Jedro

Sposobnost razsojanja pomeni dejansko sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo v oktobru 2008 sklenila toženca D. K. O. kot preživljanec in V. Ž. kot preživljalka brez pravnega učinka ter je nična. Sodišče je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da prvi toženec ob sklenitvi sporne pogodbe ni imel sposobnosti za razsojanje.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta toženca, ki sodbo izpodbijata v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa priznajo pravdni stroški. Podrejeno pa predlagata, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku.

V pritožbi zatrjujeta, da tožnik sploh ni postavil trditve o nesposobnosti prvega toženca za razsojanje, ampak je trdil, da prvi toženec ob sklenitvi pogodbe ni bil poslovno sposoben. Pritožnika grajata tudi odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza s postavitvijo novega izvedenca psihiatrične stroke, pri čemer zatrjujeta, da je sodišče izvedenki vprašanja zastavilo napačno in da je izvedenka uporabila dokumentacijo, ki je ne bi smela. Poleg tega je izvedenka razgovor s prvim tožencem opravila v navzočnosti tretje osebe (socialne delavke doma upokojencev), zato njegovi odgovori in reakcije niso odraz njegove prave volje. Po mnenju pritožnikov je izvedensko mnenje samo s seboj v nasprotju, saj enkrat dopušča možnost, drugič pa z gotovostjo sklepa, da toženec ni mogel razumeti zapletenega pravnega posla. Sodišče je po mnenju pritožnikov bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi zato, ker je zavrnilo dokaz z zaslišanjem notarke D. I. in obeh zapisnih prič, ki so bili prisotni pri sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pritožnika menita, da tožnik sploh nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj pravni interes obstaja le med toženima strankama, ker je pogodba realizirana in izvedena v zemljiški knjigi ter se tudi dejansko izvaja.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zato ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Navajata, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotovilo, da prvi toženec ni imel sposobnosti za razsojanje, čeprav tožnik take trditve sploh ni postavil, ampak je zatrjeval, da prvi toženec ob sklenitvi pogodbe ni bil poslovno sposoben. Pritožbeno sodišče tega očitka ne sprejema, saj je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2010 povsem jasno zapisal, da je bil prvi toženec ob sklepanju pogodbe poslovno povsem nesposoben in ni bil sposoben imeti v oblasti svojega ravnanja in razumeti pomena svojih dejanj. S temi besedami je tožnik jasno izrazil nesposobnost prvega toženca za razsojanje. Sposobnost razsojanja namreč pomeni dejansko sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Zato je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je ugotavljalo, ali je bil prvi toženec sposoben razumeti pomen ravnanja in ga imeti v oblasti, povsem pravilno. Na ta način pa je sodišče prišlo tudi do ugotovitve, ali je imel prvi toženec sposobnost za razsojanje.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožencev, da bi moralo prvostopenjsko sodišče postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke. Za odgovor na vprašanje, ali je bil prvi toženec ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju sposoben razumeti pomen svojih dejanj, se je morala izvedenka opreti tudi na medicinsko dokumentacijo. Navedeno spada med običajno metodologijo izvedencev medicinske stroke, saj v nasprotnem primeru sploh ne bi bilo mogoče izdelati kompetentnega izvedeniškega mnenja. Izvedenka je v odgovoru na pripombe tožencev prepričljivo pojasnila, zakaj je bila ob pogovoru s prvim tožnikom prisotna tudi socialna delavka. Njena prisotnost za pritožbeno sodišče ni sporna, saj toženca nista pojasnila, kako naj bi s svojo navzočnostjo vplivala na razgovor s prvim tožencem.

V pritožbi toženca zatrjujeta, da je izvedensko mnenje samo s seboj v nasprotju, ko enkrat dopušča možnost, drugič pa z gotovostjo sklepa, da prvi toženec ni mogel razumeti zapletenega pravnega posla. Pritožbeno sodišče takšnih razhajanj ni ugotovilo. V tem primeru namreč ne gre za nasprotni ugotovitvi, marveč za ugotovitvi, iz katerih povsem jasno izhaja, da toženec v času podpisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja. Poleg tega ni pomembno, ali je izvedenka v razgovoru prvega toženca spraševala tudi o sporni pogodbi. Naloga izvedenke je bila, da ugotovi, ali je bil prvi toženec v času sklepanja sporne pogodbe sposoben razumeti pomen svojih dejanj, pri ugotavljanju tega dejstva pa je lahko izvedenka uporabljala metodologijo, ki je upoštevna v okviru stroke.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnih razhajanj v izvedeniškem mnenju, zato sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, ki je izvedenkine ugotovitve štelo za jasne in pravilne, tako da ni bilo potrebe po postavljanju novega izvedenca. Pritožbeno sodišče pripominja, da je bilo izvedenki vprašanje zastavljeno pravilno. Naloga izvedenke je bila ugotavljati voljne in razumske sposobnosti prvega toženca, na podlagi katerih je sodišče napravilo pravne zaključke. Odgovor na vprašanje o poslovni sposobnosti pa nikakor ne more biti prepuščen izvedencu, ampak sodišču. Pravilna in v skladu z načelom ekonomičnosti postopka je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo predlog za zaslišanje notarke D. I. in prič, ki so bile prisotne pri sklepanju pogodbe. Že iz dopisa z dne 27. 2. 2008, ki ga je Psihiatrična klinika v Ljubljani poslala centru za socialno delo, izhaja, da prvi toženec zaradi kognitivnega upada in delne dezorientiranosti ni več sposoben ravnati v svojo korist, zato so predlagali postavitev skrbnika za poseben primer. Navedeno pa v svojem izvedeniškem mnenju še dodatno podkrepi izvedenka z ugotovitvijo, da so bile zaradi organskih vzrokov višje kognitivne funkcije (zaznavanje, razumevanja, predvidevanje in procesiranje informacij) že dlje časa okrnjene, zato se lahko z gotovostjo sklepa, da prvi toženec ni mogel razumeti zapletenega pravnega posla, ki ga je sklenil. Težave prvega toženca z razsojanjem pa sta nedvomno zaznala že pred sklenitvijo sporne pogodbe tako tožnik kot tudi druga toženka, saj sicer pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani ne bi v aprilu 2008 vložila predloga za odvzem poslovne sposobnosti, ki pa sta ga v juniju umaknila.

Sodišče ni sledilo očitkom tožencev, da tožnik sploh ni imel pravnega interesa za predmetno tožbo. Tožnik je dedič po prvotožencu, kar pa v primeru obstoja predmetne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne bi bil. Zato je v interesu tožnika, da ostane premoženje prvega toženca ohranjeno.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata sama nositi tudi pritožbene stroške, nastale v zvezi s sestavo in vložitvijo pritožbe, tožnik pa sam nosi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbene zadeve.