Jedro

Tožnici je bila zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnjena. V novem postopku, ko je uveljavljala obnovo upravnega postopka, ni navedla nobenega novega dejstva oziroma dokaza, ki bi lahko sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pogoji za obnovo postopka v zvezi z vdovsko pokojnino zato niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2016 in št. ... z dne 18. 8. 2015 ter da se dovoli obnova postopka glede priznanja pravice do vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je na podlagi odločbe št. ... z dne 14. 9. 1999 prenehalo izplačilo družinske pokojnine od 31. 8. 1999 dalje, ker se je sin prenehal šolati. Kasneje je uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, vendar je bila njena zahteva zavrnjena. Taka odločitev pa je bila potrjena tudi s strani sodišča. Zaradi vsega navedenega je vložila zahtevo za obnovo postopka za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, ki jo je njen pokojni mož dopolnil v Republiki Sloveniji. Predlog opira na dejstvo, da je prišlo od leta 1999 dalje do spremembe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in da je 1. 8. 2008 začel veljati Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko BIH. Nadalje tožnica še omenja mnenje odvetniške pisarne iz A., po katerem naj bi imela pravico do vdovske pokojnine. Drugačna odločitev bi bila namreč v nasprotju s 6. in 14. členom ESČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 8. 2015. Prvostopenjski organ je predlog za obnovo postopka zavrgel. Drugostopenjski organ pa je navedeni izrek spremenil ter odločil, da se tožničina zahteva za obnovo postopka, zavrne.

6. Glede na to, da tožnica uveljavlja obnovo postopka končanega z upravno odločbo je za razsojo sporne zadeve odločilen že odgovor na vprašanje, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za obnovo postopka.

7. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(2) v 260. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi.

8. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica že večkrat uveljavljala priznanje družinske oziroma kasneje vdovske pokojnine. Tako je bil že s sodbo XII Ps 68/2011 z dne 19. 9. 2012, ki je bila potrjena s sodbo opr. št. Psp 446/2012 z dne 21. 3. 2013, zavrnjen tožničin zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 18. 2. 2011 in 22. 6. 2011, s katerima je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice, zavrže. Razlog za zavrženje pa je bila ugotovitev, da je bila zahteva tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnjena. Tožnica namreč ni izpolnjevala pogojev po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(3) za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Prav tako tudi ni izpolnila zahtevane starosti niti po določbah ZPIZ/92 niti po določbah ZPIZ-1, da bi še naprej uživala pravico do družinske pokojnine po določbah ZPIZ/92. 9. V novem postopku, ko je tožnica uveljavljala obnovo upravnega postopka, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni navedla nobenega novega dejstva oziroma dokaza, ki bi lahko sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 260. člena ZUP). Kasneje sprejet Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(4) je le še zaostril pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Sedanja starost pa na samo odločitev nima nobenega vpliva. Starost je bila namreč odločilna v času, ko je nastal zavarovalni primer, torej v času smrti moža oziroma v času, ko je prenehala prejemati družinsko pokojnino. Na odločitev tudi nima nobenega vpliva sprejeti Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino o socialnem zavarovanju (v nadaljevanju: Sporazum)(5) .

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 10/2008 in 3/2011.