Jedro

Tožnik, ki je za prizadetost na govorno spominskem in intelektualnem področju že prejel odškodnino, je upravičen do odškodnine za novo nastalo nematerialno škodo, ker se je njegova osebnostna motnja v nasprotju s pričakovanji poglobila in pri njem razvila huda psihoorganska spremenjenost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je za novo nastalo nematerialno škodo tožniku prisodilo 21.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2007 dalje, višji zahtevek za plačilo nematerialne škode in zahtevek za plačilo materialne škode pa zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

2. Zoper ugodilni del sodbe in posledično stroškovni del odločitve se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je bistveno vprašanje zastaranja zahtevka sodišče prve stopnje obravnavalo zgolj v enem odstavku, obsežno pa so povzete vse ugotovitve izvedencev, ki so bili angažirani v teku tega postopka in pred njegovim začetkom. Gre za vprašanje, kdaj so se znaki nove škode pokazali v tolikšni meri, da jih je tožnik lahko zaznal. O tem je sodišče povzelo le mnenje izvedenke T., da tožnik sprememb v letu 2003 še ni mogel zaznati, v letu 2005 pa jih je že lahko zaznal. Mnenje izvedenke je napačno razumljeno. Izvedenka je povedala, da je bil tožnik v psihiatrični obdelavi 15.9.2003, dne 13.10.2003 pa je že obstajala obsežna medicinska dokumentacija. Že v letu 2001 je bil tožnik pregledan pri dr. M., ki je izvedensko mnenje izdelal leta 2002. Izvedenka T. je večkrat potrdila, da se je tožnik svoje duševne motnje zavedal. Enako je zapisala v svojem osnovnem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi. V mnenjih je poudarjeno, da je tožnik nedvomno opazil motnje kognitivnih funkcij, še posebno ob zniževanju uspešnosti šolanja. Tudi izvedenska mnenja, izdelana pred tem postopkom, dokazujejo, da je bil tožnik v letu v letu 2003 sposoben zavedati se poslabšanja svojega zdravstvenega stanja. Izvedenca M. in V. sta v svojih mnenjih iz let 2002 in 2003 zapisala, da se tožnik zaveda svoje oškodovanosti, svojih posebnosti, težav in nesposobnosti ter opozorila na povezavo med nesrečo in tožnikovo organsko pogojeno vedenjsko in čustveno motnjo. Tožniku je bilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe znano, da je poslabšanje zdravstvenega stanja posledica škodnega dogodka. To potrjujejo izvedenska mnenja, izdelana v letih 2002 in 2003, kar kaže, da se je stanje v tem obdobju očitno slabšalo. Nesprejemljiv je zaključek, da tožnik v letu 2003 za novo nastalo škodo ni vedel. Posebno zato, ker je bil v tistem obdobju psihiatrično obravnavan. Glede na to, da so bile tožnikove sposobnosti pred nesrečo nadpovprečne, v letu 2003 še niso bile na takšnem nivoju, da ne bi bil sposoben razmišljanja in sklepanja. Dne 30.3.3007 vložena tožba je vložena po izteku subjektivnega zastaralnega roka. Obstaja nasprotje med razlogi za zavrnitev zahtevka za materialno škodo in razlogi za stališče, da terjatev za nematerialno škodo ni zastarana. Tudi tožnikova delovna nezmožnost je posledica škodnega dogodka in predstavlja novo škodo. Ob sklepanju poravnave v letu 1993 je bilo strankama znano, da ni pričakovati takšnih težav in da bo tožnik sposoben za priučena dela. Sodišče je na eni strani zaključilo, da je zahtevek za materialno škodo prepozen, ker naj bi tožnik že pred letom 1999 prepoznal poslabšanje svojega zdravstvenega stanja, odraženega v nezmožnosti za delo. Na drugi strani je zaključilo, da se je poslabšanja zdravstvenega stanja zavedal šele v letu 2005. Dokazne ocene in razlogov za dosojeno višino odškodnine ni. Navedeno je le, da se nova škoda kaže v epileptičnih napadih, nezmožnosti kompleksnega razmišljanja, sugestibilnosti, neiniciativnosti. Ni navedeno, v čem je poslabšanje glede na stanje v letu 1993, torej ni podana razmejitev prejšnje in nove škode. Tožena stranka je obsegu nove škode ugovarjala na ta način, da je zanikala nastanek nove škode, saj je bil psihoorganski sindrom ugotovljen že pred sklenitvijo poravnave. Že takrat je bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid s področja mentalnih funkcij. Ker prisojena višina odškodnine ni utemeljena, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Epileptični napadi niso izkazani. Izvedenka T. je potrdila, da je bil napad iz leta 2005 verjetno epileptični, kasneje pa se napadi niso ponavljali. Ker so napadi organskega izvora, bi bilo potrebno mnenje nevrologa. Od 9.1.2005 motenj zavesti tožnik ni več imel; od leta 2010 pa Tagretola, ki je zdravilo proti epilepsiji, ni bilo potrebno predpisovati. