Jedro

Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten in ali sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti, ter ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 209/2006 z dne 23. 9. 2008 obsojeno O. P. spoznalo za krivo štirih nadaljevanih kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 183. člena v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in nato za kaznivo dejanje, storjeno na škodo A. A., po prvem odstavku 183. člena KZ določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, za kazniva dejanja, storjena na škodo B., C. in D.D., pa za vsako po prvem odstavku 183. člena v zvezi z drugim odstavkom 42. člena in drugim odstavkom 43. člena KZ (očitno mišljeno drugo alinejo prvega odstavka 43. člena KZ) po osem mesecev zapora ter ji nato po drugem odstavku 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanki B. D. in D. D. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, odločilo pa, da mora skupaj z obdolženim B. B. plačati stroške pooblaščencev oškodovank, ki bodo odmerjeni s posebnimi sklepi. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obsojenkinih zagovornikov ter okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrade in potrebnih izdatkov obsojenkinega zagovornika po uradni dolžnosti, pa odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitev pravice do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in s tem povezane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve pravice do izvajanja dokazov v obdolženkino korist iz tretje alineje 29. člena URS in s tem povezane kršitve pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena URS in posledične kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je niso določneje opredelili. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan v izjavo obsojenki in njenim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi kršitev pravice do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena URS navajajo, da je bila obsojenki v preiskovalnem postopku kršena pravica do obrambe z zagovornikom. Poudarjajo, da je obsojenka dne 30. 1. 2006 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in se v njej sklicevala na to, da zoper njo teče kazenskopreiskovalna zadeva zaradi štirih nadaljevanih kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Okrožno sodišče v Murski Soboti je dne 20. 2. 2006 izdalo odločbo, s katero je obsojenkino prošnjo zavrnilo, upravno sodišče pa je z odločbo U 150/2006 z dne 9. 5. 2006 obsojenkini pritožbi ugodilo ter odločbo prvostopenjskega sodišča odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Kljub takšni odločbi upravnega sodišča Okrožno sodišče v Murski Soboti pet mesecev ni ukrenilo ničesar in ji ni dodelilo zagovornika, nato pa je obsojenka dne 6. 10. 2006 prošnjo za brezplačno pravno pomoč umaknila, ker je bila zoper njo 18. 9. 2006 vložena obtožnica in ji je bil dne 26. 9. 2009 dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti, zaradi česar je prošnja za brezplačno pravno pomoč postala brezpredmetna. Nad obsojenko je visela izjemno huda obtožba za izjemno delikatna kazniva dejanja, sama pa ni bila niti pravno niti dejansko sposobna med preiskavo učinkovito sama zastopati svoje koristi. Ravno v preiskavi pa so bili pridobljeni ključni dokazi, ki so odločilno vplivali na izid kazenskega postopka, zato bi bilo na vsak način v interesu pravičnosti, če bi bila obsojenka v preiskavi zastopana s pomočjo zagovornika. Poudarjajo, da se po ustaljeni praksi slovenskih sodišč in veljavnem pravu v preiskavi mladoletni oškodovanci nikoli ne zaslišujejo v navzočnosti obdolženca, ampak samo v navzočnosti obdolženčevega zagovornika. Na ta način se poleg pravice do obrambe zagovornikom uresničujejo tudi druge najpomembnejše ustavne pravice, med njimi pravica do zaslišanja obremenilnih prič, ki po ustaljeni ustavnopravni presoji izvira iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen URS. Po stališču vložnikov so bili ključni dokazi v preiskavi, predvsem izjave, ki so jih podale oškodovanke, kot tudi ključna izvedenska mnenja in pričevanja strokovnjakov, ki so obravnavali oškodovanke, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, konkretno s kršitvijo pravice do zagovornika iz druge alineje 29. člena URS in pravice do obrambe iz 29. člena URS, zato sodišče na te dokaze ne bi smelo opreti sodbe. Stališče višjega sodišča, da z neizpolnitvijo zahteve za postavitev zagovornika v preiskavi poštenost postopka ni bila resno ogrožena ter da je bil obsojenki pred prvostopenjskim sodiščem zagotovljen pošten postopek, po videnju vložnikov pomeni nedopustno izvotlitev pravice do zagovornika, ki jo zagotavlja druga alineja 29. člena URS. Po mnenju vložnikov je bila posledično storjena tudi bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je treba takšno procesno kršitev avtomatično sankcionirati.

