Jedro

Je pa utemeljen pritožbeni očitek toženca, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovim ugovorom, da ima zoper tožnico (zapadlo) terjatev, ki izhaja iz istega istega poslovnega razmerja, v okviru uporabe 12. člena ZPP opozoriti na možnost procesnega pobotanja. Takšno je tudi stališče pravne teorije (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar N. Betetto k 12. členu, stran 114).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72892/2013 z dne 13. 5. 2013 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloženo plačilo zneska 5.881,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.603,60 EUR od 18. 4. 2013 do plačila in od zneska 2.278,08 EUR od 1. 5. 2013 do plačila ter glede izvršilnih stroškov v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženec jih je dolžan poravnati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v znesku 941,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženec z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve zmotno zaključilo, da toženec ni zatrjeval, da tožnica do plačila stroškov za prevoz na relaciji Koper - Halkali - Istambul na podlagi računa št. 13-360-000257 ni upravičena. Pobotnega ugovora toženca ni upoštevalo, pojasnilo je, da toženec ni dovolj določno specificiral višine škode, ki mu je zaradi zamude nastala. V ugovoru je o tem podal navedbe, priložil pa je tudi račune št. 2013-0076, št. 2013-0077 in št. 2013-0066, iz katerih izhaja višina škode, ki mu je nastala zaradi zamude. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda ni določno specificirana. Poleg tega je toženec jasno izrazil nestrinjanje z višino terjatve tožnice (oba računa sta bila zavrnjena, ker je bila terjatev napačno obračunana). Na dejstvo, da je bila po računu št. 13-360-000257 tožencu neutemeljeno zaračunana stojnina v višini 1.050,00 EUR, je slednji opozoril v pisni vlogi (….“da ni priznal dolga, kot navaja tožeča stranka, temveč obstaja le terjatev v nedoločeni višini, saj je zavrnil račune“). Da ne soglaša s temeljem in višino terjatve, izhaja tudi iz ostalih navedb.

Sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve tudi napačno ugotovilo, da je nakladalni nalog 2013-129 z dne 5. 4. 2013 irelevanten. Nalog je bil izdan za pot iz Istanbula v Slovenijo, a je bil zaradi zamude tožnice storniran. Toženec je v predloženih računih računih specificiral škodo, ki mu je zaradi tega nastala. Poudarja, da nikakor ne more prevzeti odgovornosti za to, da tožnica nazaj v Slovenijo ni peljala tovora, v posledici tega pa tožencu zaračunala stojnino in „prazne kilometre“.

Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, saj bi moralo upoštevati 12. člen ZPP in toženca opozoriti na pravice materialnega in procesnega prava. Ker v postopku ni imel pooblaščenca, bi mu moralo sodišče v skladu z 12. in 285. členom ZPP postavljati vprašanja ali na drug primeren način poskrbeti, da bi se navedla vsa odločilna dejstva in dopolnila dokazila. V obrazložitvi se v pretežni meri sklicuje na neprerekana dejstva, ki se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana. Toženec, ki je prava neuka stranka, za takšne posledice po citirani določbi ZPP ni mogel vedeti, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje na to opozoriti. Na drugi strani pa se sodišče do njegove terjatve, uveljavljene v pobot, sploh ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič, ki bi vedele izpovedati o pravno odločilnih dejstvih. Toženca bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti, da svoje dokazne predloge dopolni. Slednji ni vedel, da takšni dokazni predlogi niso dovolj določno opredeljeni in da mora, če želi svoje zaslišanje, izrecno predlagati, da se ga zasliši kot stranko. Zatrjevana relativna kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je drugo pripravljalno vlogo nasprotne stranke prejela 20. 2. 2014, le 8 dni pred prvim narokom za glavno obravnavo. Tako ni imela dovolj časa, da bi lahko nanjo odgovorila oziroma zbrala potrebne informacije, prav tako pa ni bila seznanjena s posledicami, ki jih je to prineslo. Tožencu tudi ni bila predstavljena možnost, da lahko prosi za dodaten rok za pridobitev ustreznih informacij. Sodišče je s svojim ravnanjem kršilo toženčevo pravico do izjave v postopku.

