Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo provizije po posredniški pogodbi zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Obrazložilo je, da tožena stranka ni sklenila pogodbe o posredovanju s tožečo stranko, saj njen zakoniti zastopnik ni izrazil volje za sklenitev takšne pogodbe. Tega namesto njega ni mogla storiti niti R. P., predsednica uprave krovne družbe P, d.d.. Pooblastilo za sklenitev pogodbe v imenu d.o.o. ima namreč le njen poslovodja (direktor), kateri je bil v spornem obdobju S.B.. R.P. ni bila direktorica tožene stranke in tudi, če bi v njenem imenu sklenila kakšno pogodbo, ta tožene stranke ne bi zavezovala, razen, če bi jo naknadno odobrila po svojem direktorju, kar pa prav tako ni izkazano.

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na obstoj ekonomskega interesa finančne skupine, v katero sodi tožena stranka, saj ta ne zadošča. Le pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Prav tako je irelevantno sklicevanje pritožnice na določilo 1. odst. 846. člena OZ, po katerem ima posrednik pravico do plačila tudi, če ni bilo dogovorjeno. Plačilo lahko stranka zahteva le od pogodbeno dogovorjenega zavezanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča R Slovenije, št. Su 72/2010-10 z dne 09. 02. 2010 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru V Ig 2005/04097 z dne 05. 04. 2006 v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da poravna terjatev, in tožbeni zahtevek na plačilo 141.756,70 EUR s pp zavrnilo. Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 721,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo provizije po posredniški pogodbi zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Obrazložilo je, da tožena stranka ni sklenila pogodbe o posredovanju s tožečo stranko, saj njen zakoniti zastopnik ni izrazil volje za sklenitev takšne pogodbe. Tega namesto njega ni mogla storiti niti R.P., predsednica uprave krovne družbe P, d.d.. Pooblastilo za sklenitev pogodbe v imenu d.o.o. ima namreč le njen poslovodja (direktor), kateri je bil v spornem obdobju S.B.. R.P. ni bila direktorica tožene stranke in tudi, če bi v njenem imenu sklenila kakšno pogodbo, ta tožene stranke ne bi zavezovala, razen, če bi jo naknadno odobrila po svojem direktorju, kar pa prav tako ni izkazano. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno in v zadostni meri razjasnilo za odločitev pomembno dejansko stanje in sprejelo tudi pravilne materialnopravne zaključke. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

Držijo pritožbene navedbe, da je bila sklenjena najemna pogodba med toženo stranko in družbo H. da je bila tožeča stranka pri tem posrednik. Prav tako drži, da se tožena stranka ni protivila tožeči stranki kot posredniku. Ni pa dokazano odločilno dejstvo, da je bila tožeča stranka posrednik za toženo stranko. Tega nista potrdili niti priči R. G. in D. M., na kateri se sklicuje pritožnica.

Ni odločilno, ali je imel dopis z dne 17. 11. 2003 vse bistvene sestavine ponudbe, predvidene v 22. členu Obligacijskega zakonika (OZ), saj ga tožeča stranka ni naslovila na toženo stranko, pač pa na P, d.d., oziroma predsednico njene uprave R.P., ki pa, kot že rečeno, ponudbe ni mogla sprejeti za toženo stranko. R.P. bi lahko zavezala k plačilu le P., ki ni stranka tega postopka. Dejstvo, da tožeča stranka ni bila seznanjena, kdo je lastnik nepremičnine, glede katere naj bi posredovala, pa kaže zgolj na njeno premajhno skrbnost in ji ne more biti v opravičilo.

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na obstoj ekonomskega interesa finančne skupine, v katero sodi tožena stranka, saj ta ne zadošča. Le pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. odst. 125. člena OZ). Prav tako je irelevantno sklicevanje pritožnice na določilo 1. odst. 846. člena OZ, po katerem ima posrednik pravico do plačila tudi, če ni bilo dogovorjeno. Plačilo lahko stranka zahteva le od pogodbeno dogovorjenega zavezanca.

Tudi predložena korespondenca v obliki elektronske pošte ne dokazuje, da je prav tožena stranka sklenila posredniško pogodbo s tožečo stranko, saj je končno tožeča stranka ponudbo naslovila na drugo pravno osebo, zato tudi ni moč slediti pritožbi, da je tožena stranka s konkludentnimi dejanji ponudbo sprejela. Iz izpovedbe direktorja tožeče stranke izhaja celo, da se je s ponudbo najprej obrnil na direktorja tožene stranke, ki pa je sklenitev pogodbe zavrnil, češ da ni pristojen za dogovor o proviziji. Tudi iz tega razloga niso sprejemljiva pritožbena izvajanja o konkludentnem sprejemu ponudbe.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožnica ni izpodbijala niti tretje navedenega razloga izpodbijane sodbe, da bi bila tožeča stranka po Zakonu o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr) dolžna skleniti pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami v pisni obliki, sicer je nična, kar bi kot skrben gospodarstvenik morala vedeti.

S tem je sodišče druge stopnje presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.