Jedro

Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. V primerih, ko ni podan nobeden od razlogov za preganjanje iz ZAzil, pride sicer lahko v poštev določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil. Vendar pa v konkretnem primeru konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožnik tudi ni uveljavljal. Če prosilec za azil v postopku navaja argumente, ki očitno ne spadajo v okvir pogojev za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil, to ne pomeni, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka, ampak je treba v takem primeru uporabiti določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja na področju prava beguncev ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce oziroma sklepi Izvršnega odbora Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Ta institucija je bila namreč ustanovljen s strani Organizacije združenih narodov, v okviru katere je bila tudi sprejeta Ženevska konvencija. Iz Statuta Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in Resolucije Organizacije združenih narodov 428 (V) z dne 14. 12. 1950 namreč izhaja težnja po sodelovanju med državami in Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, določene pa so tudi posebne odgovornosti te mednarodne institucije na področju zaščite beguncev in tudi nadzorne naloge v zvezi z uporabo pravil o zaščiti beguncev. Sodelovanje med pristojnimi organi odločanja in Visokim komisariatom za begunce pa je vzpostavljeno tudi v Ženevski konvenciji (35. člen in II. poglavje Protokola k Ženevski konvenciji) ter v ZAzil (določilo 9. in 10. člena ZAzil). Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije, ker je azilno pravo v procesu harmonizacije znotraj članic Evropske unije. V vsakem primeru pa mora biti takšno uporabljeno stališče v upravni odločbi tudi ustrezno dokumentirano, vključno z navedbo ustreznega citata. (V konkretnem primeru ne gre za delo "Zakon o statusu begunca", ampak za "Pravo o statusu begunca"). Kadar tožena stranka z ustreznimi metodami razlage opredeli, kaj pomeni pojem preganjanja v smislu ZAzil in navede, kaj je tožnik izpovedal v upravnem postopku, potem mora obrazložitev zajeti tudi konkretno subsumcijo ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan v zvezi z opredelitvijo preganjanja, ne pa da je obrazložitev sestavljena iz treh ločenih delov, v katerih je najprej povzetek izpovedi prosilca za azil, temu sledi navedba materialnega prava, na koncu pa gola ugotovitev, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Iz uvoda in izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) odločila, da se prošnja za azil prosilca, ki trdi, da je AA, roj. 15. 6. 1978 v A, državljan Gruzije, zavrne kot očitno neutemeljena in da mora zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Glede dejanskega stanja in procesnih vidikov spora tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej povzema navedbe tožnika iz "prošnje" in nato še vsebino "lastnoročno napisane izjave". Tožena stranka navaja, da je bil Visoki komisariat za begunce obveščen o prošnji za azil in da je bil tožnik z vabilom v prevodu v ruskem jeziku in priloženim seznamom svetovalcev za begunce vabljen na zaslišanje. Vabilo mu je bilo vročeno in zaslišanje je bilo opravljeno dne 14. 7. 2004 ob pomoči prevajalke za ruski jezik.

Glede uporabe materialnega prava v povezavi s procesnimi določbami pa tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe, tudi s sklicevanjem na upravno-sodno prakso, povzema in razlaga uporabo določila 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in 36. člena ZAzil in v okviru tega posebej razlaga določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z določilom 36. člena ZAzil, ki urejata primer namernega zavajanja in zlorabe postopka. Sledi odstavek v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v katerem tožena stranka zopet navaja, kaj je tožnik povedal v postopku.