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, ker ni nedvomno izkazano, da je bil napad iz leta 2005 epilepitčen in ker en napad ne pomeni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oz. da gre za trajno ponavljajoče se stanje. Če bo pritožbi ugodeno, je treba spremeniti izrek o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da tožena stranka tekom pravde ni ugovarjala uveljavljani višini odškodnine, temveč zgolj zanikala nastanek nove škode. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, ponavlja svoja, v postopku pred sodiščem prve stopnje izražena stališča; predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil dne 24.5.1985 kot dvanajstleten deček udeležen v prometni nesreči. Zaradi poškodb glave je utrpel hude deficite na govorno spominskem in intelektualnem področju. V letu 1993 je s toženo stranko sklenil izvensodno poravnavo in prejel odškodnino za takrat znano škodo in predvidljivo ter pričakovano bodočo škodo. Predmet obravnave je nova škoda, ki je ob sklenitvi poravnave pravdni stranki nista predvideli. Dejstvo, da je nova škoda nastala, v pritožbeni fazi ni več sporno. Ob sklenitvi poravnave sta pravdni stranki izhajali iz stanja, ki ga je opisal asist. dr. M. K., specialist nevrokirurg v izvedeniškem mnenju z dne 15.4.1993. Ugotovil je velik upad tožnikovih intelektualnih sposobnosti – nepopravljivo prizadetost v smislu počasnega sprejemanja, predelovanja, vgrajevanja besednih informacij, pomembno zmanjšanje neposredne zapomnljivosti, prizadeto selektivnost, pomanjkanje zavestne miselne kontrole, motnje v kontrolirani komunikaciji z ljudmi, neučinkovito, nestabilno intelektualno strategijo. Izvedenec je že imel podatek, da je tožnik, v petem razredu osnovne šole odličnjak, po nesreči osnovno šolo dokončal s komaj zadovoljivim uspehom, ni pa zmogel nadaljnjega izobraževanja. Ocenil pa je, da bo sposoben za priučena dela in izključil možnost stopnjevanja težav oz. poslabšanja zdravstvenega stanja. Pričakoval je izboljšanje, ki naj bi dajalo možnost boljšega vključevanja in prilagajanja v kompleksnih življenjskih situacijah.

6. Tožnikov razvoj ni potekal v predvideni smeri. Pri tožniku se je poglobila osebnostna motnja in razvila huda psihoorganska spremenjenost. Vsi trije, v tem pravdnem postopku angažirani sodni izvedenci so potrdili, da se je tožnikovo zdravstveno stanje po sklenitvi sodne poravnave konstantno slabšalo in v nasprotju s pričakovanji stroke spremenilo na slabše. V pritožbeni fazi zato nastanek nove škode ni več sporen. V pritožben fazi postopka je sporno, ali je tožnik tožbo vložil v triletnem roku od nastanka nove škode – subjektivni rok za uveljavljanje odškodnine, predpisan v prvem odstavku 376. čl. ZOR(1).

7. Pritožnica meni, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje že v letih 2002 in 2003 táko, da se je tožnik zavedal nastanka nove škode in da je bil sposoben varovati svoje pravice, torej vložiti odškodninsko tožbo. Tožbo je vložil 30.3.2007. Sodišče prve stopnje je v 20. točki sodbe ugotovilo, da sta sodna izvedenca za psihiatrijo(2) G. V. M., dr. med in M. V., dr. med. že v letih 2002 in 2003 potrdila, da gre za hudo psihoorgansko spremenjenega moškega in potrdila organsko osebnostno motnjo. Tudi po izdelavi teh mnenj se je tožnikovo zdravstveno stanje spreminjalo, saj je v izvedenskem mnenju z dne 7.3.2005 izvedenec M. opisal znatno poslabšanje vseh kognitivnih funkcij, zaznal še nejasno izražene znake sindroma frontalnega režnja; predvidel je poglabljanje nepopravljive okvare organskega tkiva; omenil je delni odvzem tožnikove opravilne sposobnosti. V letu 2005 je psihiatrično mnenje o tožencu podajala tudi izvedenka M. K., dr. med. Dne 22.3.2005 je invalidska komisija pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ugotovila, da tožnik zaradi organske možganske prizadetosti ni sposoben za organizirano pridobitno delo. Tožnik je bil z ugotovitvami izvedencev seznanjen, vprašanje pa je, kdaj so bile posledice slabšanja zdravstvenega stanja take, da jih je lahko ocenil kot novo nastalo škodo in ali je bil na podlagi te ocene sposoben ukrepati v smeri zaščite svojih pravic. O tem dejstvu je ustno mnenje natančno podala