Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi izvedlo dokaz z določitvijo drugega sodnega izvedenca, saj v izvedenskem mnenju, ki ga je pridobilo, ni bilo pomanjkljivosti. Tožena stranka je sicer grajala izvedensko mnenje, vendar ni predlagala zaslišanja izvedenca (ki je bil prisoten na naroku za glavno obravnavo). S tem ni izkoristila možnosti, da bi od izvedenca terjala odgovore na svoja vprašanja, in njegovim ugotovitvam, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, v pritožbi ne more ugovarjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 8 dni iz naslova razlike v plači obračuna za mesece od januarja 2007 do junija 2008 bruto plače v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (II/1. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku v 8. dneh od vročitve sodbe povrne stroške postopka v znesku 319,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II/2. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi delnega umika tožbe (za 120,36 EUR) postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oz. spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožena stranka meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je izvedeniško mnenje povsem napačno in zgrešeno, je pa na izključno njegovi podlagi sodišče odločilo v tožnikovo korist. Tožena stranka je na obravnavi predlagala, da sodišče pritegne drugega izvedenca, ker se z mnenjem nikakor ne strinja, pa ne le zgolj zato, ker ji ni v korist, temveč zato, ker ni strokovno, nima potrebnih argumentov, izvedenec je pomešal dejstva, ki jih ne bi smel. Kljub temu, da je izdelal dopolnitev mnenja je vztrajal pri svojih napačnih stališčih in pravzaprav delal primerjave med enim sistemom izračuna OD in drugim, ki pa nista primerljiva. Izhodišče za obračun delovnih nalog do 31. 12. 2006 so bili prepeljani kilometri in točkovni sistem (glede na Sklep o načinu obračunavanja in izplačevanja plač in nadomestil materialnih stroškov), od 1. 1. 2007 dalje pa opravljene ure (glede na novo panožno KP za cestni potniški promet Slovenije in hkrati tudi novo podjetniško KP podjetja A. d.d.). Izvedensko mnenje je izdelano v nasprotju z določili Dogovora o izvajanju določil kolektivne pogodbe za cestni potniški promet z dne 4. 12. 2006. Primerjava povprečnih plač (obdobje avgust do december 2006 in januar do junij 2007) ni popolna; obračun razlik v plači po analitičnih zapisih opravljenih potnih nalogov ni pravilen, saj ne odraža dejanskega stanja in morebitnih razlik med starim in novim načinom obračuna delovnih nalog. Izvedenec je zapisal, da je do večjih razlik za posamezni potni nalog prišlo zaradi napačnih vpisov iz potnih nalogov v analitični zapis potnih nalogov, kar ne drži. Razlike v obračunih posameznega dne se pojavljajo zaradi različnega izvajanja dela. Zaradi procesa dela oz. morebitnih sprememb med delovnim dnem voznik tako ne opravi vseh voženj tako, kot je zapisano na posamezni delovni nalog. Tudi obračuni do 31. 12. 2006 so se izvajali tako, da so bile ovrednotene oz. točkovane le tiste vožnje, ki so bile dejansko opravljene. Izvedenec pri izračunu ni upošteval dejansko opravljenega dela, kar je mogoče opraviti samo na podlagi vpogleda v potne naloge za posamezni dan, kjer so razvidne dejansko opravljene vožnje. V primerjalnih obdobjih obseg tožnikovega dela ni bil enak. Obseg dejansko izvršenega dela voznika ni razviden iz vsakokrat veljave delovne naloge, ki je sicer osnova, potrebno pa je upoštevati tudi potni nalog in drugo listinsko dokumentacijo. Sodišče toženi stranki neupravičeno očita, da ni predlagala zaslišanja izvedenca. Zakaj bi tožena stranka predlagala zaslišanje izvedenca, če pa je izvedenec vztrajal pri svojih stališčih. Sodišče je tudi brez pravih argumentov zavrnilo še izvedbo dodatnih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka (zaslišanje B.M. in vpogled v dodatno predloženo listinsko dokumentacijo).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo. Razlog, ki ga tožena stranka uveljavlja kot kršitev 14. in 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, pa tudi ne more pomeniti te uveljavljane kršitve. Če namreč sodišče v celoti sledi izdelanemu izvedeniškemu mnenju (kot v konkretnem primeru), to pomeni, da je obrazložitev skladna z vsebino listine oz. izvedenim dokazom. Zato nestrinjanje z vsebino izvedeniškega mnenja ne pomeni kršitve, ki jo uveljavlja tožena stranka, temveč nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje pa je v konkretnem primeru jasno in argumentirano obrazložena, in če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni ali da je v nasprotju z listinami v spisu. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP (pritožba praktično izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev le navidezen), dokazna ocena pa je tudi vsebinsko prepričljiva.