Toženec predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s „primernimi napotki glede materialnopravnega izhodišča in nadaljnjega dokaznega postopanja pred drugim sodnikom“.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo (uporabilo) določb 12. in 285. člena ZPP, storilo procesno kršitev kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljena kršitev bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato jo je bilo treba razveljaviti.

5. Najprej je treba poudariti, da se 12. člen ZPP(1) nanaša na stranko, ki nima pooblaščenca in iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic. Ne ločuje torej pravdne stranke, ki so fizične osebe, od pravdnih strank, ki so pravne osebe ali fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost na trgu. Je pa Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v primeru pravne osebe, ki v postopku nima odvetnika oziroma pooblaščenca, pravica do pouka prava neuke stranke manjša, kot če bi šlo za fizično osebo brez pooblaščenca (sklep III DoR 32/2009 z dne 2. 3. 2010). O zahtevi še ni bilo odločeno. Sodišče druge stopnje je glede na vsebino 12. člena ZPP in dejstvo, da je toženec fizična oseba, ki sicer opravlja gospodarsko dejavnost na trgu (samostojni podjetnik), presodilo, da se (je) tudi nanj (toženec v postopku na prvi stopnji ni imel pooblaščenca) raztezala dolžnost sodišča, da ga opozori, katera pravdna dejanja naj opravi.

6. Najprej velja poudariti, da glede na sedaj veljavno določbo 12. člena ZPP (za razliko od prej veljavnega 11. člena ZPP-76) ni več dvoma, da se načelo prava neuki stranki nanaša le na procesne in ne na pravice materialnega prava. Pomoč prava neuki stranki se torej razteza na njena pravdna dejanja, ne pa na strankine izjave o dejstvih. To pa pomeni, da sodišče stranke ni dolžno (posebej) opozarjati na posledice po drugem odstavku 214. člena ZPP(2). Nasprotni pritožbeni očitek, da temu ni tako, torej ni utemeljen.

7. Je pa utemeljen pritožbeni očitek toženca, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovim ugovorom, da ima zoper tožnico (zapadlo) terjatev, ki izhaja iz istega istega poslovnega razmerja, v okviru uporabe 12. člena ZPP opozoriti na možnost procesnega pobotanja. Takšno je tudi stališče pravne teorije (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar N. Betetto k 12. členu, stran 114).

8. Toženec je (že) v ugovoru in kasneje v prvi pripravljalni vlogi (smiselno) zatrjeval, da ima v zvezi s spornim poslovnim razmerjem do tožnice nasprotno terjatev, ki jo je mogoče pobotati. Zatrjeval je, da ima podjetje zoper tožnico odprte postavke, zneski naj se poračunajo in razlika poplača. Gre za stroške, ki so nastali „zaradi malomarnega dela dolžnika in nespoštovanja določil na nalogu“. Priložil je račune, iz katerih je razvidna višina in zapadlost terjatve, pa tudi kakšni stroški naj bi tožencu nastali zaradi ravnanja tožnice. Smiselno je torej zatrjeval, da so (zaradi obstoja nasprotne terjatve) izpolnjene predpostavke za pobotanje iz 311. člena Obligacijskega zakonika(3) (v nadaljevanju OZ), ni pa izrecno podal predloga, da se izreče pobotanje v pravdi. Sodišče prve stopnje ga v skladu z določbo 12. člena ZPP na to ni opozorilo, pa bi ga moralo, s tem pa je storilo zatrjevano procesno kršitev iz 339. člena ZPP.

9. Ker je torej toženec terjatvi tožnice nasprotoval, tako da je trdil, da ima iz istega poslovnega razmerja sam do nje zapadlo terjatev in priložil račune, le predloga, da naj se do določene višine izreče pobotanje v pravdi zaradi „nevednosti“ ni podal, ni mogoče soglašati z zaključki izpodbijanega sklepa, da navedb toženca ni mogoče upoštevati kot ugovor procesnega pobotanja, saj toženec ni navedel, katero (proti)terjatev želi uveljaviti v pobot, kar je bistvena sestavina pobotnega ugovora. To pomanjkljivost bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju odpraviti oziroma bo to možnost imel sedanji pooblaščenec toženca. Če bo pobotni predlog podan, bo moralo sodišče o njem odločiti.

