Jedro

Eden od elementov opredelitve dovoljenosti gradnje na podlagi priglasitve je tudi namen, za katerega se bo (pomožni) objekt uporabljal.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnikov za vračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Maribor št. 35101-1175/98-31 7126) z dne 5. 8. 2009 (1. točka izreka); razveljavila odločbo Upravne enote Maribor št. 351-01-1175/98-1010/OS z dne 24. 6. 1998 (2. točka izreka); zavrnila zahtevek investitorjev A.A. in B.B. za postavitev pomožnega objekta – kovinske montažne nadstrešnice na zemljišču s parcelno št. 352/7 k.o. ... (3.točka izreka) ter odločila da stroškov pritožbenega postopka ni (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je upravni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo pustil v veljavi odločbo o dovolitvi priglašenih del Upravne enote Maribor št. 351-01-1175/98-1010/OS z dne 24. 6. 1998, s katero je bila investitorjema (tožečima strankama v tem upravnem sporu) dovoljena postavitev pomožnega objekta – kovinske montažne nadstrešnice. V izreku citirane odločbe z dne 24. 6. 1998 je prvostopni organ sledil vlogi investitorjev in dovolil postavitev nadstrešnice velikosti 5m x 2 m na JZ strani obstoječega objekta za namen mesnopredelovalne dejavnosti, s katero sta se ukvarjala investitorja v času vložitve vloge in izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del. V Odloku o pomožnih objektih občanov (MUV št. 3/92 in 9/94), ki je veljal v času izdaje citirane odločbe pa nadstrešnico za namen izvajanja dejavnosti predelave mesa ni predvidena med pomožnimi objekti. V 9. točki 2. člena citiranega odloka je predvidena montažna nadstrešnica kot pomožni objekt le za namen garažiranja oz. shranjevanja enega vozila, velikosti do 15 m2 tlorisne površine v sklopu individualnih stanovanjskih ali gospodarskih objektov. Za takšen v citiranem odloku predpisani namen pa nadstrešnica v odločbi o dovolitvi preglašenih del z dne 24. 6. 1998 ni bila dovoljena. Da sta investitorja potrebovala nadstrešnico prav za ta namen izhaja že podatkov ob vložitvi vloge, dodatno pa s strani investitorjev potrjeni za isti namen še z izjavo njunega pooblaščenca z dne 12. 2. 2008. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da v vlogi z dne 17. 6. 1998 priglašena in v odločbi z dne 24. 6. 1998 dovoljena nadstrešnica za namen predelave mesa ne šteje za pomožni objekt po 9. točki 2. člena Odloka o pomožnih objektih. Zato prvostopni organ v ponovni obnovi postopka (po preizkusu njene zakonitosti po pogojih prvega in drugega odstavka 62. člena ZUN) ne bi smel pustiti v veljavi, temveč bi jo moral na podlagi 258. člena ZUP/86, ki se v tem postopku še uporablja na podlagi 324. člena ZUP/2006 odpraviti ali razveljaviti. Ker ni tako postopal, ampak je nezakonito odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 24. 6. 1998 pustil v veljavi je s tem bistveno kršil pravila postopka (258. člen ZUP/86) zato je tudi odločba z dne 5. 8. 2009 nezakonita. Tožena stranka je zato v zadevi odločila tako, kot izhaja iz 1., 2., in 3., točke izreka te odločbe. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da v obnovo upravnega postopka spada izključno le presoja zakonitosti izdane odločbe, ne pa presoja zakonitosti izgrajenega objekta samega, torej nadstrešnice, ki je že postavljena na zemljišču priglašenega posega v tlorisni velikosti 7,90m to je 27,65m2. Okoliščina, da je objekt postavljen v nasprotju s pogoji izdane odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki je predmet obnove oziroma okoliščina, da se postavljeni objekt opira na odločbo o dovolitvi priglašenih del, ki je predmet obnove in za katero se na to v obnovi postopka ugotovi, da je nezakonita, se ne presoja v obnovi upravnega postopka, temveč v drugem postopku, ki je v pristojnosti gradbene inšpekcije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožeča stranka s tožbo nasprotuje izpodbijani odločbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb upravnega postopka. Navaja, da iz odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 24. 6. 1998 v ničemer ne izhaja zatrjevani namen mesnopredelovalne dejavnosti investitorjev. Povsem nerazumljivo je, da bi odločbo o dovolitvi priglašenih del vsebovala tovrstni subjektivni namen kot ga zatrjuje izpodbijana odločba. Gre namreč za objekt, za katerega, po 2. členu Odloka o pomožnih objektih občanov in določbi 51. člena takrat veljavnega ZUN, ni bilo potrebno lokacijsko dovoljene, pač pa zgolj priglasitev del. Enako velja tudi za odpravljeno odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 5. 8. 2009. Z navedeno odločbo se namreč ni posegalo v odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 24. 6. 1998 pač pa se je ta zgolj pustila v veljavi. V razlogih te odločbe se namreč zgolj navaja, da objekt investitorjev izpolnjuje karakteristike pomožnega objekta po takrat veljavnem 51. členu ZUN. Tako se je z odločbo organa druge stopnje v nasprotju z objektivnimi mejami pravnomočnosti izreka odpravljene in razveljavljene odločbe organa prve stopnje ugotavljajo, da bi naj bila nadstrešnica dovoljena z namen mesnopredelovalne dejavnosti. Zapisnik na katerega se sklicuje izpodbijana odločba pa seveda z ničemer ne izkazuje, da bi se naj nadstrešnica uporabljala v ta namen. Nadstrešnica kot pomožni objekt dejansko služi za namen garažiranja in shranjevanja vozil pri čemer sama 9. točka 2. člena Odloka o pomožnih objektih občanov celo izrecno dovoljuje, da se postavitev dovoljuje v okviru gospodarskih objektov. Če bi organ druge stopnje menil, da je potrebno izrecno določiti namen za katerega se bo uporabljala nadstrešnica kot pomožni objekt, bi seveda v tem smislu lahko zgolj spremenil odločbo organov prve stopnje z dne 5. 8. 2009 in 24. 6. 1998, ne pa da je nedopustno posegel v presojanje protispisno navajanih objektivnih meja pravnomočnosti odpravljene oz. razveljavljene odločbe. Gre za arbitrarno odločanje organa druge stopnje, ki je v nasprotju z materialno procesnim vodstvom in v nasprotju s pravnomočnimi odločbami posegel v dosedanji postopek odločanja z povsem novim elementom subjektivne presoje namena uporabe pomožnega objekta, ki je celo dopusten v okviru izgradnje za gospodarske objekte po samem navajanem Odloku. Zato je izpodbijana odločba nezakonita in tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe, tako se pusti v celoti v veljavi odločba prvostopnega upravnega organa z dne 5. 8. 2009 in odločba o dovolitvi priglašenih del z dne 24.6.1998. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo tudi prizadeti stranki v tem upravnem sporu C.C., ki je v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti vztraja pri navedbah, ki jih je podala že v pritožbenem postopku in izrecno poudarila, da soglasje za postavitev sporne nadstrešnice na parcelno mejo investitorju nikoli ni bilo podano.

