Jedro

Tožniku je sodno varstvo zoper akt o razrešitvi z mesta komandirja zagotovljeno v upravnem sporu, pri čemer je o tožnikovi tožbi na podlagi 9. člena v zvezi z 10. členom ZUS pristojno na prvi stopnji odločati Upravno sodišče RS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v obravnavani zadevi (1. točka izreka) in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti (2. točka izreka). Svojo odločitev je oprlo na 17. in 23. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04), ki se v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.5.2002, s katero ga je tožena stranka z dnem 21.5.2002 razrešila dolžnosti komandirja Policijske uprave M., Postaje mejne policije D. To odločbo je tožena stranka izdala na podlagi 11. člena Zakona o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 49/98, 66/98 in 93/2001). Ker gre po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi za odločbo, ki ureja tematiko delovno pravne narave, je na podlagi 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94) za obravnavanje te zadeve pristojno Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti. Pojasnjuje še pravno ureditev za primer prerazporeditve delavca, ki pa je predmet druge odločbe in ne odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je odločba o razrešitvi tožnika v obravnavanem primeru posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 3. člena ZUS. Zato je po njenem mnenju Upravno sodišče RS nedvomno stvarno pristojno za obravnavano zadevo in bi moralo o tožbi meritorno odločiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njeni pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in ne temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je bila tožba vložena zoper odločbo tožene stranke, izdane na podlagi 5. in 11. člena ZPol, s katero je bil tožnik razrešen dolžnosti komandirja Policijske uprave M., Postaje mejne policije D. Po določbi 2. odstavka 3. člena ZUS se v upravnem sporu lahko izpodbijajo med drugim tudi posamični akti o razrešitvi delavcev v državnih organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih, če zakon tako določa. Presoja teh posamičnih aktov v upravnem sporu je glede na navedeno določbo ZUS odvisna od tega, ali je za take primere sodno varstvo v upravnem sporu predvideno z zakonom. Komandir policijske postaje je delavec v državnem organu, torej je upravni delavec. V obravnavanem primeru gre torej za zadevo razrešitve upravnega delavca. ZPol kot poseben zakon glede razrešitev in drugih pravic in obveznosti policistov kot upravnih delavcev določa le posebnosti, sicer pa je v času odločanja tudi za policiste veljal Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS.št. 15/90, 5/91-I, 18/91-I, 22/9 1-I, 25/91-I, 4/93, 18/94, 70/97, 87/97 in 38/99).

V času izdaje odločbe tožene stranke je ZPol v 11. členu določal le, da komandirja policijske postaje imenuje in razrešuje generalni direktor policije na predlog direktorja policijske uprave. Razrešitev višjega upravnega delavca oziroma upravnega delavca pa je bila takrat urejena v 23. členu ZDDO. V določbi 23. člena ZDDO (na podlagi 19. člena Zakona o javnih uslužbencih se ZDDO še uporablja za končanje postopkov v zadevah imenovanja in razrešitev upravnih delavcev, začetih pred začetkom uporabe tega zakona, to je pred 28.6.2003, torej tudi za obravnavano zadevo) so bili predpisani pogoji in postopek za razrešitev višjega upravnega delavca oziroma upravnega delavca. V času odločanja tožene stranke je 23. člen ZDDO določal, da lahko organ, pristojen za imenovanje, razreši višjega upravnega delavca oziroma upravnega delavca iz določenih razlogov. Isti člen je v zadnjem odstavku tudi določal, da je zoper odločbo o razrešitvi dopusten upravni spor. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 3. člena ZUS za obravnavo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke v upravnem sporu.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tudi v obravnavani zadevi tožniku sodno varstvo zoper akt o razrešitvi z mesta komandirja zagotovljeno v upravnem sporu, pri čemer je o tožnikovi tožbi na podlagi 9. člena v zvezi z 10. členom ZUS pristojno na prvi stopnji odločati Upravno sodišče Republike Slovenije. Zato v obravnavanem primeru prvostopno sodišče za svojo odločitev, da za odločanje o pravilnosti in zakonitosti posamičnega akta o razrešitvi tožnika ni pristojno, ni imelo podlage v ZUS. S tem, ko se je izreklo za nepristojno za odločanje o tej zadevi, je kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča ter mu zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati zakonitost odločbe tožene stranke po vsebini.

Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi zmotno uporabilo določbo 2. točke 4. člena ZDSS, saj iz te določbe ne izhaja, da bi bilo delovno sodišče pristojno odločati o pravilnosti in zakonitosti posamičnih aktov o razrešitvah upravnih delavcev.