Jedro

Pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Na dolžino zastaralnega roka torej odločilno vpliva (ne)poštenost posestnika zapuščine. Nepošten je tisti posestnik, ki ve, da je (samo tožnik ali tudi) tožnik pravi dedič. Šteje se, da je posestnik zapuščine pošten že, če je „znatno verjetno“, da mu zapuščina pripada, in ne šele v primeru, če je to gotovo.

Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prehod vseh pravic in obveznosti - prvi toženec je zato vstopil v pravni položaj pok. oporočne dedinje in je dolžan izpolniti le tisto, kar bi bila, če ne bi umrla pred vložitvijo tožbe, dolžna izpolniti ona. Vprašanje (ne)poštenosti se zato zanj ne presoja samostojno, ampak je odločilna le (ne)poštenost njegove pravne prednice.

Tožnika sta zapustnikova zakonita dediča, ne pa njegova nujna dediča (25. člen ZD). To pomeni, da bi dedovala le v primeru, če bi oporočna dedinja umrla pred zapustnikom, če bi se dedovanju odpovedala ali pa v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je zapustnikova oporoka iz kateregakoli razloga neveljavna. Dejstvo, da tožnika nista nujna dediča, je za presojo (ne)poštenosti oporočne dedinje odločilno in ta primer loči od primerov iz sodne prakse, na katere se tožnika sklicujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala: 1. ugotovitev neveljavnosti oporoke pok. A. A. z dne 9. 5. 2010; 2. ugotovitev, da je pok. B. B. dedno nevredna dedovati po pok. A. A.; 3. ugotovitev, da so dediči vsega premičnega in nepremičnega premoženja pok. A. A. tožnika ter druga in tretja tožena stranka; 4. da so tožnika ter druga in tretja tožena stranka lastniki v izreku navedenih nepremičnin v določenih deležih in jim je prvi toženec dolžan premičnine in nepremičnine izročiti tako, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo in nepremičnine izroči v posest; 5. ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist prvega toženca, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov ter druge in tretje tožene stranke. Tožnikoma je naložilo v plačilo tudi stroške postopka in odločilo, da sta dolžna prvemu tožencu solidarno plačati 3.367,89 EUR, drugi toženki ter tretjemu tožencu pa 2.139,72 EUR. Odločitev je oprlo na 141. čl. ZD1 in ugotovitev, da je zahtevek tožnikov zastaran.

2. Tožnika zoper odločitev vlagata pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP.2 Predlagata razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje najprej očitata absolutne bistvene kršitve postopka. Navajata, da sodišče, ob sicer pravilnem povzemanju izpovedb strank in nekaterih dejstev, ni naredilo nobene dokazne ocene v smislu 8. čl. ZPP in nobenih zaključkov in je zato nejasno, kakšno dejansko stanje je ugotovilo. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo vse dokazne predloge razen zaslišanja strank. Sodbe se zato ne da preizkusiti.