Iz tega tožena stranka izpelje ugotovitev, da je iz "izjave prosilca, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za azil" in "navedb na zaslišanju" očitno, da mu v matični državi ne grozi preganjanje. Pri ugotovitvi, da v konkretnem primeru ne gre za preganjanje se tožena stranka sklicuje na teoretično stališče Jamesa C. Hathawaya iz knjige The Law of Refugee Status (1991), ki jo tožena stranka prevaja kot "Zakon o statusu begunca". V zvezi s tem tožena stranka prevzema stališče omenjenega avtorja, kaj pomeni preganjanje v smislu Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Ženevska konvencija). Poleg tega se tožena stranka pri opredelitvi pojma preganjanja iz ZAzil sklicuje tudi na t.i. Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršen koli način potrebujejo mednarodno zaščito (Council Directive on minimum standards for the qualification and status of third nationals and stateless persons or as persons who otherwise need international protection, 30. 10. 2001, 2002/C 51 E/17). Tožena stranka temu dodaja, da je bila ciljna država tožniku Nemčija in ne Slovenija. Na tej podlagi je tožena stranka odločila, da tožniku v njegovi državi ne grozi preganjanje in je zato prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno s sklicevanjem na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je samostojno vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo in je kot razlog navedel dejstvo, da mu na zaslišanju dne 14. 7. 2004 ni bilo omogočeno prevajanje v materinem jeziku (gruzijskem), ampak v ruskem, ki ga ne razume najbolje. To je privedlo do slabega razumevanja vprašanj in posledično tudi odgovorov.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na dejstvo, da je uradna oseba na zaslišanju dne 14. 7. 2004 tožniku postavila vprašanje, ali se razume s prevajalko za ruski jezik, in je odgovoril pritrdilno. Poleg tega navaja, da iz obrazca prošnje za azil v točki 12 izhaja, da je tožnik kot drugi jezik navedel ruski jezik. Zapisnik o zaslišanju mu je bil prebran in nanj ni imel nikakršnih pripomb, kar je potrdil s podpisom.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik s sklicevanjem na argument uporabe jezika v upravnem postopku smiselno uveljavlja, da mu je bila kršena pravica, da učinkovito zaprosi za azil po Zakonu o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US, 124/2000, 67/2001, 98/2003) ali Ženevski konvenciji (Uradni list RS-MP, št. 9/92) oziroma to posredno pomeni ugovor, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja (3. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Zakonske določbe, ki v zvezi z uporabo jezika v azilnem postopku, postavljajo procesne standarde za učinkovit dostop prosilca za azil do upravnega postopka za odločanje o prošnji za azil, so določila 2. odstavka 9. člena ZAzil in 12. člena ZAzil. Določilo 2. odstavka 9. člena ZAzil pravi, da mora biti prosilec za azil seznanjen s postopkom za pridobitev azila ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku ter o možnostih vstopa v stik z nevladnimi organizacijami, ki nudijo pomoč beguncem, in sicer v jeziku, ki ga razume. Določilo 1. odstavka 12. člena ZAzil pravi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Če prosilec za azil ne razume uradnega jezika, v katerem teče postopek, se mu mora zagotoviti sodelovanje tolmača. Po določilu 2. odstavka 12. člena ZAzil se tolmač zagotovi prosilcem za azil iz vrst sodnih tolmačev, če pa to ni mogoče, je za tolmača lahko dodeljena tudi oseba, ki je sposobna prevajanja v jezik in iz jezika, ki ga prosilec za azil razume in je vredna zaupanja. Določilo 5. odstavka 12. člena ZAzil pa pravi, da prosilec za azil lahko v postopku predloži vse dokumente v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev o prošnji za azil. Po mnenju sodišča je upravni postopek tekel v skladu z navedenimi procesnimi določbami, sodišče pa odločitev, da tožbeni ugovor tožnika ni utemeljen, opira na naslednja dva argumenta: Tožnik je sam v tožbi navedel, da ruskega jezika ne razume najbolje, kar pa ne pomeni, da komunikacije v upravnem postopku ni razumel do take mere, da ni mogel učinkovito predstaviti dejstev in zastopati svojih interesov. Poleg tega navaja samo še to, da je slabo razumel vprašanja in da je uradna oseba slabo razumela odgovore. Ta njegov argument pa ni z ničemer podprt, kajti tožnik ne navaja, v katerih elementih ugotovljenega dejanskega stanja, je prišlo do nerazumevanj in nesporazumov niti kako naj bi ta nerazumevanja vplivala na končno dokazno oceno, ter ali je bilo nerazumevanje jezika odločilno ali ne. Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik.

