Jedro

V pravdi zaradi motenja posesti je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Če je v motenjski tožbi v tožbenem zahtevku zaoobsežen tudi odškodninski zahtevek, se tožba glede odškodninskega zahtevka zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo objektivne spremembe tožbe (točka I izreka), zavrnilo je predlog prve in druge tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (točka II izreka), nadalje je zavrglo tožbo (točka III izreka), pod točko IV izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki 65.505,00 SIT pravdnih stroškov. Prva in druga tožeča stranka zgoraj navedeni sklep izpodbijata iz vseh razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in predlagata razveljavitev sklepa, vrnitev zadeve v nov postopek in naložitev povračila stroškov tožeči stranki s strani tožene stranke. Navajata, da sta prvi in drugi tožnik skupaj s tretjo in četrto tožnico, dne 25.10.1999 vložili lastninsko tožbo zaradi varstva lastninske pravice, obenem pa so zahtevali še plačilo odškodnine. Prvo in drugo tožeča stranka sta s pripravljalno vlogo z dne 6.12.1999 tožbo, ki kot laična ni bila sposobna za obravnavanje, le popravili in zahtevek določno opredelili. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožba z dne 25.10.1999 motenjska tožba, ampak je bila že ta tožba zaradi varstva lastninske pravice. Nepravilno je sodišče uporabilo procesno določilo 184. - 187. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 399. člena ZPP. Najprej bi moral sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli, postati pravnomočen, šele potem bi lahko zavrglo tožbo. Sklep nima razlogov, oziroma so ti pomanjkljivi in sami s sabo v nasprotju, ker sodišče ni dovolj obrazložilo, zakaj naj odločitev o zahtevku iz naslova varstva lastninske pravice ne bi dokončno rešila razmerij med strankami in torej ne bi bila smotrna. Sodišče je sugestivno vprašalo toženo stranko, ali privoli v spremembo tožbe, česar ne bi smelo storiti. Izrek sklepa pod točko III je nejasen, ker se ne ve, na katero tožbo se nanaša. V zvezi s predlagano začasno odredbo pa, da je stališče prvega sodišča preozko in le v predlaganem besedilu bi imela začasna odredba smisel. Tako se je izrekla že tudi sodna praksa. Pritožba ni utemeljena. Že takoj pritožbeno sodišče poudarja, da gre šteti tožbo tožeče stranke z dne 25.10.1999 za motenjsko tožbo. Tako jo je namreč tožeča stranka izrecno označila, to je razvidno iz njene obrazložitve, ko je v 1. odstavku navedeno, da se v poostopku ugotovi motenje posesti, pa tudi tožbeni zahtevek, v kolikor se ta nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, je postavljen v smislu odprave posledic motenja posesti. Za pravde zaradi motenja posesti se uporabljajo postopkovna določila 18. poglavja ZPP, torej je za ta postopek predpisan poseben postopek. Motenjsko tožbo se med postopkom ne more spremeniti tako, da ne bi bila več motenjska, torej da bi se obravnavala spremenjena tožba v drugačnem postopku. Zato je bilo potrebno glede spremembe tožbe že iz tega razloga odločiti, da se sprememba tožbe ne dovoli. Četudi pa bi bila sprememba tožbe v smislu, kot jo je tožeča stranka skušala spremeniti, dovoljena, je potem, ko je tožba vročena nasprotni stranki, potrebna njena privolitev, katere pa v danem primeru ni bilo. Zmotno je stališče tožeče stranke, da sodišče v tem, ali v spremembo privoli, izrecno ne sme vprašati nasprotne stranke in da je takšno vprašanje sugestivno. Da sodišče ni dovolilo spremembe tožbe, ker njena sprememba ne vodi k dokončni ureditvi razmerij med pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje dovolj izčrpno obrazložilo v izpodbijanem sklepu (glej zadnji odstavek na 3. strani in 1. odstavek na 4. strani izpodbijanega sklepa). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča torej izpodbojni razlogi v pritožbi glede I. točke izpodbijanega sklepa niso podani. Ker je obravnavati tožbo v tem postopku kot motenjsko, saj je bila kot taka vložena, njena sprememba v zahtevani smeri pa ni bila dovoljena, je razumljivo, da je sodišče prve stopnje pod točko III zavrglo to motenjsko tožbo in ne morebiti tožbe po spremenjeni tožbi. Zato ne more vzdržati trditev tožeče stranke, da bi bil izrek sklepa pod točko III nejasen in s tem podana absolutna bistvena kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo v celoti, čeprav je bil v motenjski tožbi zaobsežen tudi odškodninski zahtevek. Po določilu 1. odstavka 426. člena ZPP je namreč v pravdi zaradi motenja posesti izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Prav tako lahko sodišče istočasno odloči o tem, da spremembe tožbe ne dovoli, kakor o zavrženju tožbe. Posledica istočasne odločitve je lahko le v tem, da če bi bil pozneje sklep o nedovolitvi spremembe tožbe odpravljen, bi moral biti odpravljen tudi sklep o zavrženju tožbe, če bi le ta temeljil na predhodnem sklepu o nedovolitvi spremembe tožbe. V posledici zavržene tožbe je bilo potrebno zavrniti tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve ureja 272. člen ZIZ. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa še enega od alternativnih pogojev, ki jih 272. člen ZIZ našteva. Ker je bila tožba zavržena, obstoj terjatve ali nastanka le te ni izkazan za verjetnega. Ker je zato potrebno zavrniti predlog že iz tega razloga, se pritožbeno sodišče ne izjavlja o pritožbenih navedbah o upravičenosti začasne odredbe v besedilu tožbenega zahtevka, ker to ni potrebno. Sodišče ob obravnavanju pritožbe ni ugotovilo niti drugih kršitev ob izdaji izpodbijanega sklepa, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo prvo in drugo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena v zvezi s 424. členom ZPP).