V nadaljevanju povzemata del tožbenih navedb in navajata, da je bil prvi tožnik nemudoma po pregledu oporoke v letu 2017 prepričan, da podpis na oporoki ni pristen oziroma, da ne gre za podpis pok. strica. Zapustnik pisanja ni bil zmožen, saj je bil skoraj slep. B. B. je tožnika zatajila tudi pri navedbah v smrtovnici, saj je zapisala, da pok. A. A. nima nikogar, ki bi bil poklican k dedovanju. Enako je povedala tudi na zapuščinski obravnavi. Oporoko je predložila ona. Sodišče je zmotno uporabilo 141. čl. ZD. Vztrajata, da sta bila tako pok. B. B. kot C. C. nepoštena posestnika zapuščine in je treba za presojo zastaranja uporabiti 20-letni zastaralni rok. Tožnika sta zapustnikova zakonita dediča. Nesporno je, da so tudi nujni dediči zakoniti dediči. Stališče sodišča, da B. B. sodišču ni bila dolžna povedati, kdo so zakoniti dediči, je zato napačno. Že to, da je B. B. zakonite dediče zamolčala, utemeljuje zaključek, da je bila nepoštena. Zakoniti dediči imajo namreč kljub oporoki pravico oporoko bodisi izpodbijati bodisi uveljavljati prikrajšanje nujnega deleža. Drugačno stališče uvaja neustavno sodno prakso in zakonitim dedičem onemogoča uveljavljati njihove pravice. Oporočna dedinja se je očitno bala izpodbijanja oporoke. Bala se je zato, ker ta ni pristna. S tem, ko je spraševala po kontaktih zakonitih dedičev, je tudi njih zavajala, da jih ne bo zamolčala. Zmotno je tolmačenje poštenosti oziroma nepoštenosti posestnika zapuščine skozi prizmo določb SPZ o priposestvovanju. Poštenost posestnika je treba razlagati v smislu njegove dobrovernosti. Povzemata del sklepa VSK I Cp 1683/2005 in ponavljata, da se je toženka zavedala zakonite dedne pravice tožnikov, zavedala se je, da oporoko lahko izpodbijata in jo tudi izpodbijeta. Zavedala se je tudi, da lahko uveljavljata prikrajšanje nujnega deleža. Sklicujeta se še na sodbi VSL I Cp 1907/99 in I Cp 2349/2012. Sodišče napačno ločuje posest B. B. in prvega toženca. Toženec je s smrtjo B. B. glede podedljivih pravic in obveznosti v celoti vstopil v njen pravni položaj (132. čl. ZD) in je zato v razmerju do tožnikov dolžan izpolniti to, kar bi bila dolžna izpolniti B. B., če ne bi pred vložitvijo tožbe umrla (VSM I Cp 264/2019). Tožba, ki je bila vložena, zato ni zastarana, saj je bila vložena znotraj 20 letnega obdobja od razglasitve oporoke oziroma od smrti pok. A. A. Priglašata pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovoril prvi toženec. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), saj je v razlogih pojasnjeno, na katera odločilna dejstva je sodišče oprlo zaključek o zastaranju, to pa za pritožbeni preizkus odločitve zadošča. 6. Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge, razen zaslišanja strank in da tudi ni pojasnilo, zakaj jih je zavrnilo. Kot izhaja iz 4. tč. izpodbijane sodbe, so bili v dokaznem postopku vpogledani in prebrani tudi vsi listinski dokazi, glede ostalih pa obrazloženo, da glede na sprejeto odločitev njihova izvedba ni potrebna. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek tožnikov zavrnilo zaradi zastaranja in njegove utemeljenosti ni vsebinsko presojalo,3 taka obrazložitev zadošča. 7. Katera dejstva je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, je v sodbi navedeno,4 navedeno je tudi, na podlagi katerih izvedenih dokazov je posamezno dejstvo ugotovljeno. Dokazna ocena je sicer skopa, a ne do te mere pomanjkljiva, da bi to oviralo pritožbeni preizkus.

8. Odločilne dejanske ugotovitve, na katere je oprta izpodbijana odločitev, so sledeče: Pok. A. A. je umrl 16. 5. 2010. Po njem je tekel zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v ... pod opr. št. D 81/2010. Na na podlagi oporoke z dne 9. 5. 2010 je bila za oporočno dedinjo zapustnikovega premoženja razglašena sedaj že pokojna B. B. Umrla je 25. 2. 2017, za njenega zakonitega dediča je bil s sklepom Okrajnega sodišča v ... D 50/2017 razglašen prvi toženec C. C. B. B. je oporoko sama predložila zapuščinskemu sodišču. Pok. A. A. ni bil poročen, bil je brez otrok, živel pa je z B. B. Tožnika, druga toženka ter tretji toženec so nečaki zapustnika oziroma otroci prej umrlih zapustnikovih bratov. Tožnika sta za svojo pravico izvedela 16. 5. 2010. Z obstojem oporoke ju je seznanila B. B. na pogrebu nekaj dni po smrti, že takrat je bila njena pristnost zanju sporna in je druga tožnica B. B. povedala, da to zagotovo ni bila volja zapustnika in je oporoka ponarejena. B. B. je pred uvedbo zapuščinskega postopka po zapustniku pri drugi tožnici poizvedovala o zakonitih dedičih in njihovih kontaktnih podatkih, a teh podatkov kasneje ni sporočila zapuščinskemu sodišču. Zakoniti dediči v tem postopku zato niso sodelovali. Tožnika sta v zapuščinski spis po zapustniku vpogledala v letu 2017, izdelavo izvedeniškega mnenja glede pristnosti oporoke sta naročila 9. 6. 2017. Tožba, s katero tožnika kot dediča zahtevata izročitev zapuščine pok. A. A., je bila vložena 9. 8. 2019.5

9. Povzetih dejanskih ugotovitev tožnika v pritožbi ne izpodbijata, ampak jih dopolnjujeta s povzemanjem tožbenih navedb glede zdravstvenega stanja zapustnika, glede njegove želje, da B. B. ne deduje ter glede prepričanja druge tožnice, da ne gre za zapustnikovo oporoko. Ker na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 350. čl. ZPP), mora biti morebiten očitek, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, konkretiziran in obrazložen. To pomeni, da mora pritožnik v pritožbi ne le navajati dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ampak obrazložiti, zakaj meni, da gre pri tem za odločilna dejstva in kateri dokazi ta dejstva izkazujejo. Ker tega pritožba ne vsebuje, se do navedb v tem delu pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, tudi materialnopravno pravilna.

