Jedro

Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 6. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2020 in odločbe Centra za socialno delo A. z dne 6. 12. 2019 v prvem in tretjem odstavku izreka in priznanje denarne socialne pomoči, pravilno zavrnilo. Glede na to, da tožnici ni bila priznana denarna socialna pomoč, ji posledično v skladu z določbo 29. člena ZUPJS ne pripada niti pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2020 in odločba Centra za socialno delo A. št.: ... z dne 6. 12. 2019 v prvem in tretjem odstavku izreka, in da se tožeči stranki prizna pravica do denarne socialne pomoči in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodba diskriminatorna in neustavna in podpira neenakopravno obravnavo državljanov na osnovi osebnih okoliščin, na katere oseba ne more vplivati. Ne more vplivati na to, da ima brata in sestro s posebnimi potrebami, da v Sloveniji ni učbenikov s povečanim tiskom zanju. Ne more vplivati na to, da je Slovenija država, ki je mednarodno znana po kršenju človekovih pravic, da so zakoni v času, na katerega se odločba nanaša, veljajo v Sloveniji, diskriminatorni. Prav tako ne more vplivati na to, da center za socialno delo ni pomagal njeni družini v najtežjih časih in da jih je kljub prošnjam za pomoč, pustil v očetovem nasilju skoraj brez denarja. Lahko pa je vplivala na to, da si je v vmesnem času, ko je bila samo eno leto brez statusa rednega študenta, plačevala še poklicno izobraževanje, da bi čimprej dobila poklic slaščičarja. Ne strinja se, da država od nje zahteva, da se prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve, ko je redna študentka. Sodišče je odločilo, da ni upravičena do denarne socialne pomoči za življenje in ni upoštevalo, da je pomagala bratu in sestri s prilagajanjem učnih gradiv za njuno izobraževanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2020, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št.: ... z dne 6. 12. 2019. S slednjo odločbo je center za socialno delo odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči in do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ima pa pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 12. 2019 do 29. 2. 2020. 6. Sporno v tej zadevi je vprašanje, ali je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Ta v 2. členu določa, da je denarna socialna pomoč socialno varstveni prejemek in je namenjen tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Z denarno socialno pomočjo se upravičencu do nje, za čas prebivanja v Republiki Sloveniji, zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Šteje se, da je preživetje iz prejšnjega odstavka omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom (prvi in drugi odstavek 4. člena ZSVarPre).

8. V prvem odstavku 6. člena ZSVarPre je nadalje določeno, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Do denarne socialne pomoči so tako upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšave po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu.

9. Navedeno pomeni, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev za preživljanje ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati. Ne gre torej za kakršnekoli okoliščine, ampak takšne okoliščine, zaradi katerih si posameznik ni mogel zagotoviti materialne varnosti, pa nanje ni mogel vplivati. Na nobeno takšno okoliščino se tožnica ne sklicuje, okoliščine, ki jih navaja, pa za rešitev sporne zadeve niso upoštevne in relevantne.

10. Glede na takšno pravno ureditev gre pri denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele potem, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi in aktivnostmi. V prvem odstavku 28. člena ZSVarPre, ki ga je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje, je izrecno določeno, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Med drugim se med takšne izključitvene razloge šteje neprijavljenost pri pristojnem organu za zaposlovanje, kadar bi se oseba s statusom študenta, starejša od 26 let, po predpisih, ki urejajo trg dela, lahko vpisala v evidenco iskalcev zaposlitve (6. točka drugega odstavka 28. člena ZSVarPre).

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica rojena 9. 11. 1993 ob izdaji prvostopne odločbe 6. 12. 2019 in ob vložitvi zahteve na center za socialno delo dne 30. 11. 2019 za dodelitev denarne socialne pomoči, starejša od 26 let in je po potrdilu o vpisu fakultete B. z dne 23. 9. 2020 imela status študenta. Do dneva izdaje dokončne odločbe tožene stranke in tudi pozneje tožnica ni bila prijavljena v evidenci iskalcev zaposlitve, iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi bila podana ovira za tožničin vpis v evidenco iskalcev zaposlitve.

12. Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 6. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2020 in odločbe Centra za socialno delo A. z dne 6. 12. 2019 v prvem in tretjem odstavku izreka in priznanje denarne socialne pomoči, pravilno zavrnilo. Glede na to, da tožnici ni bila priznana denarna socialna pomoč, ji posledično v skladu z določbo 29. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) ne pripada niti pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila sodba neustavna in diskriminatorna. Sodišče prve stopnje je pojasnilo pravno podlago za odločitev v sporni zadevi. V zakonu so določeni pogoji, kdaj lahko nekdo pridobi pravice iz javnih sredstev. Zakon velja za vse upravičence (3. člen ZSVarPre) in v primeru, kakršen je obravnavani, ker pogoji za priznanje pravice iz javnih sredstev niso izpolnjeni, ni mogoče govoriti, da je sodba diskriminatorna.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.