogoji za izvedbo manevra srečevanja dveh tovornih motornih vozil. S tem je tožnik, kot je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku, ravnal v nasprotju z določili 4. odstavka 49. in 3. odstavka 50. člena v času škodnega dogodka veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ št. 11/74). Odločitvi sodišč prve in druge stopnje, da je tudi tožnik soprispeval k škodnemu dogodku in nastanku škode, sta tedaj materialnopravno pravilni, ob upoštevanju obsega in teže tožnikovih ravnanj pa je zmotna le njuna materialnopravna presoja, da znaša tožnikov prispevek 50 %. Po presoji revizijskega sodišča znaša namreč le 25 %. Zato je revizijsko sodišče z vmesno sodbo (330.člen ZPP) glede podlage tožbenega zahtevka odločilo, da toženi stranki odgovarjata tožniku za njegovo v tej pravdi vtoževano škodo iz škodnega dogodka z dne 28.7.1980 v celoti do 75 %, tedaj ob upoštevanju s sodbo opr. št. P 165/83 z dne 26. 5. 1989, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v M. opr. št. Cp ... z dne 17.11.1989 po temelju in višini že prisojenih 50 % škode, še za nadaljnjih 25 % škode. Odločitev revizijskega sodišča o spremembi sodb sodišč druge in prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka temelji na določbi 1. odstavka 395. člena ZPP.

V delu, ki se nanaša na višino tožbenega zahtevka, pa je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in v tem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaradi odločitve, da znaša tožnikov soprispevek 50 % in zaradi dejstva, da je bilo o 50 % podlage in višine tožbenega zahtevka s sodnima odločbama omenjenima v prejšnjem odstavku, že pravnomočno odločeno, je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo škode nad že prisojenih 50 % v celoti zavrnjen. Pri tem pa se nobeno od sodišč (ker to zaradi zavrnitve zahtevka po temelju nad 50 % ni bilo potrebno) z višino tožbenega zahtevka ni ukvarjalo. Tožnik je v ponovljenem postopku zahtevek po višini spreminjal. Zato njegov zahtevek v tem delu ni enak zahtevku, ki je bil v višini 50 % tožniku že pravnomočno prisojen. Revizijsko sodišče zato v tem delu sodb sodišča druge in prve stopnje ni moglo spremeniti. Tožnik je namreč nazadnje zvišal tožbeni zahtevek v pripravljalnem spisu z dne 5.1.1994, prvotožena stranka pa je tožnikovemu novemu izračunu višine škode ugovarjala (pripravljalni spis z dne 19.5.1994). O tem, koliko znaša 25 % škode, ki sta jo dolžni toženi stranki še povrniti tožeči stranki, bo zato potrebno odločiti v ponovljenem postopku.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.