11. O dednopravnih vprašanjih sodišče praviloma odloča v zapuščinskem postopku. Pravdni postopek je po ZD predviden kot izjema. Med take izjeme sodijo tudi primeri, ko je treba po pravnomočnosti sklepa o dedovanju korigirati z njim sprejeto odločitev. V obravnavani zadevi gre za primer, ko zapuščino zahtevata osebi, ki nista sodelovali v zapuščinskem postopku (glej 223. čl. ZD). Tožba, s katero se v pravdi dedna pravica uveljavi, je t. i. dediščinska tožba, ki jo predvideva 141. čl. ZD in zanjo predpisuje tudi zastaralne roke. Tako pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Na dolžino zastaralnega roka torej odločilno vpliva (ne)poštenost posestnika zapuščine. Nepošten je tisti posestnik, ki ve, da je (samo tožnik ali tudi) tožnik pravi dedič. Šteje se, da je posestnik zapuščine pošten že, če je „znatno verjetno“, da mu zapuščina pripada, in ne šele v primeru, če je to gotovo.6

12. V obravnavani zadevi je bilo med pravdnima strankama, po s strani prvega toženca danem ugovoru zastaranja, sporno, ali je bila pok. B. B. poštena ali nepoštena posestnica zapuščinskega premoženja. Trditveno in dokazno breme, da je bila nepoštena, je bilo na tožnikih. Tega bremena tudi po presoji pritožbenega sodišča nista zmogla. Preden bo pritožbeno sodišče to podrobneje obrazložilo, pa dodaja, da imata pritožnika prav, da vprašanje (ne)poštenosti prvega toženca, ki je univerzalni pravni naslednik (dedič) pok. oporočne dedinje, za odločitev ni relevantno. Prvi toženec je v tej pravdi sicer pasivno legitimiran, a le zato, ker je dedič prvotne posestnice zapuščine. Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prehod vseh pravic in obveznosti - prvi toženec je zato vstopil v pravni položaj pok. oporočne dedinje in je dolžan izpolniti le tisto, kar bi bila, če ne bi umrla pred vložitvijo tožbe, dolžna izpolniti ona. Vprašanje (ne)poštenosti se zato zanj ne presoja samostojno, ampak je odločilna le (ne)poštenost njegove pravne prednice.7

13. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, sta tožnika nepoštenost pok. B. B. utemeljevala z dejstvom, da je slednja v zapuščinskem postopku po zapustniku zamolčala podatke o zapustnikovih zakonitih dedičih in kot dedinjo navedla le sebe. Pri tem, ob sklicevanju na odločbe VSK I Cp 1683/2005, VSL I Cp 1907/99 in VSL I Cp 2349/2012, vztrajata tudi v pritožbi, a neutemeljeno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta tožnika (enako velja tudi za drugo toženko in tretjega toženca) zapustnikova nečaka8 in glede na to, da so vsi trije zapustnikovi bratje umrli pred zapustnikom, tudi njegova zakonita dediča (glej 15. čl. ZD). Nista pa njegova nujna dediča in drugačno pritožbeno stališče v ZD ima podlage (glej 25. čl. ZD). To pa pomeni, da bi dedovala le v primeru, če bi oporočna dedinja umrla pred zapustnikom,9 če bi se dedovanju odpovedala10 ali pa v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je zapustnikova oporoka iz kateregakoli razloga neveljavna. Dejstvo, da tožnika nista nujna dediča, je za presojo (ne)poštenosti oporočne dedinje odločilna in ta primer loči od primerov iz sodne prakse, na katere se tožnika sklicujeta. Tako je v zadevi VSK I Cp 1683/2005 poleg dveh sinov, ki sta na podlagi oporoke dedovala zapustnikovo premoženje, kot dedinja prišla v poštev tudi hči zapustnika, ki je bila (za razliko od tožnikov) nujna dedinja in je imela, kljub oporoki, pravico do dednega deleža v višini nujnega deleža. V zadevi VSL I Cp 1907/99 je bilo ugotovljeno, da je toženi posestnik zapuščine zamolčal podatke o dediču, ki je imel pri dedovanju pred njim prednost (sam je bil zapustnikov brat, zamolčal pa je podatke o zapustnikovem mld. sinu). Tudi v zadevi VSL I Cp 2349/2012 je bilo ponovljeno stališče, da je posest nepoštena, če dedič istega ali oddaljenejšega dednega reda v zapuščinskem postopku zakonitega dediča z enako ali močnejšo dedno pravico (zamolčan je bil sin zapustnika) namenoma zamolči. V obravnavani zadevi pa tožnika, ki nista nujna dediča zapustnika, v razmerju do oporočne dedinje, nista imela ne enake ne močnejše dedne pravice. Zgolj zato, ker oporočna dedinja zapuščinskemu sodišču ni posredovala podatkov o zapustnikovih zakonitih dedičih, zato o njeni nepoštenosti ni mogoče govoriti. Ker je razpolagala z oporoko, ki je dedovanje zakonitih dedičev izključila, je lahko utemeljeno verjela, da je le sama (prava) dedinja.