6. Ni se mogoče strinjati s stališčem vložnikov, da so v preiskavi pridobljeni obremenilni dokazi, ki jih v zahtevi naštevajo, samo zaradi tega, ker obsojenka v tej postopkovni fazi ni imela zagovornika, nezakoniti. Niso bili namreč pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in je zato sodišče na te dokaze smelo opreti sodbo. Zato tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Celoten sklop teh trditev vložnikov je treba presojati z vidika kršitev pravic obrambe oziroma ali je bil v tem pogledu postopek zoper obsojenko pošten.

7. V času, ko je bila opravljena preiskava, je še vedno veljala določba 71. člena ZKP, ki je urejala postavitev zagovornika „v interesu pravičnosti“, ki je bila pozneje razveljavljena z določbo 38. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 23/2008, ki se je začela uporabljati 1. 9. 2008). Po drugem odstavku 71. člena ZKP je bilo mogoče obdolžencu, ki si po svojih gmotnih razmerah ni mogel sam plačati zagovornika, na njegovo zahtevo postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti. Tako zahtevo je lahko obdolženec podal po vročitvi obtožnice. Glede na takrat veljavno procesno zakonodajo, je zato treba ugotoviti, da s tem, da obsojenki med preiskavo ni bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, niso bile kršene določbe ZKP.

8. V obravnavani kazenski zadevi je bila obsojena O. P. pred preiskovalno sodnico zaslišana kot obdolženka in po podanih pravnih poukih izjavila, da „zagovornika ne bo imela“, nato pa podala svoj zagovor. Vložniki v zahtevi korektno povzemajo nadaljnjo kronologijo, ki zadeva obsojenkino prošnjo za brezplačno pravno pomoč (odločba predsednika Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 54/2006 z dne 20. 2. 2006). Iz te odločbe je razvidno, da je predsednik prvostopenjskega sodišča obsojenkino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil iz vsebinskih razlogov, ker da njena zadeva v smislu 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) nima verjetnega upanja na uspeh, ter je z vidika brezplačne pravne pomoči ni razumno sprožati, z obsojenkinim finančnim položajem (11. člen ZBPP in naslednji) pa se sploh ni ukvarjal. V zahtevi bi morali vložniki zatrjevati in utemeljiti obstoj vseh pogojev, ki bi na podlagi ZBPP narekovali dodelitev brezplačne pravne pomoči obsojenki, česar pa samo s kronološkim nizanjem s tem povezanih procesnih dejanj niso storili.

9. Po drugi alineji 29. člena URS mora biti vsakomur, ob popolni enakopravnosti, zagotovljena tudi pravica, da se brani sam ali z zagovornikom. Obdolženec ima v kazenskem postopku pravico do zagovornika po uradni dolžnosti, če to zahtevajo interesi pravičnosti, in to brezplačno. Kriteriji za določitev zagovornika na tej podlagi vključujejo naravo obtožbe proti obdolžencu in potrebo po pripravi argumentov o zapletenih pravnih vprašanjih. Za presojo utemeljenosti očitkov zahteve je v konkretni zadevi pomembno upoštevati tudi posebnosti kazenskih postopkov v zvezi s spolnimi kaznivimi dejanji, še posebej zoper mladoletne osebe, saj taki postopki pogosto predstavljajo težak preizkus za žrtve, ki se praviloma niso pripravljene soočiti s storilcem. Pri oceni poštenosti postopka je zato potrebno upoštevati in zaščititi tudi interese žrtve pod pogojem, da so obrambi zagotovljene primerne in učinkovite pravice. V kazenskem postopku zato mora imeti obramba na voljo ustrezna procesna upravičenja za nevtraliziranje ovir, s katerimi se mora soočiti v takih primerih. Predvsem mora imeti na voljo zadostne možnosti izpodbijanja izpovedb mladoletnih obremenilnih prič. Izpovedbe, pridobljene v okoliščinah, ki omejujejo pravice obrambe, mora sodišče obravnavati zelo previdno.

10. Med preiskavo je preiskovalna sodnica zaslišala oškodovanke in druge priče ter pridobila mnenje izvedencev psihiatrične stroke za obdolženega B. B. in s področja otroške in mladostniške psihiatrije za oškodovanke B., C., D. D. in A. A. O teh zaslišanjih obsojenka, ki ni imela zagovornika ni bila obveščena, prav tako ji med preiskavo nista bili vročeni odredbi o izvedenstvu in izvedenski mnenji.

