Jedro

V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova, bi lahko dolžnik z materialnopravnim pobotnim ugovorom uspel le v primeru, če njegova nejudikatna terjatev ne bi bila sporna. Da lahko pride do pobotanja, morajo biti namreč glede terjatev, ki si stojijo nasproti, izpolnjeni določeni pogoji, med katere sodi po pravni teoriji in sodni praksi tudi likvidnost v pobot ugovarjane terjatve.

Ker je upnik v odgovoru na ugovor obstoj dolžnikove v pobot ugovarjane terjatve izrecno zanikal, ta ni likvidna, zato mora dolžnik njen obstoj najprej dokazati v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi opr.št. I 2003/01167 z dne 14.1.2004 delno ugodilo ter izvršbo glede izterjave: 1) glavnice v znesku 44.899,86 SIT; 2) zakonskih zamudnih obresti od zneska 828.782,50 SIT, obračunanih od

2.2.2002 do 24.12.2002 v znesku 154.733,17 SIT ter 3) stroškov arbitražnega postopka v znesku 174.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2002 do 24.12.2002 v znesku 2.359,97 SIT, ustavilo ter v tem obsegu sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (točka 1. izreka). V ostalem je ugovor dolžnika zavrnilo (točka 2. izreka).

Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje dolžnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo, ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je izterjevana terjatev prenehala v celoti, in ne zgolj deloma. Po izvršljivosti arbitražne odločbe, na podlagi katere se vodi predmetni izvršilni postopek, je namreč ugotovil, da ima tudi sam odprto zapadlo denarno terjatev nasproti upniku, zato je na dan izplačila odškodnine opravil pobot ter upniku izplačal le razliko odškodnine.

Upnika je o pobotu seznanil, to pa je s predloženimi dokazi tudi izkazal, zato je drugačen zaključek prvostopnega sodišča zmoten.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik zatrjuje, da je v tej izvršilni zadevi izterjevana terjatev prenehala v celoti, in sicer na podlagi pobotne izjave, ki jo je podal po izvršljivosti arbitražne odločbe, na podlagi katere se vodi predmetni izvršilni postopek, in še pred začetkom tega izvršilnega postopka. Sklicuje se torej na materialnopravno (izvenprocesno) pobotanje po določbah 311. do 318. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01; OZ). Ker predstavlja pobotanje enega izmed načinov prenehanja obveznosti, to pomeni, da uveljavlja ugovorni razlog iz 8. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ), torej, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. Tak ugovor predstavlja sicer (za razliko od procesnega pobotanja) enega izmed dopustnih ugovorov, ki pa se je v tej zadevi izkazal kot neutemeljen. Za presojo utemeljenosti dolžnikovega pobotnega ugovora je namreč odločilno, da se predmetni izvršilni postopek vodi na podlagi izvršilnega naslova, medtem ko po drugi strani terjatev, ki jo je dolžnik po svojih zatrjevanjih ugovarjal v pobot, ni bila ugotovljena z izvršilnim naslovom. Dolžnik bi zato z izvenprocesnim pobotnim ugovorom lahko uspel le v primeru, če njegova nejudikatna terjatev ne bi bila sporna (prim. Andreja Veselič: Pobot v sodnih postopkih, Podjetje in delo, št. 8/2003, str. 1869). Da lahko pride do pobotanja, morajo biti namreč glede terjatev, ki si stojijo nasproti, izpolnjeni določeni pogoji, med katere sodi po pravni teoriji in sodni praksi tudi likvidnost v pobot ugovarjane terjatve (prim. N. Plavšak, M. Juhart, A. Polajnar-Pavčnik, P. Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del; 2. knjiga, str. 392-393). Ker je v tej izvršilni zadevi upnik v odgovoru na ugovor obstoj dolžnikove v pobot ugovarjane terjatve izrecno zanikal, ta torej ni likvidna, zato mora dolžnik njen obstoj najprej dokazati v pravdi. Odločitev prvostopnega sodišča je torej pravilna, čeravno so jo narekovali drugi razlogi.

Po povedanem je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in

353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ), saj pritožbeno sodišče v prvostopnem postopku in odločbi tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik pa ima skladno z določbo 1. odstavka 59. člena ZIZ možnost, da v prekluzivnem roku tridesetih dni od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.