Pritožbeno zavzemanje za to, da bi moralo sodišče v primeru nestrinjanja z mnenjem določenega izvedenca postaviti drugega izvedenca, v konkretnem primeru ni utemeljeno. Ponovitev dokazovanja z novim izvedencem pride v poštev šele, ko sodišče (ne pa morda stranka) oceni, da je izvid nejasen, nepopoln, sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti (ali dvom) pa se ne dajo popraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Morebitne pomanjkljivosti ali dvome, ki jih sodišču z obrazloženo kritiko mnenja vzbudijo stranke, je treba torej v prvi vrsti odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Šele če to ne prinese uspeha, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Tožena stranka je sicer grajala izvedeniško mnenje in nanj podala vrsto pripomb, ki jih v pritožbi ponavlja, pa vendarle ni niti predlagala zaslišanja izvedenca (ki je bil, kot je razvidno iz zapisnika zadnjega naroka, na naroku prisoten). Sodišče prve stopnje je toženi stranki dalo možnost, da dodatno ustno in neposredno na naroku izvedencu postavi konkretna vprašanja in od izvedenca terja jasne in strokovno argumentirane odgovore. Tožena stranka te svoje pravice, s katero bi lahko aktivno vplivala na potek in rezultat postopka, ni izkoristila in izvedencu ni postavila nobenega vprašanja, zato je posledično sodišče prve stopnje ob sicer jasnem, obrazloženem in popolnem izvedenskem mnenju, pravilno zavrnilo postavitev drugega izvedenca, ter svojo dokazno oceno tudi pravilno oprlo na mnenje in dopolnilno mnenje izvedenca finančne stroke z dne 19. 1. 2011 in 6. 7. 2011. Bistvo pritožbenih ugovorov temelji na dejstvu, da so bili izhodišče za obračun delovnih nalog do 31. 12. 2006 prepeljani kilometri in točkovni sistem, od 1. 1. 2007 dalje pa opravljene ure, kar naj izvedenec ne bi pravilno upošteval. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe J.V. (ki je pojasnil na kakšen način je bil tožnik plačan pred in po 1. 1. 2007) in tožnikovih plačilnih list ugotovilo, da je bil tožnik že pred prehodom na nov sistem obračunavanja delovne naloge, plačan po uri (kot je to kasneje določala Tarifna priloga Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet – Ur. l. RS, št. 6/2007) in ne po kilometrih, zaradi česar je pravilno kot neutemeljene štelo navedbe tožene stranke, da obeh sistemov ni mogoče primerjati med seboj tako, kot je to storil izvedenec. Tožena stranka te izrecne ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi ne prereka, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvomiti v pravilnost in strokovnost izdelanega izvedeniškega mnenja, posledično pa tudi ne v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki na tem mnenju temelji.

Sodišče prve stopnje je tudi argumentirano pojasnilo, zakaj Dogovora o izvajanju določil KP za cestni potniški promet Slovenije z dne 4. 12. 2006 ni upoštevalo kot pravni vir, zaradi česar pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja, saj jo šteje za pravilno.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je po spremembi obračuna delovne naloge (po 1. 1. 2007) tožena stranka enako delo časovno nižje ovrednotila, kar je imelo za posledico nižje plačilo za delo, je tožnikovemu zahtevku tudi utemeljeno ugodilo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo na podlagi katerih izvedenih dokazov je ugotovilo pravno odločilna dejstva in tudi obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge strank ocenilo, pretehtalo njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ter pravilno izvedlo le tiste dokaze, ki so bili bistvenega pomena za odločitev.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.