11. Glavna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem je osrednji del kazenskega postopka. Na njej sodišče odloča o glavni stvari, torej o obstoju kaznivega dejanja in o kazenski odgovornosti obdolženca ter v primeru obsodbe izreče obsojencu kazensko sankcijo za storjeno kaznivo dejanje. Po ustaljenih ustavnopravnih standardih mora imeti obramba vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilne priče in izpodbijati njihove izpovedbe ter možnost vzbuditi dvom v zanesljivost in verodostojnost njihovih izjav.

12. V konkretni kazenski zadevi sta bili na glavni obravnavi zaslišani oškodovanki D. D. in A. A., tako da je obramba imela realno možnost izpodbijanja njunih izpovedb, s tem, da je soglašala, da se zapisnika o izpovedbah oškodovank C. in B. D., podanih v preiskavi, prebereta, pa ni uporabila možnosti za njuno posredno vsebinsko zaslišanje v skladu z določbama petega odstavka 331. in 338. člena ZKP. Glede teh dveh prič je sicer obsojenkin takratni zagovornik predlagal, da se ju na podlagi 338. člena ZKP zasliši „predvsem o tem, kako to, da nobena od bližnjih oseb za ta dejanja ni vedela oziroma jim tega oškodovanke niso povedale“ (list. št. 157), kar je sodišče z razumno utemeljitvijo zavrnilo. Obramba je imela možnost izpodbijati izvedenska mnenja oziroma zahtevati neposredno zaslišanje izvedencev na glavni obravnavi, pa je soglašala z branjem njihovih pisnih mnenj. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da je imela obdolženka, ne glede na posebnosti zaslišanja mladoletnih oškodovank, ki so bile žrtev spolne zlorabe, zadostne možnosti za izpodbijanje obremenilnih dokazov in da je bil postopek s tega vidika pošten.

13. Vložniki navajajo, da je obramba med kazenskim postopkom predlagala zaslišanje prič M. A., A. R., S. K., M. H., M. P., J. P. in S. S., s katerimi je skušala omajati verodostojnost izpovedb oškodovank, ki so bile po mnenju vložnikov odločilen dokaz za obsojenkino obsodbo. Izpodbijanje verodostojnosti obremenilnih dokazov s pomočjo dokazov, ki jih predlaga obramba, je eno glavnih sredstev, ki so ji na voljo v kazenskem postopku, s katerim lahko učinkovito uveljavlja svojo pravico iz 29. člena URS. Poudarjajo, da prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi dokazov ni izvedlo in da je zato je kršilo obsojenkino pravico do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena URS, oziroma tako kršilo pravice obrambe, da je to vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Izpostavljajo tudi, da je višje sodišče s popačeno navedbo ustaljene ustavnosodne presoje v zvezi s tretjo alinejo 29. člena URS pritožbene očitke zavrnilo z navedbo, da izvedba dokazov o zaslišanju predlaganih prič ni relevantna, saj naj ne bi bile v stalnem kontaktu z družino obsojenke in z oškodovankami, kar pa je popolnoma neresnično. Vložniki trdijo, da priče S. K., J. P. in S. S. stalno živijo in so tudi v kritičnem času živele oziroma tvorile družino obsojenke, razmere pa so odlično poznale tudi vse ostale predlagane priče. Sprejeti stališče obeh sodišč bi pomenilo, da za izrek obsodilne sodbe zadoščajo trditve oškodovank in da obsojenka v svojo korist ni upravičena storiti prav ničesar.

