Jedro

Sekretar društva nima pravnega položaja nosilca poslovodne funkcije. Pristojnosti, ki so sicer značilne za poslovodne organe gospodarskih organizacij, v društvih pripadajo predsedniku društva. Organi, ki so bili pristojni za izvolitev oziroma imenovanje organa, pristojnega za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, so potrdili akt vložitve takšne zahteve zoper tožnika. Odločitev, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika uveden na zahtevo upravičenega predlagatelja, je zato pravilna. Za odločitev o zastaranju je pomembno, kdaj je za kršitev zvedel organ, ki je pristojen za uvedbo disciplinskega postopka, ne pa kdaj so za to morda zvedeli drugi delavci ali celo kdo drug.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je bil v letu 1995 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil kot sekretar društva. Disciplinski ukrep je izrekla disciplinska komisija, pritožbo tožnika pa je na drugi stopnji zavrnil upravni odbor. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku (sodba opr. št. I Pd 705/95-41 z dne 20.6.1997) zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa upravnega odbora, priznanje delovnega razmerja ter reintegracijski in denarne zahtevke. Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 1503/97-3 z dne 17.12.1999 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je vložil revizijo, ki ji je revizijsko sodišče ugodilo, razveljavilo obe zgoraj navedeni sodbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 104/2000 z dne 30.1.2001). Pri tem je navedlo, da je revizija v določenem delu neutemeljena: glede sodelovanja predsednika društva v ugovornem organu, pravnega položaja sekretarja društva, pravice do obrambe in (kvalifikatornih) okoliščin, ki utemeljujejo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Pravnomočno sodbo je razveljavilo zato, ker ni bilo ugotovljeno, ali je imel upravičeni predlagatelj za uvedbo disciplinskega postopka še mandat predsednika društva oziroma, ali je pristojni organ za njegovo imenovanje potrdil akt vložitve zahteve zoper tožnika, ter, kdaj je pristojni organ zvedel za kršitve, od česar je odvisna odločitev o zastaranju disciplinskega postopka.