Kljub temu, da tožnik v tožbi ni uspel utemeljeno dokazati, da ni razumel jezika v zadostni meri, je sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo presodilo, ali iz katere koli spisne dokumentacije izhaja pomislek, da tožnik ni mogel učinkovito varovati svojih interesov v postopku zaradi nerazumevanja jezika. Sodišče ni prišlo do takega pomisleka, kajti tožnik je v prošnji za azil kot drugi jezik navedel ruskega; iz izjave po določilu 63b člena ZAzil, ki jo je podal ob pomoči tolmača za ruski jezik BB, izhaja, da je pogovor tekel tekoče in je s prevajanjem vred trajal 50 minut, zapisnik je bil tožniku na koncu še enkrat prebran v ruskem jeziku in tožnik ni z ničemer nakazal, da jezik postopka slabo razume; v spisu je njegov zapis v ruskem jeziku z dne 25. 4. 2004; v spisu so listine, ki izkazujejo, da je tožnik komuniciral tudi z policisti (na primer: uradni zaznamek št. ... z dne 25. 4. 2004); ob tožnikovi seznanitvi s pravicami in dolžnostmi ter pravili postopka pred dejanskim sprejemom prošnje za azil je bil prisoten tudi tolmač BB in tožnik ni naznanil problema nerazumevanja jezika; izjavo z dne 29. 4. 2004, s katero se je odrekel odvetniku, je tožnik napisal v ruščini in enako tudi potrdilo z dne 29. 4. 2004 o prejemu brošure; vabilo na zaslišanje z dne 2. 7. 2004 je prejel dne 7. 7. 2004 v ruskem prevodu in v njem je uradna oseba navedla vsebino določila 12. člena ZAzil; od prejema vabila na zaslišanje do zaslišanja je preteklo 7 dni in tožnik ni obvestil uradne osebe, da ima probleme z razumevanjem ruskega jezika; v zapisniku o zaslišanju je bil ponovno opozorjen na določilo 12. člena ZAzil, posebej je bil vprašan, ali je razumel vabilo na zaslišanje in je zatrdil, da ga je razumel in da ne potrebuje nobenega dodatnega pojasnila, postavljeno mu je bilo posebno vprašanje, ali se s prevajalko razume in je odgovoril pritrdilno; iz zapisnika izhaja, da je zaslišanje potekalo tekoče 1 uro in 8 minut, za odmor v dolžini 5 minut pa ni zaprosil zaradi nerazumevanja jezika; zapisnik mu je bil prebran v ruskem jeziku ob prisotnosti tolmačice za ruski jezik CC. Iz teh listinskih dokumentov je sodišče izpeljalo sklep, da nobeno dejstvo ne kaže na to, da tožnik ni dovolj dobro razumel ruskega jezika v upravnem postopku, imel pa je vse možnosti, da bi na šele v tožbi zatrjevani problem jezika opozoril že v upravnem postopku. Zato je njegov tožbeni ugovor neutemeljen.

Tožnik sicer ni izrecno uveljavljal ugovora, da dejstva, ki jih je ugotovila tožena stranka niso pravilno ugotovljena. Vendar pa njegov edini tožbeni argument ta ugovor smiselno zajema. Ker je za zakonito odločbo potrebno, da so celovito ugotovljena dejstva tudi pravilno subsumirana pod zakonski dejanski stan, je sodišče v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe presodilo tudi, ali je tožena stranka pravilno zavrnila prošnjo za azil. V okviru te presoje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana odločba določene pomanjkljivosti in napake z vidika zakonitosti. Te pomanjkljivosti in slabosti v obrazložitvi izpodbijane določbe in argument sodišča, da te pomanjkljivosti in slabosti vendarle nimajo takšnih posledic, da bi moralo sodišče tožbi ugoditi, bo sodišče argumentiralo v nadaljevanju obrazložitve sodbe.

Čeprav bi moralo iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhajati, katera dejstva je tožena stranka prevzela iz izjave prosilca za azil po 63b členu ZAzil in katera iz zaslišanja po 29. členu ZAzil, ker imata ti dve procesni dejanji različno dokazno vrednost, je tožena stranka po presoji sodišča dovolj celovito in točno povzela izpovedi tožnika tako iz njegove izjave po določilu 63b člena ZAzil kot tudi iz zaslišanja po določilu 29. člena ZAzil, kar je v konkretnem primeru bistveno za ugotovitev dejanskega stanja. Ob upoštevanju teh dejstev se sodišče strinja s toženo stranko, da niso podani pogoji za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Vendar pa po mnenju sodišča ta ugotovitev izhaja iz dejstva, da očitno ni podana nobena od predpisanih podlag za preganjanje po določilu omenjenega člena ZAzil. Preganjanje lahko pomeni pravno podlago za pridobitev azila samo pod pogojem, da je razlog preganjanja bodisi pripadnost določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, družbeni skupini ali političnemu prepričanju. V konkretnem primeru pa noben od navedenih petih razlogov ni podan. V takih primerih, ko ni podan nobeden od razlogov za preganjanje iz ZAzil, pride sicer lahko v poštev določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil. Vendar pa v konkretnem primeru konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožnik tudi ni uveljavljal. Namesto tovrstne argumentacije se je tožena stranka spustila v presojo, ali je tožnik preganjan v izvorni državi. Slabost argumentacije tožene stranke je v tem, da iz uvoda izpodbijane določbe v nasprotju z obrazložitvijo izhaja, da je tožena stranka prošnjo za azil zavrnila ne zato, ker tožnik ni preganjan, ampak zato, ker prošnja temelji na namernem zavajanju ali ker se postopek zlorablja. V obrazložitvi tožena stranka sicer obširno navaja določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in 36. člen ZAzil, ki opredeljuje dejanja zavajanja in zlorabe postopka, vendar pa tožena stranka z nobenim argumentom konkretno ne subsumira dejstev primera pod zakonski dejanski stan iz določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Če prosilec za azil v postopku navaja argumente, ki očitno ne spadajo v okvir pogojev za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil, to ne pomeni, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka, ampak je treba v takem primeru uporabiti določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki ga tožena stranka omenja na koncu obrazložitve izpodbijane odločbe.