V pripravljalnih vlogah z dne 22. 4. in 26. 5. 2010 tožeča stranka navaja, da navedba prizadete stranke, da investitorju ni podala soglasje za postavitev nadstrešnice, v zadevi ni pravno pomembna. Ne glede na navedeno pa poudarja da je za postavitev nadstrešnice imela soglasje prizadete stranke, kar je razvidno iz prepisa originala listine z dne 20. 4. 2010. Med strankama je bil v času podaje soglasja nesporen obseg izvedbe del, tudi tistih ki se nanašajo na postavitev pomožnega objekta, zato ne gre za nikakršno zlorabo procesnih pravic, kot to zatrjuje v svoji vlogi prizadeta stranka.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita in sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS št. 105/2006 in 62/2010). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS št. 18/94 s spremembami in Uradni list RS št. 26/90 s spremembami), ki v obravnavanem primeru predstavlja relevantno pravno podlago za odločanje, je v prvem odstavku 51. člena določil vrste posegov v prostor, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje, z drugim odstavkom citiranega člena pa dal pooblastilo lokalni skupnosti, da s predpisom določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje pomožnih objektov, za graditev katerih ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Z 62. členom ZUN pa je bila za tovrstne posege (iz 51.člena) predpisana priglasitev nameravanih del ter določena njena vsebina in obvezne priloge (prvi odstavek), v drugem odstavku pa določena obveznost pristojnega upravnega organa, da po preveritvi, da za nameravana dela zadostuje priglasitev ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, investitorju o tem izda odločbo. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je v času priglasitve veljavni Odlok o pomožnih objektih občanov (MUV št. 3/92, Odlok) med drugim določal, da za pomožni objekt štejejo tudi montažne garaže in nadstrešnice za eno vozilo tlorisne velikosti 15 m2 v sklopu individualnih stanovanjskih ali gospodarskih objektov (9. točka 2. člena). Občinski odlok je torej definiral, da je pomožni objekt le tista montažna garaža in nadstrešnica, ki je namenjena garažiranju enega vozila in katere tlorisna površina ne presega 15 m2. Eden od elementov opredelitve dovoljenosti gradnje na podlagi priglasitve je torej tudi namen, za katerega se bo (pomožni) objekt uporabljal. Tudi po presoji sodišča pa upravni organ prve stopnje vloge investitorjev – tožnikov z dne 17. 6. 1998 ni presojal z vidika izpolnjevanja namena, zaradi katerega je nadstrešnica po citiranem Odloku opredeljena kot pomožni objekt, ki ga je mogoče graditi na podlagi priglasitve. Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik že leta 1997 postavil kovinsko nadstrešnico in da je bila vloga za priglasitev vložena z namenom legalizacije dela spornega objekta pod pogoji iz citiranega Odloka. Da je nadstrešek zgradil z namenom izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti predelave mesa, naloženih ob inšpekcijskem pregledu veterinarskega inšpektorja, pa potrjuje tudi k vlogi za priglasitev (vloženi dne 17.6.1998) priložen zapisnik veterinarskega inšpektorja Veterinarske uprave RS, Veterinarske inšpekcije, Enote Maribor z dne 28.4.1979, iz katerega izhaja zahteva po ureditvi nadstrešnice z namenom ustrezne zaščite mesa pred zunanjimi vplivi pri razkladanju oz. nakladanju mesa v objekt v katerem investitorja izvajata dejavnost „mesarije in predelave mesa X. s.p.“. Predmetna nadstrešnica torej z vidika namena ob izdaji odločbe z dne 24. 6. 1998 tudi po presoji sodišča ni izpolnjevala pogojev 2. člena Odloka, zato zanjo ni bilo pogojev za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del na podlagi drugega odstavka 62. člena ZUN. Zato je tožena stranka, glede na podatke predloženega upravnega spisa pravilno uporabila pooblastilo iz prvega odstavka 243. člena ZUP/86, ki se v obravnavani zadevi še uporablja in odločila tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Glede na navedeno so zato neutemeljeni tožbeni ugovori tožnika, da je tožena stranka nedopustno presojala zakonitost izdane odločbe o dovolitvi priglašenih del z vidika namena, za katerega je bila priglasitev vložena. Za odločitev v zadevi pa ni relevantna niti tožbena trditev, da nadstrešnica dejansko služi za garažiranje vozila.

Upoštevaje vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.