Jedro

Glede na gornje ugotovitve je zaključiti, da v času uveljavitve stanovanjskega zakona ni obstajal noben razlog za odklonitev prodaje spornega stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dvoletnega odkupnega roka po 123. členu SZ bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic. Toda ta zloraba bi morala izvirati iz okoliščin, ki so obstajale v času uveljavitve stanovanjskega zakona oziroma tedaj, ko je tožnica pridobila pravico do odkupa po 117. členu SZ. Doslej ugotovljene okoliščine pa na tako zlorabo ne kažejo. Poleg tega pa sta sodišči druge in prve stopnje delno zmotno interpretirali tudi termin "uporabe stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb". Ta termin je namreč uzakonjal drugi odstavek 1. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki pa je vseboval oziroma zagotavljal tudi trajnost stanovanjske pravice. Trajno pa stanovanjska pravica ni bila zagotovljena imetnikom pravice na službenih stanovanjih, ker so na njih pridobili zgolj pravico do začasne uporabe. Na podlagi povedanega je mogoče zaključiti, da tožnici ne bi bilo mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja po določbah ZSR v času njegove veljavnosti, kar pomeni, da v tem primeru ne bi šlo za primer, ko bi bilo mogoče tožnici odpovedati stanovanjsko razmerje v smislu drugega odstavka 128. člena SZ in v katerem primeru lastnik spornega stanovanja ne bi bil dolžan le-tega prodati imetniku stanovanjske pravice oziroma tožnici. Zato na tožničino pravico do odkupa ne bi mogla vplivati okoliščina, da živi z družino od začetka 1993 v moževem službenem stanovanju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahtevala od toženke, da sklene z njo kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 5 v P., ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku toženke, da je tožnica dolžna izprazniti navedeno stanovanje in ji ga praznega izročiti. Tožnica je bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka. Tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. V postopku na prvi stopnji je bilo kršeno določilo prvega odstavka 337. člena ZPP, ker sodišče ni izdalo sodbe v predpisanem 8-dnevnem roku. Namreč do takšne sodbe kot je bila izdana je prišlo zaradi tega, ker je bila izdana po preteku 8-dnevnega roka. Nesprejemljivo je razlogovanje sodišča druge stopnje, da so stroški pravilno odmerjeni, pri tem pa se sklicuje na to, da je odmera stroškov razvidna na samem stroškovniku toženke. Enako nesprejemljivi so tudi nadaljnji razlogi sodbe sodišča druge stopnje. Obe nižji sodišči neutemeljeno operirata s terminom "zadovoljevanje vsakodnevnih stanovanjskih potreb", ki ga stanovanjski zakon ne pozna, prejšnji zakon o stanovanjskih razmerjih pa je z uveljavitvijo stanovanjskega zakona prenehal veljati. Sodišči sta tako odločali na podlagi neobstoječega predpisa. Tožnica je večkrat opozorila, da je samostojna oseba s poslovno sposobnostjo in da ne more odgovarjati za ravnanje moža. Sama se spornemu stanovanju tudi ni nikoli odpovedala. Ob takem stanju je odločitev sodišč nezakonita in krivična. Očitno sta sodišči odločali pod vtisom dejstva, da je tožničin mož dobil službeno stanovanje. Toda to stanovanje bo potrebno ob prenehanju moževega delovnega razmerja vrniti ter se bodo tako vsi znašli na cesti. Opozarja, da je sporno stanovanje opremljeno, da zanj redno plačuje vse stroške in da se vanj velikokrat zateče. Sporno stanovanje še vedno potrebuje, sicer se zanj ne bi potegovala.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Osemdnevni rok, predpisan s prvim odstavkom 337. člena ZPP, je instrukcijskega značaja, katerega prekoračitev bi mogla predstavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP le v primerih, če bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zadevne pritožbene razloge je sodišče druge stopnje procesnopravno pravilno ocenilo in pravilno zaključilo, da zaradi prekoračitve 8-dnevnega roka za izdelavo sodbe ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kar zadeva stroškovno odločbo pa je opozoriti, da ta ne more biti predmet revizijskega preizkusa (ker s sklepom o stroških ni bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP). Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da ni utemeljen v reviziji uveljavljen revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Utemeljena pa je revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč, navezujočih se na uporabo določb 117. in predvsem drugega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ), sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili vseh odločilnih dejstev, ki so bila potrebna za pravilno odločitev. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice na enosobnem spornem stanovanju ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (19.10.1991), da je njen mož pridobil službeno stanovanje 12.10.1992, da živi sedaj tožnica z družino vred v moževem službenem stanovanju od začetka leta 1993, da sporno stanovanje uporablja le občasno in da je zahtevo za odkup spornega stanovanja vložila 17.6.1993. Zgoraj navedene ugotovitve po presoji revizijskega sodišča niso utemeljevale zavrnitev zahtevka za prodajo spornega stanovanja po 117. členu SZ za ugoditev nasprotnemu zahtevku, po katerem mora tožnica sporno stanovanje izprazniti.

Glede na gornje ugotovitve je zaključiti, da v času uveljavitve stanovanjskega zakona ni obstajal noben razlog za odklonitev prodaje spornega stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dvoletnega odkupnega roka po 123. členu SZ bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic. Toda ta zloraba bi morala izvirati iz okoliščin, ki so obstajale v času uveljavitve stanovanjskega zakona oziroma tedaj, ko je tožnica pridobila pravico do odkupa po 117. členu SZ. Doslej ugotovljene okoliščine pa na tako zlorabo ne kažejo. Poleg tega pa sta sodišči druge in prve stopnje delno zmotno interpretirali tudi termin "uporabe stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb". Ta termin je namreč uzakonjal drugi odstavek 1. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki pa je vseboval oziroma zagotavljal tudi trajnost stanovanjske pravice. Trajno pa stanovanjska pravica ni bila zagotovljena imetnikom pravice na službenih stanovanjih, ker so na njih pridobili zgolj pravico do začasne uporabe. Na podlagi povedanega je mogoče zaključiti, da tožnici ne bi bilo mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja po določbah ZSR v času njegove veljavnosti, kar pomeni, da v tem primeru ne bi šlo za primer, ko bi bilo mogoče tožnici odpovedati stanovanjsko razmerje v smislu drugega odstavka 128. člena SZ in v katerem primeru lastnik spornega stanovanja ne bi bil dolžan le-tega prodati imetniku stanovanjske pravice oziroma tožnici. Zato na tožničino pravico do odkupa ne bi mogla vplivati okoliščina, da živi z družino od začetka 1993 v moževem službenem stanovanju.

Zgoraj navedeni razlogi in dejstvo, da sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili okoliščin, ki bi bile potrebne za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka (predvsem sestavin prodajne pogodbe), je revizijsko sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Isti zaključek velja za odločitev, ki se nanaša na nasprotni zahtevek toženke (zaradi izpraznitve spornega stanovanja).

V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek, ki je potreben za ugotovitev pogojev prodaje spornega stanovanja. V tej smeri naj izvede že v tožbi predlagane dokaze. Na novo ugotovljene okolnosti in že doslej ugotovljene pa naj posamično in skupno oceni v smislu 8. člena ZPP, pri odločanju pa upošteva procesnopravno mnenje revizijskega sodišča (medtem ko na njegov materialno pravni nazor ni vezano).

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.