Jedro

Tako streha kot parkirišče predstavljata skupna dela stavbe (5. člen SZ-1), zato je sodišče prve stopnje podlago za odločitev pravilno iskalo v določbah o krivdni odgovornosti (131. člen v zvezi z 10. členom OZ) zavarovanca tožeče stranke in presodilo, da nastala škoda (v pretežnem deležu) izvira iz opustitve zakonsko določenih dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem in obratovanjem skupnih delov upravljane stanovanjske stavbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.564,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu za znesek 641,23 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni poravna njene nadaljnje pravdne stroške v višini 171,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma odloči o višjem deležu odgovornosti na strani tožeče stranke in ji naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani gospodarski spor predstavlja spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR - prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), za katerega veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvega odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo tako ni dopustno uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti ne relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo na vozilu zavarovanca tožeče stranke, ki je nastala zaradi zdrsa snega s stanovanjske stavbe, s katero je upravljal zavarovanec tožene stranke, in sicer v deležu 80%. Ob tem je zaključilo, da je k nastanku škode z neskrbno izbiro parkirnega prostora v deležu 20% prispeval tudi zavarovanec tožeče stranke.

7. S tem, ko tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode, ker ni predložila nobenega dokazila o tem, da je svojemu zavarovancu tudi izplačala zavarovalnino, uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa predstavlja nedopusten pritožbeni razlog, saj je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Nedopusten pritožbeni razlog predstavlja tudi nadaljnji pritožničin očitek, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo preseglo trditveno podlago tožeče stranke, ker naj bi ta navajala, da so za vzdrževanje stavbe dolžni skrbeti njeni lastniki, kot odškodninsko odgovornega pa je nato sodišče spoznalo upravnika stavbe. Pritožnica torej uveljavlja kršitev razpravnega načela po 212. členu ZPP (v zvezi s 7. členom ZPP), ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato prav tako ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

8. Pritožnica ne more uspeti z zavzetim stališčem, da zaradi porazdelitve dokaznega bremena v konkretni situaciji ni relevantna uporaba pravil o prekluziji pri navajanju dejstev in dokazov (451. in 453. člen ZPP). V sporu majhne vrednosti morata pravdni stranki vsa dejstva in dokaze navesti v tožbi in odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), v nadaljnjih vlogah pa lahko le še odgovarjata na doslej podane navedbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer ugovarjala izpolnjenost predpostavk odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca, a substanciranih trditev, s katerimi bi prerekala tudi izplačilo zavarovalnine ni postavila. Ker je nedokazanost nastanka škode (v smislu izplačila zavarovalnine) prvič zatrjevala šele na prvem naroku za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje kot nesporno pravilno število dejstvo, da jo je tožeča stranka svojemu zavarovancu tudi izplačala. Med strankami nesporna dejstva pa se štejejo za resnična in niso predmet dokazovanja (214. člen ZPP).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovancu tožeče stranke škodo na avtomobilu nastala zaradi zdrsa snega s strehe stavbe, ko je bil ta parkiran na njenem funkcionalnem zemljišču in s katero je v kritičnem času upravljal zavarovanec tožene stranke. Tako streha kot parkirišče predstavljata skupna dela stavbe (5. člen Stanovanjskega zakonika - v nadaljevanju: SZ-1), zato je sodišče prve stopnje podlago za odločitev pravilno iskalo v določbah o krivdni odgovornosti (131. člen v zvezi z 10. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) zavarovanca tožeče stranke in presodilo, da nastala škoda (v pretežnem deležu) izvira iz opustitve zakonsko določenih dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem in obratovanjem skupnih delov upravljane stanovanjske stavbe.

10. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 118. členu med drugim za upravnika kot posel upravljanja izpostavlja skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov. Od upravnika se torej pričakuje ukrepanje, kadar je potrebno vzdrževanje objekta ali naprav in zagotavljati redno obratovanje. Pri tem mora upoštevati navodila etažnih lastnikov, določene ukrepe pa mora kot nujne opraviti, še preden je pridobil ustrezna navodila.1 Obveznost izvedbe rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti (za katera ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov) nadalje izhaja iz 51. člen SZ-1, pri čemer se je sodna praksa že izrekla, da pojem rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti predstavlja pravni standard, katerega vsebino mora v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti merila običajnega ravnanja upravnika2. 11. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da je bil avtomobil v konkretnem primeru parkiran na prostoru, ki ni primeren za parkirišče, ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, saj kot sta potrdila tako zavarovanec tožeče stranke kot predstavnik zavarovanca tožene stranke, je del zemljišča ob stavbi pogosto služil za parkiranje avtomobilov, čemur ni nasprotoval nihče. Funkcionalno zemljišče se je v tem delu dejansko uporabljalo za parkirišče, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi se zavarovanec tožene stranke kot upravnik stavbe ob profesionalni skrbnosti in ob upoštevanju vremenskih razmer moral in mogel zavedati morebitnega nastanka nevarne situacije za nastanek škode, kakršni je (bila) takšna uporaba skupnega dela izpostavljena in predvideti primerne preventivne ukrepe za njeno odvrnitev. Pritrditi je tako stališču sodišča prve stopnje, da bi zavarovanec tožene stranke moral izvesti potrebne ukrepe in bodisi zagotoviti, da sneg ne bo drsel bodisi poskrbeti za ustrezno obveščanje uporabnikov stavbe za izogib nevarnosti. Takšna opustitev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja nedopustno ravnanje, ki je botrovalo k nastanku škode.

12. Pritožničino nadaljnjo sklicevanje na zadevo VSL III Cp 928/2015 ne vzdrži, saj je v omenjeni zadevi šlo za parkiranje na zasebnem zemljišču, zato njegovemu lastniku ni bilo mogoče očitati protipravnega ravnanja, v konkretnem primeru pa gre za parkiranje na funkcionalnem zemljišču stavbe (skupnem delu), katere upravljanje so etažni lastniki prenesli na zavarovanca tožene stranke. Prav tako ob sklicevanju na zadevo VSL II Cp 3183/2011 ni mogoče sprejeti njenega stališča, da opustitev enega od možnih načinov preprečitve škode (opozorila) ne predstavlja podlage za odgovornost, če so na voljo drugi načini. V izpostavljeni zadevi je bilo s fizičnimi ovirami in obveščanjem namreč ustrezno poskrbljeno za odvrnitev škodne nevarnosti, zato upravljavcu stavbe ni bilo mogoče očitati, da drugih ukrepov (snegolovov) ni izvedel. Zavarovanec tožene stranke pa v obravnavanem primeru nevarnosti z nameščenimi snegolovi ni povsem odvrnil, zato ni mogoče soglašati s pritožbo, da drugih varovalnih ukrepov ni bil dolžan izvesti3. 13. Nadalje tudi ne drži pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe v nasprotju s seboj v delu, ko je sodišče zdrs snega s strehe označilo za predvidljiv dogodek, obenem pa škodni dogodek v obsegu ugotovljene odgovornosti štelo kot nenaden in presenetljiv. Iz izpodbijanega dela sodbe namreč izhaja, da je prav opustitev opozorila vodila v presenetljivost dogodka, sodišče prve stopnje pa je predvidljivost zdrsa snega s strehe upoštevalo pri presoji neskrbnosti zavarovanca tožeče stranke pri izbiri parkirnega mesta in njegov prispevek k nastanku škode ustrezno ovrednotilo v višini 20%.

14. Glede na navedeno tožena stranka s pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Ker pritožbeno sodišče ni našlo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ob tem se je opredelilo zgolj do tistih navedb, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločal sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V. Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 575. 2 Prim. npr. VSRS sklep II Ips 263/2014 z dne 10. 12. 2015. Da je v tem pomenu mogoče šteti tudi opravila zimskega čiščenja, kot je npr. pluženje snega in posipavanje gl. VSL sodba I Cpg 376/2010 z dne 1. 6. 2010. 3 Tako v podobnem primeru tudi VSL sodba II Cp 500/2015 z dne 21. 5. 2015.