Jedro

Za tiste tujce, ki so v Republiki Sloveniji prebivali pred uveljavitvijo Zakona o varnosti cestnega prometa, to je pred 1.5.1998, začne teči enoletni rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje z dnem uveljavitve zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 361/99-11 z dne 15.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.1999. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 12.7.1999, s katero je ta kot prepozno zavrnila njegovo zahtevo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbo 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98), po kateri lahko tujec zahteva zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje v roku enega leta od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji. Če pa gre za tujca, ki je na dan uveljavitve ZVCP že prebival v Sloveniji, začne navedeni rok teči od uveljavitve ZVCP, to je od 1.5.1998 in izteče dne 1.5.1999. Ker je bilo v postopku ugotovljeno in to tudi ni sporno, da je tožnik imel v Sloveniji začasno prebivališče od leta 1984 dalje, vlogo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja pa je vložil dne 15.6.1999, je tudi po presoji sodišča zamudil rok za zamenjavo vozniškega dovoljenja.

Tožnik v pritožbi in dopolnitvi pritožbe navaja, da z določbo 135. člena ZVCP ni bil seznanjen, saj tuji državljani in tudi večina slovenskih državljanov ne bere Uradnega lista RS. Meni, da bi morali biti imetniki tujih vozniških dovoljenj pozvani, da le te zamenjajo in opozorjeni na posledice, če tega ne bodo storili. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bilo ugotovljeno, da ZVCP ni v skladu z Ustavo RS. Navaja še, da je bil med upravnim sporom sprejet v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZVCP je v določbi 135. člena tujcem, ki prebivajo v Sloveniji in državljanom Republike Slovenije, ki se vrnejo iz tujine z namenom stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, določil enoletni rok za zamenjavo tujih vozniških dovoljenj za slovenska vozniška dovoljenja. Čeprav ZVCP ni izrecno določil, kdaj začne teči enoletni rok za tiste tujce, ki so prebivali v Sloveniji pred uveljavitvijo ZVCP, ni mogoča drugačna razlaga, kot da je ta rok v teh primerih začel teči z dnem uveljavitve ZVCP. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS, ko je presojalo skladnost določbe 1. odstavka 135. člena ZVCP z ustavo - odločba US, št. U-I 119/99 z dne 23.5.2002, s katero je presodilo, da navedena določba ni v neskladju z Ustavo. Res je sicer, kar v pritožbi navaja tožnik, da je z navedeno odločbo ustavno sodišče ugotovilo, da je ZVCP v neskladju z Ustavo zaradi protiustavne pravne praznine, ker ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 25.6.1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli. Da bi tožnik spadal v to kategorijo oseb, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. V postopku je bilo namreč ugotovljeno in to niti ni sporno, da je imel tožnik od leta 1984 v Republiki Sloveniji le začasno prebivališče. Glede na navedeno sta tudi po presoji pritožbenega sodišča oba upravna organa odločitev pravilno oprla na določbo 1. odstavka 135. člena ZVCP in na tej podlagi pravilno ugotovila, da je tožnikova zahteva za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja z dne 15.6.1999 prepozna. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbena navedba, da tožnik za navedeno določbo ni vedel. Na presojo pravilnosti odločitve tudi ne more vplivati dejstvo, da je bil tožnik med upravnim sporom sprejet v slovensko državljanstvo.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.