Jedro

Stroški upravnega spora se v primeru, ko je tožnik tožbo zaradi molka organa v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZUS-1 umaknil, ker je med sodnim postopkom pritožbeni organ odločil o pritožbi in odpravil odločbo ter zadevo vrnil v ponoven postopek, odmerijo po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in ne po petem v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se II. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 2027/2011-11 z dne 1. 3. 2012 spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zaradi umika tožbe na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopek v upravnem sporu (I. točka izreka) in odločilo, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) tožeči stranki povrniti na 618,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora, skupaj z 20 % DDV v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi glede izpodbijane II. točke izreka sklepa navedlo, da je treba v primerih, ko se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, v skladu s petim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločiti po prvem odstavku 25. člena, ki določa, da se v tem primeru odloči po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s 155. členom ZPP je upoštevalo potrebne stroške, saj je bila tožba zaradi molka upravnega organa potrebna.

3. Pritožnica se pritožuje zoper II. točko izreka sklepa in navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče o stroških upravnega spora odločiti na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in ne na podlagi prvega odstavka tega člena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožeča stranka na sodišče prve stopnje vložila tožbo zaradi molka organa v zvezi z njeno pritožbo zoper odločbo davčnega organa prve stopnje. Za tem je pritožbeni organ o njeni pritožbi odločil, in sicer je upravni akt odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v novo odločanje (odločba DT-499-16-143/2010 z dne 19. 1. 2012). Sodišče prve stopnje je v skladu s podano izjavo tožeče stranke postopek na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 ustavilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške upravnega spora.

6. Sporna je podlaga za odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je stroške upravnega spora odmerilo na podlagi petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1. Pritožnica pa meni, da bi se morali stroški odmeriti na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, zato je treba tožniku prisoditi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) in ne stroškov, odmerjenih po določbah ZPP.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožničino stališče pravilno. Stroški upravnega spora se v primerih, ko je tožnik tožbo zaradi molka organa umaknil, ker je med sodnim postopkom pritožbeni organ odločil o pritožbi in odpravil odločbo ter zadevo vrnil v ponoven postopek, odmerijo po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in ne po petem v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1. 8. Peti odstavek 25. člena ZUS-1 daje v prvem stavku pravno podlago za drugačno ureditev odmere stroškov le za primere, ko je upravni organ dokončno odločil o tožnikovi pravici, obveznosti in pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja. V obravnavanem primeru o pravici, obveznosti in pravni koristi ni bilo dokončno odločeno. Pravne podlage prvi odstavek tega člena niti ne daje, saj ureja primere odmere stroškov po ZPP, ko sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije). Pravdni postopek pa primerov, ko je tožnik tožbo zaradi molka organa umaknil, ker je med sodnim postopkom drugostopenjski organ odločil o njegovi pritožbi, odločbo odpravil in vrnil v ponovni postopek, ne pozna in ne ureja.

9. Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe, št. U-I-147/08-16, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009. Navedlo je (16. in 17. točka obrazložitve navedene odločbe), da je za odločanje o stroških po ZPP odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih dejanj (razen, če gre za separatne stroške). Končnemu uspehu v pravdi so primerljivi položaji ustavitve upravnega spora v primerih, ko upravni organ med postopkom spremeni izpodbijani akt tako, da je o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika dokončno odločeno v njegovo korist, pri tem pa niso kršene pravice drugega. V vseh drugih primerih pa spremenjena ali nova odločba upravnega organa ne pomeni končne odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato uspeha končne odločitve v upravnem sporu ni mogoče primerjati s končnim uspehom v pravdnem postopku (18. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča). Hkrati je v obravnavani zadevi treba upoštevati tudi četrti odstavek 25. člena ZUS-1, ki izrecno določa, da stranki ne trpita vsaka svojih stroškov v primerih, če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. 10. Vrhovno sodišče meni, da nastane v primerih, kot je obravnavani, za tožnika enak pravni položaj, kot je določen v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani pravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom. Kot je navedlo že Ustavno sodišče v 21. točki navedene odločbe, ni razumnega razloga za enako ureditev stroškov ustavljenega upravnega spora v primerih iz 39. člena ZUS-1, ne glede na različen dejanski in pravni položaj strank po ustavitvi postopka. Hkrati to pomeni, da ni razumnega razloga za različno urejanje primerljivih položajev v primerih ustavitev postopkov, ki so v bistvenem enaki položajem iz prvega in tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Enak namen zakonodajalca v zvezi z odmero stroškov upravnega spora v različnih primerih ustavitve postopka je razviden tudi iz obrazložitve predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZUS-1A, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora, št. 83 z dne 16. 6. 2010. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da se skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 350,00 EUR.

11. Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno in niti ni sporno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in sklenilo, da se II. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.