Jedro

V primeru prenehanja pogodbe o upravljanju bi bila tožeča stranka za uveljavljanje tožbenega zahtevka v lastnem imenu in za lasten račun legitimirana le, če bi uveljavljala plačilo za svoje delo ali zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je sama založila za toženo stranko (verzijski zahtevek), česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke je tako pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 159589/2009-2 z dne 4.11.2009 razveljavilo še v prvem in četrtem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 2.033,26 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2008 dalje. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 505,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela naročila oz. soglasja lastnikov poslovnih prostorov v poslovni stavbi P. za sklenitev pogodbe z družbo D. v zvezi s projektom za izgradnjo samostojnega odjemnega mesta za vodo. Lastniki P. so tožniku kot upravniku naložili vložitev prošnje za odobritev samostojnega vodovodnega odjemnega mesta. S tem pa so izrazili svoje soglasje za sklenitev posla, realizacijo posla pa so prepustili tožeči stranki. Tožeča stranka je tako prepričana, da je imela soglasje lastnikov za izvedbo projekta, čeprav morda naročilo ni bilo dano v eksplicitni obliki, podrejeno pa navaja, da je bilo tako naročilo dano vsaj naknadno tekom izgradnje novega vodomernega jaška s samostojnim priključkom za stavbo. Če tožena stranka zatrjuje, da lastniki niso podali soglasja za sklenitev pogodbe z D., bi morala dokazati svoje nasprotovanje k izgradnji novega vodomernega jaška še pred njegovim dokončanjem, česar pa ni storila, saj je do decembra 2008 projekt brezpogojno podpirala. Če se lastniki P. z izgradnjo novega odjemnega mesta niso strinjali, bi morali tožečo stranko o tem nemudoma obvestiti oziroma ji kakršnekoli aktivnosti v zvezi s tem prepovedati. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da tožeča stranka ni razpolagala s sklepom zbora etažnih lastnikov oz. da nanjo ni bilo preneseno materialnopravno upravičenje lastnikov, saj noben predpis ne prepoveduje lastnikom svoje soglasje izraziti tudi naknadno ali drugače. Poleg tega so lastniki P. potrdili gradbena dela, ki jih je v zvezi s tem projektom izvedla družba P. d.d., zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da so podali tudi soglasje za izvedbo inštalacijskih del opravljenih s strani družbe D.. Poleg tega tožeča stranka opozarja tudi na določbo 58. člena Pogodbe o medsebojnih razmerjih med posameznimi lastniki stavbe P., s katero so lastniki določili, da so vsi posli, ki jih sklepa upravnik (tožeča stranka) pri opravljanju svojih nalog, sklenjeni v imenu in na račun lastnikov posameznih delov. Opozarja pa tudi na določilo 16. člena Pogodbe o oddaji in prevzemu poslov upravljanja skupnih delov, prostorov in naprav poslovne stavbe z dne 29. 6. 2004, iz katere izhaja, da so se etažni lastniki in tožeča stranka dogovorili, da bo večja investicijska dela na skupnih delih in napravah stavbe upravnik zaračunaval mesečno po potrjenih situacijah. Ker so lastniki P. na tožnika svoja materialnopravna upravičenja v zvezi z izgradnjo novega vodomernega jaška s samostojnim priključkom ter poračunom stroškov prenesli, kar je mogoče sklepati tudi na podlagi določb pogodbe o upravljanju, bi sodišče prve stopnje tožeči stranki moralo priznati aktivno legitimacijo. Poleg tega ne drži, da izvedeni posel ne spada med posle rednega upravljanja.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka do 7. 9. 2009 upravnik poslovne stavbe P., v kateri je tožena stranka lastnica poslovnega prostora. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka pogodbo z družbo D. dne 22. 6. 2007 (na kateri utemeljuje toženkino obveznost plačila) sklenila brez ustreznega sklepa etažnih lastnikov. Tožeča stranka ob vložitvi predloga za izvršbo ni bila več upravnik stavbe, ni pa dokazala, da je vtoževani račun plačala iz lastnih sredstev niti ni izkazala, da so ji lastniki s pogodbo prenesli materialnopravno upravičenje izterjati neplačane terjatve od posameznih lastnikov (toženke).

7. Obširne pritožbene navedbe o tem, da je tožeča stranka imela soglasje lastnikov poslovnega objekta P. za sklenitev pogodbe z družbo D. za izgradnjo vodne infrastrukture, so nedopustne, saj z njimi tožeča stranka graja ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Glede na to, da da je tožeča stranka pogodbo o izgradnji novega vodomernega jaška, ki jo je sklenila kot upravnik, sklenila brez sklepa lastnikov poslovnih prostorov, pritožbene navedbe o tem, za kakšno vrsto posla gre pri pridobitvi samostojnega odjemnega mesta za vodo (posel rednega ali izrednega upravljanja), niso relevantne, saj je ugotovljeno, da soglasje lastnikov poslovnih prostorov za sklenitev posla sploh ni bilo podano.

8. Presojo aktivne legitimacije tožeče stranke kot upravnika je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na materialnopravno določbo 4. odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). S prenehanjem pogodbe o upravljanju je tožeča stranka kot upravnik izgubila vsa materialnopravna upravičenja iz pogodbe in prenehala biti zakoniti zastopnik lastnikov poslovnih prostorov. Ker je pogodba o upravljanju prenehala, tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo neutemeljeno gradi na določilu 16. člena pogodbe o upravljanju (priloga A9), prav tako pa se neutemeljeno sklicuje na pogodbo o medsebojnih razmerjih. V primeru prenehanja pogodbe o upravljanju bi bila tožeča stranka za uveljavljanje tožbenega zahtevka v lastnem imenu in za lasten račun legitimirana le (1), če bi uveljavljala plačilo za svoje delo ali zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je sama založila za toženo stranko (verzijski zahtevek), česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke je tako pravilna.

9. Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, odločitev pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njene pritožbe.

(1) glej sodbo VS II Ips 126/2001 ter sodbo VSL I Cpg 1127/2007;