Jedro

Zatrjevana težko popravljiva škoda, ki naj bi se izkazovala s poslabšanjem pritožnikovega zdravstvenega stanja, ne more biti posledica zavrnitve predlagane prekinitve izvrševanja kazni zapora. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je bila pritožniku kazen zapora prekinjena od 3. 10. 2018 do 27. 11. 2018 in da se po 27. 11. 2018 s te prekinitve ni vrnil v ZPKZ na prestajanje kazni zapora, kar pomeni, da je od takrat dalje na begu. Ker je pritožnik na begu in ne prestaja kazni zapora, zatrjevane škodljive posledice same po sebi ne morejo izvirati iz izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora. Pritožnik tako ni izkazal neposredne povezave med izpodbijanim aktom in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju ZPKZ), št. 720-789/2018/262 z dne 2. 4. 2019, s katero je bila njegova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora zavrnjena kot neutemeljena. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 720-115/2006/495 z dne 24. 4. 2019, kot neutemeljeno zavrnil. 2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj mu sodišče začasno do odločitve o glavni stvari oziroma do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prekine prestajanje zaporne kazni, v tem času pa naj v primeru dvoma v verodostojnost zdravniškega potrdila dr. Z. z dne 14. 2. 2019 drugostopenjski organ imenuje zdravstveno komisijo ali ustrezne izvedence, ki bodo podali svoje mnenje glede njegovega zdravstvenega stanja in (ne)možnosti zdravljenja v Republiki Sloveniji oziroma odgovorili na vprašanje, ali je pri njem podana huda bolezen in je zanj potrebno zdravljenje, v zvezi s katerim mu v ZPKZ ter nasploh v Republiki Sloveniji ni mogoče zagotoviti potrebnega zdravljenja in potrebne zdravstvene oskrbe.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Med drugim navaja, da je bila tožniku zaporna kazen prekinjena od 3. 10. 2018 do 27. 11. 2018 z namenom zdravljenja in opravljanja diagnostike v zdravstveni ustanovi v Avstriji. Vendar se 27. 11. 2018 ni vrnil s prekinitve prestajanja kazni zapora in je odtlej na begu, zato s strani tožnika zatrjevana težko popravljiva škoda ne more biti posledica zavrnitve predlagane prekinitve izvrševanja kazni zapora.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper omenjeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je težko popravljiva škoda izkazana z njegovim zdravstvenim stanjem, ki se je še poslabšalo. Pri njem gre za hujšo bolezen, zaradi katere je neposredno ogroženo njegovo zdravje in življenje. V tem stanju ni sposoben prestajati zaporne kazni, pri čemer mu ZPKZ ne more zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da iz pritožbe ne izhajajo nove okoliščine in dejstva, s katerimi pritožnik utemeljuje težko popravljivo škodo, ter da se še vedno nahaja na begu.

6. Pritožnik temu odgovoru nasprotuje s sklicevanjem na zdravniško potrdilo z dne 6. 6. 2019, na mnenje konzilija z dne 15. 11. 2018 in na zdravniški izvid z dne 8. 5. 2018, s katerimi utemeljuje slabšanje svojega zdravstvenega stanja. Prosi za vročitev prilog odgovora na pritožbo.

**K I. točki izreka:**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Glede na pritožnikovo prošnjo, naj se mu posredujejo priloge tožene stranke k odgovoru na pritožbo, Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ta odgovor ne vsebuje prilog.

9. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

10. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

11. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.1

12. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da s strani pritožnika zatrjevana težko popravljiva škoda (ta naj bi se izkazovala s poslabšanjem pritožnikovega zdravstvenega stanja) ne more biti posledica zavrnitve predlagane prekinitve izvrševanja kazni zapora. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je bila pritožniku kazen zapora prekinjena od 3. 10. 2018 do 27. 11. 2018 in da se po 27. 11. 2018 s te prekinitve ni vrnil v ZPKZ na prestajanje kazni zapora, kar pomeni, da je od takrat dalje na begu. Pritožnik tem ugotovitvam niti v tožbi niti v pritožbi ne nasprotuje. Ker je od 28. 11. 2018 dalje na begu in ne prestaja kazni zapora, zatrjevane škodljive posledice same po sebi ne morejo izvirati iz izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora, ki jo je, kot sam navaja v tožbi, vložil 7. 3. 2019. Glede na navedeno pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal neposredne povezave med izpodbijanim aktom in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti.

13. Po navedenem na drugačno presojo v tej zadevi ne morejo vplivati pritožnikove navedbe v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem oziroma poslabšanjem zdravstvenega stanja. Zato se Vrhovno sodišče do njih po vsebini ni opredeljevalo. Ne gre torej za to, da pritožnik z novimi zdravniškimi potrdili ni izkazal pogojev za prekinitev prestajanja kazni zapora (to bo predmet presoje utemeljenosti tožbenih razlogov), temveč za to, da z njimi, glede na to, da kazni zapora ne prestaja, ne utemeljuje in ne dokazuje, da brez izdaje predlagane začasne odredbe ne bo mogel učinkovito uveljavljati sodnega varstva zoper domnevne nepravilnosti izpodbijane odločbe.

14. Ker po navedenem v obravnavani zadevi dejstva in okoliščine, ki naj bi jih dokazovala omenjena potrdila, za izdajo predlagane začasne odredbe niso pravno odločilna, sta neutemeljena tudi pritožbena očitka o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in o neobrazloženi zavrnitvi pritožnikovih dokaznih predlogov (zdravniških potrdil), s katerima utemeljuje svoje stališče, da izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo pa samo po sebi ne utemeljuje niti posplošene trditve o kršitvi pritožnikovih pravic iz 14. in 22. člena Ustave.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka:**

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018.