14. Obsojenčev zagovornik je v ugovoru zoper obtožnico (list. št. 144 in 145), na katerega se je skliceval tudi na glavni obravnavi (list. št. 157), na zadnji glavni obravnavi, ki se je začela znova pa tega ni ponovil, navedel, da je obsojenka v preiskovalnem postopku storitev kaznivih dejanj zanikala, da pa so v navedbah oškodovank številna neskladja, ki se nanašajo na način in kraj (prostor), v katerem da so bila kazniva dejanja storjena. Izpostavil je, da se kot kraj izvršitve dejanja omenja šotor, ki naj bi bil v poletnem času postavljen ob obsojenkini hiši, in da glede tega dejstva ni bil izveden prav noben dokaz, enako velja za posebno sobo, v kateri naj bi se izvrševala dejanja, za katero obsojenka trdi, da je bila brez postelje, rejnice pa, da je postelja v sobi bila. Dalje, da obsojenka zato smatra, da je treba zaslišati še več prič, ki bi razčistile okoliščine in možnost izvajanja dejanj, ki jo bremenijo, pri čemer pa, da se utemeljeno postavlja tudi vprašanje, zakaj je prišlo do ovadbe šele po prenehanju rejništva. Zagovornik je v isti vlogi izrazil začudenje, ker oškodovanke dejanj niso naznanile svojim materam, kar bi bilo razumljivo, če bi bila kazniva dejanja storjena tako, kot se obsojenki očita. Po zagovornikovem videnju je zato jasno, da bi bilo treba zaslišati „najmanj“ mamo oškodovank M. Ž., J. S., mater B. B., pa tudi J. P., ki je dobro poznal razmere na domu. Predlagal je tudi, da se okoliščine razčistijo še z zaslišanjem M. A., soseda, ki je dnevno prihajal na obsojenkin dom, obsojenkine hčerke M. P., rejenke S. S., dekleta obsojenkinega sina, sosede A. R., ki da so se dnevno nahajale na obsojenkinem domu in poznale tako obsojenko kot tudi zelo dobro vse oškodovanke. Pridal je še, da je treba zaslišati tudi A. M., obsojenkino mater, ter „nadaljnjo osebo“ M. H. 15. Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi stranka s predlaganim dokazom dokazati. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V konkretni zadevi so bili dokazi predlagani tako, da iz utemeljitve dokaznih predlogov ni bilo določno razvidno, katera od zatrjevanih dejstev bi se s posameznimi predlaganimi dokazi dokazovala. Glede na to, da dokazni predlogi niso bili ustrezno substancirani, da bi se jih dalo obravnavati, sodišče prve stopnje s tem da jih je zavrnilo, ni storilo zatrjevane kršitve obsojenkinih ustavnih pravic iz tretje alineje 29. člena URS oziroma v zvezi s tem kršilo njene pravice do obrambe.

16. Vložniki so šele v pritožbi, kar so na enak način ponovili tudi v zahtevi, določno navedli, katera dejstva je želela obramba dokazovati s predložitvijo navedenih dokazov, tako da je to opredelilo za vsak dokaz posebej. S tem pa ni moglo odpraviti pomanjkljivosti danega predloga pred sodiščem prve stopnje in na ta način uspešno uveljavljati kršitev pravic obrambe, saj je to storila šele v pritožbenem postopku. Zato je te navedbe treba presojati z vidika uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne kot kršitev pravic obrambe v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Sodišče druge stopnje pa je določno pojasnilo, zakaj nima nobenih pomislekov glede pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 17. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev tako pomanjkljivih dokaznih predlogov kljub temu obrazložilo, taki presoji pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Obsojenkini zagovorniki v zahtevi navajajo le tisti del utemeljitve, v katerem sta sodišči zapisali, da nobena od predlaganih prič ni bila v stalnem kontaktu z družino obsojenke ali oškodovankami, kar glede prič, ki jih navaja zahteva ne drži, ne omenjajo pa nosilnega razloga, da nobena ni bila priča „temu, kar se je v hiši obdolženke dogajalo“. Razloge za zavrnitev navedenih (kontrolnih) dokazov je treba presojati tudi v povezavi z argumentacijo sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na sedmi in prvem odstavku na osmi strani sodbe, ko je utemeljilo svojo dokazno oceno, da so oškodovanke povedale o tem, kar se jim je dejansko primerilo, ne pa zato, ker bi bile naučene. Tako oceno kot razumno sprejema tudi Vrhovno sodišče. 18. Zahteva ne more biti uspešna niti ko trdi, da je bila obsojenki kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena URS. Vložniki navajajo, da se je sodišče seznanilo z uradnim zaznamkom o izjavi obdolženega B. B., ki je nedovoljen dokaz, da pa ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izločitvenega razloga iz 4. a točke 39. člena ZKP niso uveljavljali do konca glavne obravnave. Poudarjajo pa, da je treba dejstvo, da se je sodišče seznanilo z nedovoljenim dokazom, presojati z vidika kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je vsebina izjave B. B. taka, da je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

19. Po drugem odstavku 41. člena ZKP sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 4. a točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Strinjati se je treba z vložniki, da bi moral biti uradni zaznamek o izjavi osumljenca B. B. z dne 18.3.2005, podan na Policijski upravi Murska Sobota (list. št. 8 – 10) iz spisov izločen, da sodišče tega ni storilo, ampak se je z navedenim uradnim zaznamkom pri sojenju tudi seznanilo. Obramba, ki izločitve sodnikov, ki so se seznanili s tem nedovoljenim dokazom, ni zahtevala, je bila v naslednjih fazah postopka glede tega prekludirana. Prekluzija pa pomeni, da te pravice v poznejši fazi postopka ni mogoče uveljavljati, saj je ta možnost zaradi kontumaca nepovratno zamujena. Prekluzije pa ni mogoče relativizirati na tak način, kot to stori obramba, saj bi na ta način, če bi ji bilo mogoče zamujeno po ovinku uveljavljati skozi vrata relativne kršitve, izgubila svoj pomen. Zato take opustitve v postopku obramba ne more uspešno uveljavljati skozi zatrjevanje kršitev svojih pravic, saj je to možnost v postopku imela, pa je ni izkoristila. Zato tudi ta kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

20. Kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP vložniki vidijo v tem, da je izpodbijana sodba samovoljna oziroma arbitrarna glede ugotovitve, da je obsojenka B. B. ukazovala storitev vseh očitanih kaznivih dejanj. Za tak sklep v sodbi sodišča prve stopnje po videnju obrambe ni nobenih razlogov, prav tako ni utemeljitve na dvanajsti strani prvostopenjskega sodišča, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo pritožbo obsojenkinih zagovornikov. Na navedeni strani je podana samo konkluzija, da je obsojenka obdolženega B. B. nagovarjala in mu ukazovala, da je z oškodovankami storil očitana spolna dejanja.

21. Tudi ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. V prvostopenjski sodbi so navedeni razlogi o tem, zakaj sodišče zaključuje, da je obsojenka B. B. ukazovala storitev očitanih kaznivih dejanj. V sodbi sodišča prve stopnje je na strani 12 in 13 navedeno, da po ugotovitvah izvedenca dr. J. M., ki mu je sodišče v celoti sledilo, obsojenki za storitev dejanja ni bilo potrebno vlagati posebnega napora, ker B. B. ni bil sposoben biti miselni vodja. V odnosu do obsojenke je bil v podrejenem položaju in imel izrazito odvisno vlogo. Na tej podlagi je sodišče razumno zaključilo, da je bil njegov spolni kontakt z oškodovankami odvisen od obsojenke, ki je oškodovanke na ugotovljeni način tudi pripeljala do obdolženega B. B. Zato se je treba strinjati z navedbami v odgovoru vrhovnega državnega tožilca, da izraz ukazovati v izreku sodbe naveden v smislu izražanja volje, da nekdo uresniči dejanje, ustreza ugotovljenim dejstvom, saj kaže realno razmerje B. B. do obsojenke na eni in do oškodovank ter kaznivega dejanja na drugi strani.

22. Zahteva ne more biti uspešna niti ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da očitek obsojenki, da naj bi spolno občevanje med A. A. in B. B. dopustila, ne more pomeniti vzbujanja takšne odločitve pri „domnevnem storilcu“ B. B. Zato tak očitek izreka izpodbijane sodbe tudi ne more izpolnjevati znakov napeljevanja h kaznivemu dejanju na škodo A. A., zaradi česar je kršen kazenski zakon in bi moralo sodišče v tem delu obsojenko oprostiti navedenega očitka.

23. Dopustitev spolnega občevanja s A. A. je opisana tako, da je B. B. ukazovala otipavanje oškodovank in mu pomagala tako, da je deklice pripeljala v posebno sobo, jim ukazovala, naj se slečejo, na ta način pa omogočila B. spolna dejanja in tudi spolno občevanje z A. Tak opis je sodišče utemeljeno presojalo v povezani z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami primera, saj med obdolženim B. B. (oseba s trajno zmerno motnjo v duševnem razvoju - debilnost in izstopajočo seksualno agresivnostjo) in obsojenko na ravni „mati – otrok“, da je bil obdolženec od obsojenke odvisen v tem, ali bo prišlo do njegovega spolnega kontaktiranja z oškodovankami, pa tudi pri pripravi in izvedbi kaznivih dejanj. Nadalje, da ga je njegova zelo nizka inteligenca s poudarkom na izrazito konstantni oslabljeni samokontroli spolnosti, v smislu sugestibilnosti delala odvisnega od obsojenke ter da je imel obdolženec v odnosu do obsojenke izrazito podrejeno in odvisnostno vlogo. Glede na takšno naravo njunih razmerij, ki jo je potrebno upoštevati pri vsebini očitka, navedenega v opisu dejanja, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravna opredelitev obsojenkinega ravnanja kot napeljevanja obdolženega B. B. k spolnemu občevanju z A. A., razumna.

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi zagovornikov obsojene O. P. zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

25. Glede na tak izid postopka je obsojenka na podlagi 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodna taksa bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.