Sodišče pa mora zaradi varstva zakonitosti opozoriti še na tri nepravilnosti oziroma slabosti v argumentaciji tožene stranke, da tožnik ni preganjan v izvorni državi. V zvezi z materialno-pravno opredelitvijo preganjanja po ZAzil se tožena stranka sklicuje na delo Jamesa C. Hathawaya z naslovom The Law of Refugee Status (1991). V zvezi s tem sodišče pripominja, da teoretično stališče znanega avtorja na področju prava beguncev ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN, Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce oziroma sklepi Izvršnega odbora Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Ta institucija je bila namreč ustanovljen s strani Organizacije združenih narodov, v okviru katere je bila tudi sprejeta Ženevska konvencija. Iz Statuta Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in Resolucije Organizacije združenih narodov 428 (V) z dne 14. 12. 1950 namreč izhaja težnja po sodelovanju med državami in Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, določene pa so tudi posebne odgovornosti te mednarodne institucije na področju zaščite beguncev in tudi nadzorne naloge v zvezi z uporabo pravil o zaščiti beguncev. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ima namreč institucionaliziran globalen pregled nad uporabo Ženevske konvencije, sodelovanje med pristojnimi organi odločanja in Visokim komisariatom za begunce pa je vzpostavljeno tudi v Ženevski konvenciji (35. člen in II. poglavje Protokola k Ženevski konvenciji) ter v ZAzil (določilo 9. in 10. člena ZAzil). Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije, ker je azilno pravo v procesu harmonizacije znotraj članic Evropske unije. V vsakem primeru pa mora biti takšno uporabljeno stališče v upravni odločbi tudi ustrezno dokumentirano, vključno z navedbo ustreznega citata. (V konkretnem primeru ne gre za delo "Zakon o statusu begunca", ampak za "Pravo o statusu begunca").

To pa pomeni, da se tožena stranka tudi ne more pravno veljavno sklicevati na t.i. "Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršen koli način potrebujejo mednarodno zaščito". Tožena stranka ta akt prilaga v upravnih spisih, vendar ta t.i. direktiva še ni bila sprejeta in objavljena v Uradnem listu Evropske unije, ampak je še v procesu pogajanj med državami članicami Evropske unije. To še ni veljavni predpis niti ustaljena upravno-sodna praksa držav članic Evropske unije, ampak gre zaenkrat zgolj za politično usmeritev, ki ne more biti zakonita interpretativna metoda v pravnih postopkih.

Zaradi učinkovitega vodenja azilnih postopkov pa mora sodišče v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe še pripomniti, da kadar tožena stranka z ustreznimi metodami razlage opredeli, kaj pomeni pojem preganjanja v smislu ZAzil in navede, kaj je tožnik izpovedal v upravnem postopku, potem mora obrazložitev zajeti tudi konkretno subsumcijo ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan v zvezi z opredelitvijo preganjanja, ne pa da je obrazložitev sestavljena iz treh ločenih delov, v katerih je najprej povzetek izpovedi prosilca za azil, temu sledi navedba materialnega prava, na koncu pa gola ugotovitev, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje.

Ker pa navedene pomanjkljivosti oziroma slabosti v konkretnem primeru nimajo takšnih posledic, da bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve, glede na to, da je sodišče ugotovilo, da noben od petih razlogov za preganjanje ni podan in ker konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določila 1. in 2. odstavka 39. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. odstavka 59. člena ZUS. Sodišče namreč po določilu 2. odstavka 39. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da je tožnik vložil tožbo brez odvetnika in iz podatkov v spisu ne izhaja, da mu plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, in ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.