izvedenka psihiatrične stroke M. T., dr. med. Povedala je, da se je tožnik vseskozi zavedal svojega zdravstvenega stanja in tudi njegovega slabšanja – spremembe. Se je pa prilagodil tej pomanjkljivosti, ni bil iniciativen, spontan in vztrajen. Potreboval je spodbudo drugih ljudi. Ni mogla potrditi, da so bile organske motnje v letih 2002 in 2003 že tako izražene oziroma jasne, da bi tožnik, ki se mu je zdravstveno stanje kontinuirano, postopoma spreminjalo, lahko ovedel, da gre za spremembo, ki pomeni neko novo kvaliteto njegovega zdravstvenega stanja. Izvedenec V. je menil, da tožnik zaradi osebnostnih in mentalnih deficitov, zaradi prizadete sposobnosti introspekcije (podrobneje je stališče pojasnjeno v dopolnitvi mnenja z dne 18.10.2011), spremembe ni bil sposoben zaznati. Tudi izvedenka T. je podala mnenje, da je tožnik življenje prilagodil svoji pomanjkljivosti in je bil potreben dominanten dražljaj za ukrepanje. Šele v letu 2005 je tožnik doživel napada, ki sta bila okarakterizirana kot epileptična. Potrebo po odvzemu tožnikove opravilne sposobnosti sta izvedenca omenjala že leta 2003 (V.) in v letu 2005 (M. – odvzem delne opravilne sposobnosti). Izvedenka T. je potrdila, da je so bile v letu 2005 spremembe že take, da jih je tožnik lahko zaznal kot trajno poslabšanje zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da je bila obravnavana tožba vložena znotraj triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Tožnikovo zdravstveno stanje se je konstantno slabšalo. Izkazano je, da so bile šele leta 2005, manj kot tri leta pred vložitvijo tožbe, spremembe take, da jih tožnik, tak kot je – neiniciativen, z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi, sprijaznjen z zmanjšanimi zmožnostmi – ni mogel spregledati kot trajne spremembe zdravstvenega stanja oz. novonastalo zdravstveno stanje.

8. V 34. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je zastaranje odškodnine za materialno škodo utemeljeno z ugotovitvijo, da je tožnik že v letu 1999 lahko ugotovil, da ni sposoben pridobivati dohodka. Kot podlago za to sklepanje je sodišče prve stopnje navedlo tožnikov dotakratno poslovno neuspešnost – kratkotrajno delo v mizarski delavnici in neuspešno poslovanje lastne družbe. Nobenega nasprotja med temi ugotovitvami in zgoraj povzetimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o poslabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja in tožnikovih sposobnostih zaznave lastne spremenjenosti, ni.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da novonastala škoda ni opisana. Sodišče prve stopnje je povzelo podatke – iz leta 1993 izdelanega izvedenskega mnenja asist. dr. M. K. – o zdravstvenem stanju, ki je bilo podlaga za sklepanje izvensodne poravnave o odškodnini za takrat znano škodo (obstoječo in bodočo). Novo škodo predstavljajo spremembe na govorno spominskem in intelektualnem področju. Na tem področju je bil tožnik že leta 1993 hudo prizadet, vendar je dr. K. prognoziral izboljšanje, ne pa poslabšanje takratnih težav. V 33. točki je sodišče prve stopnje kot novo škodo opisalo tožnikovo odvisnost od bližnjih, nezmožnost kompleksnega razmišljanja, sugestibilnost, neiniciativnost, prezgodnje staranje in se sklicevalo na skladne ugotovitve izvedencev, katerih mnenja je predhodno povzelo. Sodišče prve stopnje je opozorilo tudi na pričakovano poslabšanje, ki vodi v demenco. Izvedenka T. je opozorila na tožnikovo bistveno zmanjšano funkcionalnost in socialno umaknjenost. Tožnik se ne loteva novih stvari ali dejavnosti, nima možnosti za lastno uveljavitev. Z otroki se ukvarja na nivoju, ki bo sčasoma za otroke nezadosten. Zaradi takó poslabšane funkcionalnosti je prizadeta tožnikova samopodoba. Poglabljanje osebnostne spremenjenosti in organske osebnostne motnje do stanja dementnosti sta kot možno prognozirala izvedenca - nevropsihiater M. L., dr. med. in izvedenec psihiater M. V., dr. med. Izvedenka psihiatrinja T. je opozorila na prisotnost dejavnikov, ki govorijo za táko prognozo: hipertenzija, prekomena telesna teža, čustveno stanje, pomanjkanje gibanja. Očitek, da prvostopenjsko sodišče škode ni opisalo, zato ni utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina 30.000,00 EUR, ki je zaradi tožnikovega 30 % soprispevka prisojena v višini 21.000,00 EUR, primerna satisfakcija za novonastalo škodo. Zaradi nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja – povečanja osebnostne spremenjenosti, ugotovljene organske osebnostne motnje, posttravmatske epilepsije – so tožnikove življenjske aktivnosti tako okrnjene, da ni sposoben samostojno funkcionirati, kar je v letu 1993 bil. Vsi trije izvedenci menijo, da so podani pogoji (najmanj) za delen odvzem opravilne sposobnosti. V letu 1993 je tožnik pričakoval, da bo delovno aktiven, sposoben ustvarjati dohodek in torej živeti samostojno in ustvarjalno. Izvedenec V. v izvedenskem mnenju z dne 18.10.2011 govori o takem poslabšanju, da predstavlja nekakšno obliko duševne skaženosti, pa tudi, da v takih primerih ni mogoče govoriti o doseženem stanju stabilizacije. Sedaj je odvisen od pomoči drugih, potreba po tovrstni pomoči pa bo iz leta v leto večja. Njegova samopodoba je slaba. Obravnavan je bil zaradi več premoženjskih kaznivih dejanj, ki so v zvezi z njegovo sugestibilnostjo in invalidnostjo na področju mentalnih funkcij. Izvedenci potrjujejo nesposobnost obvladovanja agresivnih vzgibov, slabe sposobnosti za odzivanje na frustracije. Izrazito se odziva na nepričakovane zunanje dražljaje. Ne znajde se v kompleksnih in nepredvidljivih okoliščinah, njegovo razpoloženje niha, čustveno je labilen, upočasnjen. Prisotna je večja občutljivost in ranljivost v smislu še večje čustvene labilnosti, nagnjenosti k brezvoljnosti, depresiji in togotnosti ter močnejša odzivnost na stresne situacije. Zaradi takega funkcioniranja oz. takih reakcij so moteni njegovi odnosi z bližnjimi in celotno okolico. Manjša in bolj omejena je njegova delovna storilnost. Kvaliteta njegovega življenja je zaradi takih odnosov z okolico in omejenih sposobnosti slaba. Zaradi pospešenega staranja in poglabljanja težav se pričakuje še večji, verjetno popoln, upad tožnikovih mentalnih sposobnosti. Klinično stanje se stalno slabša. Mentalne sposobnosti, ki so že sedaj znatno upadle, upadajo še naprej. Vsi izvedenci soglašajo s predvidenim poslabšanjem stanja oz. večanjem težav. Novih tegob niti vsebinsko niti časovno ni mogoče povsem določno napovedati. Prizadetost kognitivnih funkcij se razvija postopoma v soigri in dinamiki zunanjih dejavnikov. Glede na progresiven razvoj je izkustveno pričakovati dementno stanje daleč pred napolnjenim 65 letom starosti, ko so sicer možna dementna stanja zaradi številnih drugih vzrokov. Obstaja latentna nevarnost, da se pojavijo epizode diagnosticirane posttravmatske epilepsije. Zaradi navedenega (dodatnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter predvidenega zmanjšanja teh aktivnosti v bodoče (tožnik je bil rojen 30.1.1973) je prisojena odškodnina primerna satisfakcija v denarni obliki. Spoštovani sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo – načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Prisojena odškodnina je ustrezna glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, ki jih tožnik že trpi in jih bo trpel v bodoče. Dosojeni znesek odškodnine je ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za novo nastalo in bodočo novo nastalo nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo merila iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

11. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da epileptični napadi niso izkazani. Njihov obstoj potrjuje medicinska dokumentacija. Nevrologi so ocenili napade kot – najverjetneje – epileptične (nekaj značilnosti teh napadov se ni skladalo z epileptičnimi: ni bilo ugriza v jezik, ni bilo izločanja urina). Organski pogoji za njihov nastanek obstajajo. Vzrok, da se od 9.1.2006 ne ponavljajo več, so lahko medikamenti (Tegretol), ki so tožniku predpisani zaradi te zdravstvene težave in stabiliziranja razpoloženja. Če tožnik zdravila ne jemlje več, je tveganje še večje. Ker so epileptični napadi organsko pogojeni, pri tožniku pa indikacije zanje obstajajo, je potrebno upoštevati – poleg duševnih bolečin, ki jih je zaradi posledic napadov že pretrpel – tudi duševne bolečine zaradi latentne nevarnosti, da do napadov še pride.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Ker razmerje med pravdnima strankama izvira iz obdobja pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, je na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika treba uporabiti Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Op. št. (2): Angažirana sta bila v kazenskih postopkih, ki so tekli zoper tožnika.