Jedro

Prizadeta stranka (mejaš), ki ji sodelovanje v lokacijskem postopku ni bilo omogočeno (pa čeprav le s tem, da ji ni bila vročena odločba, s katero je bil postopek končan), zaradi svojega položaja (postopek ni bil sprožen zato, da bi organ odločil o njenih pravicah in interesih), ne more več vložiti pritožbe zoper odločbo, ki je že postala dokončna, ampak ima v tem primeru le pravico, da zahteva obnovo postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 4.3.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1) odpravila sklep Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 2.11.1993 in pod točko 2) odpravila odločbo istega organa z dne 23.7.1991 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. V obrazložitvi navaja, da je z navedenim sklepom prvostopni organ dovolil obnovo postopka iz razloga, ker mejašem lokacijsko dovoljenje ni bilo vročeno in s tem niso imeli možnosti pritožbe. Tožena stranka meni, da ta okoliščina ni v skladu z 249. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ne predstavlja zakonitega razloga za obnovo postopka. Ta razlog bi obstajal v primeru, če osebam, ki bi morale biti udeležene v postopku kot stranke, ne bi bila dana možnost udeležbe. Iz spisnih podatkov pa izhaja, da so sosedje v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja sodelovali. Ni jim pa bila vročena odločba o izdaji lokacijskega dovoljenja, kar pomeni, da navedena odločba še ni pravnomočna, saj bi morala biti vročena vsem strankam v postopku, to pomeni tudi sosedu. Zato je tožena stranka vlogo prizadetih sosedov z dne 30.8.1993 štela za pravočasno pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje. Pritožbo je tožena stranka štela za utemeljeno. Organ prve stopnje je izdal izpodbijano odločbo na podlagi 23. člena zakona o urbanističnem planiranju, ki se pod pogoji iz 82. in 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor v zvezi s 3. členom zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju še uporablja. Po določbi 23. člena zakona o urbanističnem planiranju se izda lokacijsko dovoljenje v skladu z zazidalnim načrtom, če ta ni predviden, pa se dovoljenje izda v skladu z elementi iz sprejetega urbanističnega reda. V izpodbijani odločbi organ prve stopnje navaja, da je lokacija v skladu z urbanističnim redom občine (Uradni vestnik občin ... št. 2/71 in 3/80). Vendar v spisu ni nobenega dokaza o tem, da obravnavano območje ureja citirani red. Tudi v lokacijski dokumentaciji z dne 13.6.1991 citirani odlok ni naveden kot podlaga za njeno izdelavo. Poleg tega pa organ prve stopnje ne navaja in ne ugotavlja, s katerimi elementi urbanističnega reda, če ta tu sploh velja, je predlagana lokacija v skladu. Dejansko stanje je torej v zadevi v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljeno in obrazloženo, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Iz vložene pritožbe tudi izhaja, da sosedje lokaciji ugovarjajo zaradi sanitarno-higienskih razlogov. To pa je okoliščina, o kateri mora zavzeti stališče sanitarni inšpektor. V konkretnem primeru pa poprejšnje sanitarno soglasje z dne 24.6.1991 ni obrazloženo. Torej je tudi v zvezi s tem dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in obrazloženo.

Tožnica v tožbi navaja, da je bistvo spora med tožnico in sosedi, ki so sodelovali v lokacijskem postopku, odpiralni oziroma zapiralni čas tožničinega gostinskega lokala. Odpiralni čas, določen z odlokom, ni pogoj, o katerem bi se odločalo z lokacijskim dovoljenjem. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadete stranke v odgovoru na tožbo navajajo, da za okrepčevalnico ni dal nihče od sosedov soglasja in ta obratuje po občinskem odloku med 7. in 9. uro in s koncem ob 24. uri (dejansko pa veliko dlje). Sosedje so dali soglasje za trgovino z bifejem s tem, da mora biti bife v trgovini odprt samo v času poslovanja trgovine. Izpodbijana odločba, s katero je bilo odpravljeno lokacijsko dovoljenje, je realna, pravična in korektna.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožnica.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je prvostopni organ na pritožbo, ki jo je obravnaval kot predlog za obnovo postopka, obnovil postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki je bil končan z odločbo z dne 23.7.1991. Na pritožbo mejašev, ki se niso strinjali z obsegom obnove postopka, saj so glede na to, da jim kot prizadetim strankam ni bila vročena odločba o izdaji lokacijskega dovoljenja, zahtevali obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP, ter pritožbo tožnice kot investitorke, je tožena stranka sklep o obnovi postopka odpravila iz že prej navedenih razlogov. Po presoji sodišča odločba tožene stranke, da odpravi izpodbijani sklep iz razlogov, ki jih v obrazložitvi navaja, pravno ni utemeljena. Prizadete stranke, so v navedenem postopku sodelovale vse do izdaje prvostopne odločbe, ta pa jim ni bila vročena. Vročena jim je bila šele na njihovo zahtevo in to šele tedaj, ko je prvostopna odločba o izdaji lokacijskega dovoljenja že postala dokončna oziroma pravnomočna in je bilo na njeni podlagi tožnici - investitorki že izdano gradbeno dovoljenje. Zato tožena stranka napačno ugotavlja, da odločba o izdaji lokacijskega dovoljenja še ni pravnomočna, ker mejašem, ki so v postopku sodelovali, ni bila vročena in je zato njihovo vlogo za obnovo postopka treba šteti za pravočasno pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje. Tisti, ki ima pravico v postopku sodelovati kot stranka, da bi v njem branil svoje pravice ali pravni interes, sodelovanje pa mu ni bilo omogočeno (pa čeprav le s tem, da mu ni bila vročena odločba, s katero je bil postopek končan) zaradi svojega položaja (postopek ni bil sprožen zato, da bi organ odločil o njegovih pravicah in interesih), ne more več vložiti pritožbe zoper odločbo, ki je že postala dokončna oziroma že celo pravnomočna, ampak ima le pravico do uporabe ustreznih izrednih pravnih sredstev, kamor se šteje tudi obnova postopka na podlagi 9. točke 249. člena ZUP. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala, tako z vidika zakonitosti kot z vidika pritožbenih navedb presoditi ali je izpodbijani sklep utemeljen. Pri tem pa sodišče še posebej pripominja, da obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP že sam po sebi predstavlja bistveno kršitev postopka in že sam zadostuje za dovolitev obnove. Glede na navedeno sodišče ni presojalo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe o izdaji lokacijskega dovoljenja in tudi ne tožbenih navedb, ki so s tem povezane.

Ker je izpodbijana odločba nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) odpravilo.