Jedro

Šteti je, da tožnik, ki je oktobra 1991 zapustil Republiko Slovenijo kot pripadnik tuje armade in bil aktivne vojaške službe razrešen spomladi 1992, od 23.12.1990 ni ves čas živel v Republiki Sloveniji. Na tako odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bil tožnik med 27.10. in 20.12.1991 nekaj časa v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je z odločbo z dne 3.8.1992 zavrnilo tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dne 27.10.1991 ob umiku JA iz Republike Slovenije zapustil Slovenijo in kot aktivna vojaška oseba odšel v Makedonijo v vojaško bolnišnico, od koder se je vrnil v mesecu decembru 1991. Ker tožnik od 23.12.1990 dalje ni ves čas živel v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in ni pravilno uporabila predpisa, na katerega se sklicuje. Tožnik je v Sloveniji prebival več kot 30 let. Res je Slovenijo zapustil skupaj z JA, vendar samo zaradi urejanja administrativnih zadev v zvezi z upokojitvijo oziroma odpustom iz JA. Ne drži ugotovitev izpodbijane odločbe, da je bil odsoten od 27.10.1991 pa do meseca decembra istega leta. Tožnik je bil praktično ves mesec november v Sloveniji, kar lahko izkaže z udeležbo na vajah pevskega zbora, katerega dolgoletni član je, pa tudi s številnimi pričami. Skupno je bil odsoten iz Slovenije le kakšna dva tedna in po njegovem mnenju take odsotnosti ni možno šteti kot neizpolnjevanje drugega pogoja iz 40. člena zakona o državljanstvu. Zato predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi. Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega pisa izhaja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba dne 27.10.1991 zapustil Republiko Slovenijo. Za prenehanje aktivne vojaške službe je zaprosil 4.12.1991 v Makedoniji. Tožnik je, zaslišan kot stranka v zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, izjavil, da se je v Slovenijo vrnil v decembru 1991. Da je bil v obdobju med 27.10.1991 in 20.decembrom 1991 nekaj časa v Sloveniji, je novota, ki jo tožnik navaja šele v tožbi. To dejstvo pa je v tem upravnem sporu neupoštevna novota, ki ne more vplivati na drugačno odločitev v tej upravni zadevi. Nesporno je namreč ugotovljeno, da je tožnik oktobra 1991 zapustil Republiko Slovenijo kot pripadnik tuje armade in da je bil aktivne vojaške službe v tej armadi razrešen 31.3.1992. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik od 23.12.1990 ni ves čas dejansko živel v Sloveniji in na to ugotovitev pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita in tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločbo oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) in 1. členom ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) uporabilo kot republiški predpis.