Tudi v novem postopku je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbene zahtevke, pri čemer je obrazložitev sodbe omejena le na utemeljevanje razlogov, za katere je revizijsko sodišče naložilo dopolnitev dokaznega postopka. Ugotovilo je, da je predsedniku društva mandat potekel 26.2.1995, ni pa bil sprejet sklep o njegovi razrešitvi, zato je moral še naprej opravljati svojo funkcijo. Sicer pa je skupščina na seji 4.4.1995 potrdila vse ukrepe organov društva, posebej pa je tudi potrdila vse ukrepe predsednika, opravljene in izvedene do tega dne. Tudi na podlagi ponovnega zaslišanja takratnega predsednika društva je sodišče ugotovilo, da je za kršitev izvedel 9.3.1995. Zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka je tako potekel 10.9.1995, drugostopni sklep pa je bil sprejet na seji upravnega odbora 5.9.1995. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bile v disciplinskem postopku pri toženi stranki zagrešene številne postopkovne kršitve absolutnega značaja, bistvene kršitve pravil pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava pa sta zagrešili tudi sodišči. Ravnanje tožnika ne pomeni kršitve delovnih obveznosti. Čutil se je odgovornega, da v situaciji, ko je potekel mandat vsem organom v društvu, skliče volilno skupščino. O tem je predhodno obvestil člane bivšega predsedstva in sklic objavil v Uradnem listu. Zato ni res, da je deloval skrivoma in da je imel nepoštene namene. Opravljal je delo sekretarja v delovni skupnosti društva z vsemi atributi poslovodnega organa. Zato bi že na prvi stopnji o njegovi odgovornosti moralo odločati predsedstvo in ne disciplinska komisija. Po statutu na delovno skupnost ni bilo mogoče prenašati pravic, pooblastil in odgovornosti društvenih organov. Zato predsednik društva oziroma predsednik predsedstva ni bil upravičeni predlagatelj uvedbe disciplinskega postopka in tudi skupščina ni mogla potrditi njegovega akta. Zmotne so ugotovitve sodišča, da je skupščina naknadno odobrila vse odločitve organov društva, ki sicer ne bi veljale, ker so bile sprejete po izteku njihovega mandata. Skupščina o vprašanju potrditve akta vložitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka ni razpravljala. Predsedniku je 26.2.1995 potekel mandat, zato so bili po tem datumu vsi njegovi ukrepi nezakoniti, skupščina pa je izrecno potrdila le njegove zakonite ukrepe. Disciplinske komisije ni imenoval pristojni organ, saj je statut, na podlagi katerega je bila imenovana, pričel veljati šele 3.10.1995. Statut iz leta 1987 tudi ni predvideval upravnega odbora. Disciplinski postopek je zastaral, saj je že 1.3.1995 poslal vabila za skupščino, in ga istega dne tudi objavil na oglasni deski društva, sklic skupščine pa je 3.3.1995 objavil v Uradnem listu. V 58. členu ZTPDR in 89. členu ZDR so določene t. i. kvalifikatorne okoliščine, ki morajo biti podane, da je dopustno zanje izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Te okoliščine morajo biti izpolnjene kumulativno, ugotavljati jih morajo disciplinski organi, na njihov obstoj pa bi po uradni dolžnosti moralo paziti tudi sodišče. Te okoliščine pa niso bile raziskane ne pri toženi stranki ne pred sodiščem.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik sicer navaja, da vlaga revizijo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih "zagrešili tudi nižji sodišči". Vendar ne navaja ne izrecno ne smiselno, za katere oziroma kakšne kršitve naj bi šlo. V reviziji navaja le "absolutne bistvene kršitve pravil postopka" v postopku pred disciplinskimi organi pri toženi stranki, katerih "obstoj bi morali ugotoviti nižji sodišči". Vendar v tem primeru ne gre za revizijski razlog iz prve in druge točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Morebitne napake v disciplinskem postopku pri delodajalcu, se v sodnem postopku obravnavajo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo presojati izpodbijane sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, torej tudi ne glede morebitnih napak pri izvedbi dokazov in napak ali neskladij v obrazložitvi prvo in drugo stopnje sodbe. Pri materialno pravni presoji pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je za svojo odločitev upoštevalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi z očitki revizije so bistvene dejanske okoliščine naslednje:– sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta tožniku očitani hujši kršitvi delovnih obveznosti dokazani in je zanju tudi odgovoren, čeprav sodišče prve stopnje v sodbi ni natančneje obrazložilo svojih stališč do vsebine odločb disciplinskih organov tožene stranke (točneje povedano, sploh jih ni), – sekretar društva nima pravnega položaja nosilca poslovodne funkcije, zato za disciplinski postopek zanj ne veljajo določbe tretjega odstavka 59. člena ZTPDR, – o disciplinski odgovornosti so odločali pristojni organi - disciplinska komisija na prvi in upravni odbor na drugi stopnji, – predsednik društva oziroma predsedstva (upravnega odbora) je na podlagi svojega položaja že na podlagi 61. člena ZTPDR upravičen vložiti zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, – skupščina tožene stranke je na seji dne 4.4.1995 potrdila vse ukrepe predsednika društva in organov društva do zasedanja skupščine, torej je naknadno odobrila vse odločitve organov, ki sicer ne bi veljale, ker so bile sprejete po izteku mandata, med njimi tudi akt vložitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, – tožena stranka je zvedela za kršitev in storilca šele 9.3.1995, zato vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, – kvlifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR90 so ugotovili disciplinski organi tožene stranke. Izpodbijana sodba v določenem delu ponavlja svoja pravna stališča, ki jih je sprejelo že v prvem postopku in jih je potrdilo tudi revizijsko sodišče v izpodbijanem sklepu opr. št. VIII Ips 104/2000 z dne 30. 1. 2001. V tem delu revizijsko sodišče ni nalagalo prvostopnemu sodišču dopolnitve dokaznega postopka, in gre dejansko za ponovno odločanje ob nespremenjenem dejanskem stanju. Zato, in ker tudi dopolnjeni dokazni postopek v tem delu ni prinesel ničesar novega ali drugačnega, so razlogi za zavrnitev revizije v tem delu enaki.