10. Seveda pa je drugo vprašanje, ali bo toženec s pobotnim ugovorom uspešno „nasprotoval“ terjatvi tožnice in, ali bo na ta način dosegel delno ali celotno zavrnitev tožbenega zahtevka (ali bo uspel dokazati, da njegova terjatev obstoji, med drugim tudi, ali so izpolnjeni pogoji za dopustnost pobotanja iz 311. člena OZ). Gre za presojo, ali je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP).

11. V zvezi s tem pa toženec utemeljeno opozarja še na določbo 285. člena ZPP. Temeljno načelo pomoči prava nevešči stranki je namreč treba razlikovati od materialno procesnega vodstva kot metode sojenja iz citirane zakonske določbe. Materialno procesno vodstvo se v svojem bistvu nanaša na zbiranje procesnega gradiva. Sodišče mora stranke spodbuditi, da navedejo vsa odločilna dejstva, da dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (tudi v zvezi s terjatvijo, za katero je mogoče iz navedb stranke ugotoviti, da jo slednja želi uveljaviti v pobot), ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Načelu pomoči prava nevešči stranki in materialno procesnemu vodstvu pa je skupno, da oba instituta predstavljata način, kako čim učinkoviteje obravnavati bistvo oziroma vsebino spora (povzeto iz knjige Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar N. Betetto k 12. členu, stran 116 - 117).

12. Pritožba v tem kontekstu tudi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva toženca opozoriti, da svoj dokazni predlog za zaslišanje prič dopolni (toženec je imel v mislih tudi svoje zaslišanje, hkrati pa ni vedel, da takšen dokazni predlog, v katerem priče niso poimensko navedene, ni dovolj določen). Toženec je izrecno navedel, da bodo priče vedele povedati o relevantnih dejstvih in trditveni podlagi, na kateri temeljijo njegovi ugovori. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da takšen dokazni predlog ni substanciran, ker iz njega ne izhaja, katero dejstvo naj bi se z njim dokazovalo. Ne gre namreč za vnaprejšnjo napoved dokaza brez navedbe ustreznih dejstev, ki naj se z njim ugotavljajo. Je pa res, da je dokazni predlog nepopoln, sodišče prve stopnje pa bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da se takšen nepopoln dokazni predlog dopolni. Ker na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo toženec v pritožbi posebej opozarja, je sodišče druge stopnje kršitev določbe 285. člena moralo upoštevati. Pritožbena graja je pravočasna, saj sodišče prve stopnje na naroku zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem prič ni obrazložilo. Takšno je tudi stališče sodne prakse (odločba VS RS II Ips 429/2004 z dne 12. 1. 2006) in pravne teorije (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar J. Zobca k 236. členu ZPP, stran 456 -457).

13. Ni pa utemeljen pritožbeni očitek procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi tožencu nastala z nezakonitim ravnanjem sodišča prve stopnje (toženec je drugo pripravljalno vlogo tožnice prejel 8 dni pred narokom in nanjo ni imel možnosti pravočasno odgovoriti). Najprej je treba povedati, da bi se moral toženec na zatrjevano kršitev sklicevati do konca glavne obravnave (primerjaj 286.b člen ZPP(1)). Ne glede na to pa očitek ni utemeljen, saj je sodišče pri razpisu naroka upoštevalo določbo drugega odstavka 280. člena ZPP(5). Če pa je toženec ocenil, da je imel premalo časa za odgovor na vlogo nasprotne stranke (prejel jo je po tem, ko je bil narok že razpisan), bi lahko podal predlog za dodaten rok za odgovor na vlogo oziroma predlog za preklic naroka, pa tega ni storil. V domeni sodišča pa je bilo, ali bi predlogu ugodilo.

14. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, saj procesnih kršitev glede na njihovo naravo samo ni moglo odpraviti (354. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja naj opravi.

Op. št. (2): Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen, če namen zanikana teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.

Op. št. (3): Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.

Op. št. (4): Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Op. št. (5): Narok za glavno obravnavo je treba določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od dneva prejema vabila.