Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo dela, opravljenega preko polnega delovnega časa, je tožnik oblikoval tako, da je zahteval po višini opredeljene neto znesek. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta pravilno vzelo vrednost neto zneskov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati in pristojnim organom plačati davke in prispevke v skladu z veljavnimi predpisi, nato pa tožniku izplačati neto znesek: iz naslova neizplačanih plač za mesece september, november in december ter januar in februar 2010 v skupni višini 2.238,85 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti plače do plačila, iz naslova dnevnic za delo v tujini v skupni višini 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do dneva plačila, iz naslova nadurnega dela v neto znesku 257,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do dneva plačila, iz naslova neplačanega regresa v višini 266,66 EUR bruto, po plačilu davkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 3. 2010 dalje do plačila, iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini 338,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2010 do dneva plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (1./a., b., c., č., d. točka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15-ih dneh po vročitvi sodbe plačati stroške postopka v višini 457,41 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (3. točka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika za plačilo nadurnega dela v znesku 254,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu do dneva plačila, višji znesek iz naslova neplačanega regresa v višini 533,34 EUR ter odškodnino za neizkoriščen dopust v višini 283,24 EUR.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (4. točka izreka glede zahtevka tožnika, da mu je tožena stranka iz naslova nadurnega dela dolžna plačati znesek v višjem znesku, to je še 254,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu do dneva plačila) in izrek o pravdnih stroških v zavrnilnem delu. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zamudno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu, podredno pa pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede tožbenega zahtevka iz naslova nadurnega dela. Sodišče je napačno obračunalo nadurno delo, upoštevajoč določbo 143. člena ZDR, ki v zaščito delavca omejuje nadurno delo na 20 ur mesečno. Citirana odločba je namenjena zaščiti delavca, tožnik pa je izkazal z dnevnikom delovnih ur in bi tudi tudi s svojim pričanjem in pričanjem prič, da je delal več. Zakonska norma je namenjena zaščiti delavca, ne pa delodajalca. Razlogi glede nadur so protispisni. Tožnik je bil dolžan opravljati nadurno delo, pri čemer so dnevno opravljali delavci večina po 10,5 ur, včasih so delali celo po 11 in 13 ur dnevno in krepko preko 40 ur tedensko. Sodišče je tudi zmotno odločilo o pravdnih stroških, saj je tožnik v pretežnem delu uspel, tako da bi mu morala tožena stranka povrniti celotne stroške postopka skladno z določili 3. odstavka 154. člena ZPP. Sodišče je napačno ugotovilo uspeh v pravdi 88,75 %, čeprav je bil uspeh v višini 91,76%, pri čemer je po oceni tožnika pomembno, da je tožnik poleg glavne terjatve zahteval tudi bruto zneske oziroma obračun in plačilo davkov in prispevkov, kar vse skupaj znaša 10.000,00 EUR, saj znašajo pripadajoči davki in prispevki najmanj 3.000,00 EUR. Razmerja med neto in bruto zneski sicer ni mogoče natančno obračunati, nedvomno pa je razmerje najmanj 30 %. Po določbi 12. člena Zakona o odvetniški tarifi je vrednost predmeta določena do višine 10.000,00 EUR, naslednja vrednost predmeta pa je do 13.000,00 EUR, vmesne vrednosti predmeta ni. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju.

ZPP v 318. členu ureja zamudno sodbo in določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del iz naslova plačila nadurnega dela v višini 254,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu do plačila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova nadurnega dela priznalo znesek 257,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do dneva plačila, kot to izhaja iz 1./c. točke izreka. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 s sprem.) v 143. členu ureja nadurno delo in v 3. odstavku določa, da nadurno delo lahko traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto, pri čemer delovni dan lahko traja največ 10 ur. Dnevna, tedenska in mesečna omejitev se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo in sme biti daljša od šestih mesecev. Glede na podane pritožbene ugovore je poudariti tudi, da 2. odstavek 143. člena ZDR določa, da mora delodajalec delavcu nadurno delo po prejšnjem odstavku odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu. Sodišče je tožniku priznalo v dveh mesecih 40 ur nadurnega dela v višini 158,80 EUR, ostale vtoževane ure pa mu je priznalo v višini običajnega plačila. Tako mu je za september priznalo 16 navadnih ur in 20 nadur, za oktober pa 23 navadnih ur in 20 nadur. Za november je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek nasprotuje predloženim listinam in da obstoj nadur ni dokazan, zato je tožbeni zahtevek za plačilo nadur za september in oktober 2009 zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da tožnik ni predložil pisne odredbe delodajalca o odreditvi nadurnega dela, ki jo delodajalec mora izdati praviloma pred začetkom dela, v primeru, ko zaradi narave ali nujnosti dela odredi nadurno delo ustno, pa se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu. Tako je sodišče pravilno odločilo (v zavrnilnem delu) glede plačila nadur in delovne ure priznalo v višini navadnih delovnih ur.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor glede stroškov postopka, ki jih je sodišče odmerilo v višini 457,41 EUR in ugotavlja, da je sodišče pravilno ocenilo uspeh v pravdi v višini 88,75 % in pri tem upoštevalo določila 154. in 155. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni ugovor o tem, da je tožnik navedel vrednost spora do 13.000,00 EUR in da je uveljavljal tudi plačilo davkov in prispevkov, torej bruto. Sodišče je dolžno, da samo preveri vrednost spora, od tožnika pa je odvisno kako postaviti tožbeni zahtevek. Če ga postavi v neto znesku, sodišče upošteva to vrednost spora, v kolikor pa bi tožnik postavil vrednost spora v bruto znesku, pa mora sodišče upoštevati tako navedeno vrednost spora in posledično od tega zneska odločiti o stroških postopka. Tako je pritožbeni ugovor tožnika neutemeljen in sodišče tudi ni bilo dolžno, da bi toženi stranki naložilo vse stroške postopka kot to navaja tožnik v pritožbi, pač pa je pravilno odmerilo stroške v višini 88,75 %.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.