Po navedbah revidenta naj bi bilo materialno pravo v disciplinskem postopku in v postopku pred sodiščem zmotno uporabljeno, ker je o revidentovi disciplinski odgovornosti odločala disciplinska komisija tožene stranke in ne predsedstvo društva, ki je tožnika kot sekretarja društva imenovalo. Po določilu 3. odstavka 59. člena ZTPDR o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje oziroma postavi, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sekretar društva nima pravnega položaja nosilca poslovodne funkcije. Pristojnosti, ki so značilne za poslovodne organe gospodarskih organizacij v društvih pripadajo predsedniku društva, kot enemu izmed organov društva, katerega pravni položaj je po določilih 4. člena (takrat veljavnega) Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 37/74, 42/86) urejen s pravili društva, ne pa sekretarja.

Revizijsko sodišče ni soglašalo s presojo sodišča druge stopnje o tem, da je predsednik društva po izteku mandata ter mandata predsedstva lahko veljavno odločal o uvedbi disciplinskega postopka zoper revidenta. Odločitve organov, katerim poteče mandat, niso veljavne. Naložilo pa je sodišču prve stopnje, da ugotovi, ali so organi, ki so pristojni za izvolitev oziroma imenovanje organa, pristojnega za vložitev zahteve, s katero se uvede disciplinski postopek, potrdili akt vložitve zahteve zoper tožnika. Ob dejanski ugotovitvi, da se je to zgodilo, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika uveden na zahtevo upravičenega predlagatelja.

Prav tako je revizijsko sodišče že v prvem postopku zavrnilo kot neutemeljene revizijske navedbe, da v postopku odločanja o tožnikovi disciplinski odgovornosti niso bile ugotovljene okoliščine, ki dopuščajo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidno, do kakšnih motenj je prišlo pri toženi stranki zaradi ravnanja tožnika, ki je imelo za posledico dvakratno izvajanje volitev organov tožene stranke ter zaostrovanje odnosov med organi in zaposlenimi pri toženi stranki. Teh okoliščin ni ugotavljalo sodišče samo, temveč je presojalo obstoj in utemeljenost okoliščin, ki so jih kot take ugotovili že disciplinski organi tožene stranke. ZDR90 ne določa teh okoliščin kumulativno, saj že iz gramatikalne razlage določbe 89. člena izhaja ravno nasprotno: zakon uporablja besedico "ali". Gre torej za alternativno oziroma primeroma naštete okoliščine, ki se ugotavljajo v vsakem konkretnem primeru posebej. V zvezi z navajanjem o dokazanosti škode, ki naj bi s tožnikovim ravnanjem nastala, pa revizijsko sodišče še pripominja, da v tem delu niti ne gre zgolj za kvalifikatorno okoliščino, ampak je povzročitev moralne ali materialne škode društvu element očitane kršitve po 1. točki 63. člena kolektivne pogodbe društva.

V zvezi z zastaranjem vodenja disciplinskega postopka je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je organ, pristojen za uvedbo disciplinskega postopka, zvedel za tožnikova ravnanja, ki se mu očitajo kot hujše kršitve ter preveriti ali je kot ta čas treba šteti že 2.3.1995, ko naj bi tožnik o sklicu skupščine obvestil predsedstvo oziroma 3.3.1995, ko je bil sklic skupščine objavljen v Uradnem listu RS. Pomembno za odločitev je, kdaj je za kršitev zvedel organ pristojen za uvedbo disciplinskega postopka, ne pa kdaj so za to morda zvedeli drugi delavci ali celo kdo drug. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, pa je, da je pristojni organ za kršitev zvedel 9.3.1995, kar pomeni, da je bil disciplinski postopek zaključen v okviru šest mesečnega zastaralnega roka po tretjem odstavku 67. člena ZTPDR.

Glede na navedeno je ob ugotovljenem dejanskem stanju odločitev nižjih sodišč materialno pravno pravilna, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.