14. Tudi ob upoštevanju sicer v pritožbenem postopku spornega dejstva, da je oporočna dedinja vedela, da tožnika menita, da oporoka ni pristna,11 samo po sebi ne dokazuje njene nepoštenosti. To zgolj dokazuje, da se je zavedala možnosti, da bo med njo in zakonitimi dediči prišlo do spora o veljavnosti oporoke, ni pa mogoč zaključek, da se je zavedala, da oporoka ni veljavna in da ji dediščina ne pripada. V pritožbi sta sicer tožnika navedla tudi to, da se je oporočna dedinja zavedala, da bi bila z izpodbijanjem uspešna, a gre zgolj za navrženo in z ničemer konkretizirano trditev, ki je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Tožnika se tako ponovno sklicujeta le na to, da je oporočna dedinja vedela za možnost, da uveljavljata prikrajšanje nujnega deleža. To pa, tudi če se pusti ob strani dejstvo, da tožnikoma nujni delež po zakonu ne gre, nima nobene zveze z veljavnostjo zapustnikove oporoke.

15. Končno na presojo (ne)poštenosti oporočne dedinje nima nobenega vpliva dejstvo, da zakoniti dediči, ker zapuščinsko sodišče zanje ni vedelo, niso sodelovali v zapuščinskem postopku. Ravno za te primere je namreč dediščinska tožba tudi predvidena. Jo je pa, v izogib ugovoru zastaranja, treba vložiti v okviru zastaralnega roka. Pritožbeno sodišče sicer meni, da se je subjektivni rok enega leta iztekel šele v letu 2018,12 a to na odločitev ne vpliva. Tožbo sta namreč tožnika vložila šele 9. 8. 2019, kar je prepozno.

16. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

17. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (1. odst. 154. čl. v zvezi z 165. čl. ZPP) in jih nosita sama. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi prvi toženec sam (155. čl. v zvezi z 165. čl. ZPP).

1 Zakon o dedovanju. 2 Zakon o pravdnem postopku. 3 Glej tudi razloge v zadnjem delu tč. 11. 4 Ta dejstva bo pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju te odločbe. 5 Poleg dajatvenega zahtevka sta postavila še štiri ugotovitvene zahtevke, ki pa imajo naravo vmesnih ugotovitvenih zahtevkov. 6 Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, UL RS 2009, str. 285. 7 Glej odločbo VSM I Cp 264/2019. 8 Druga tožnica je hči pok. zapustnikovega brata B. A., prvi tožnik pa sin pok. zapustnikovega brata C. A. Druga toženka in tretji toženec sta hči oziroma sin pok. zapustnikovega brata D. A. 9 Vstopne pravice pri oporočnem dedovanju naše pravo ne pozna, zato namesto umrlega oporočnega dediča, dedujejo zapustnikovi zakoniti dediči. 10 Glej 139. čl. ZD. 11 Prvi toženec v odgovoru na pritožbo tej ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. 12 Šele v letu 2017 sta se po vpogledu v zapuščinski spis seznanila z oporoko, s tem, da je bil zapuščinski postopek zaključen in s tem, da je zapuščinsko premoženje dedovala B. B. Zastaralni rok je zato začel teči najkasneje v juniju 2017, ko sta naročila izvedeniško mnenje glede pristnosti oporoke, iztekel pa se je v juniju 2018.